Na veliki četrtek dopoldne so se po slovenskih stolnicah duhovniki spominjali svojih obljub,k i so jih Bogu dali pri mašniškem posvečenju in se mu zahvalili za ta zakrament. Pri molitvi so znova izrekli pripravljenost za zvesto in odgovorno in zavzeto opravljanje svoje službe, verniki pa so bili povabljeni k molitvi za duhovnike.

Krizmena maša v Ljubljani

V ljubljanski stolnici sv. Nikolaja je nadškof Stanislav Zore krizmeno mašo daroval ob somaševanju pomožnih škofov Jamnika in Šuštarja ter duhovnikov ljubljanske nadškofije. Slovesne maše so se udeležili tudi apostolski nuncij Juliusz Janusz, bogoslovci, diakoni, redovnice in redovniki ljubljanske škofije ter številni verniki.



V začetku maše je nadškof čestital svetovalcu Apostolske nunciature v Sloveniji Franciscu Escalanteju Molini, ki ga je papež Frančišek imenoval za apostolskega nuncija v Republiki Kongo, hkrati pa ga je povišal v nadškofa v Graziani. Nato se je zahvalil za duhovnike in duhovništvo. V obhajanje svete skrivnosti je vključil vse tiste, ki bodo po duhovnikih deležni božjega življenja po delitvi zakramentov vse bolne, ki jih bodo mazilili, otroke in katehumene, ki jih bodo krstili, za vse tiste, ki bodo maziljeni s sveto krizmo pri krstu, birmi in mašniškem posvečenju.



Ko boste mazilili, boste maziljeni

V pridigi je ljubljanski nadškof spregovoril o božjem klicu. Spraševal se je, zakaj so prav oni postali duhovniki. "gre preprosto za Božjo izbiro. Skrivnostno, dostikrat nedoumljivo, včasih morda za koga nevšečno, vsaj na začetku, ampak za Božjo izbiro. " Spomnil je, kako je Jezus Mateja, Petra, Jakoba in Janeza povabil, naj hodijo za njim, čeprav so bili po nekih merilih neprimerni za to. Tako je Jezus prišel tudi mimo sedanjih duhovnikov, se ozrl nanje z milino, usmiljenjem. Po njegovi milosti so postali duhovniki, po njegovem usmiljenju ostajajo Njegovi služabniki. Dodal je, da vsak dan Bogu priporoča brate in sestre, saj sluti, skozi kakšne težave in skušnjave gredo. Moli, da jim da moč, da jih premagajo. Prav tako je povabil tudi druge duhovnike, naj molijo drug za drugega. "Kajti bratje smo samo takrat, kadar živimo drug za drugega, kadar živimo drug z drugim." Dejal je tudi, da sveta olja ne bodo mazilila le tistih, ki so jim namenjena (bolniki, otroci, duhovniki), temveč tudi njih same, ko bodo pomočili prst v vanje. Tako bodo stopali v življenje drugega, vzeli nase njegove stisko. "Naj se takrat v tebi obnovi tvoja vera," je dejal vsakemu duhovniku posebej, "Naj se v tebi obnovi krstna milost. V tistem trenutku zahrepeni v samem sebi po Bogu in po svetem." Ob koncu je vernike prosil, naj molijo za duhovnike, naj njihove pomanjkljivosti prinesejo pred Boga in prosijo za njihove talente.

Pri maši so duhovniki k nadškofu Zoretu prinesli sveta olja (bolniško in krstno olje ter sveto krizmo). Pri blagoslovitvi svete krizme, ki je pripravljena iz olja, balzama in drugih posebnih dišav, so vsi navzoči duhovniki so stegnili desnico proti krizmi.



Ob koncu maše so diakoni v sprevodu nesli sveta olja v škofijo, naredili špalir po stolnici in se nato diakoni s svetimi olji duhovniki v mašnih plaščih in škofje vrnili v zakristijo oz. stolno župnišče.

Krizemna maša v Mariboru

Le v mariborski nadškofiji je nadškof Alojzij Cvikl krizmeno mašo daroval dan pred velikih četrtkom. V pridigi je med drugim dejal:

Duhovništvo ni neka aktivnost, ni neka obrt, je najprej način življenja: živeti tako, da rasteš v povezanosti z Bogom, da vedno bolj postajaš vraščen vanj, tako tesno, da razodevaš Njega, da v tebi drugi lahko prepoznavajo in odkrivajo Boga samega. Če sem poln sveta, svetne logike, ne morem oznanjati Boga in odrešenja, ki pomeni osvoboditev od vsega, kar človeka zasužnjuje. Današnjemu človeku mnogi obljubljajo, da bo v samouresničenju našel polnost življenja, zato mu ponujajo vse mogoče programe, teorije, ideologije. Na koncu pa se vse to, kar je na prvi pogled morda vabljivo, konča z novimi oblikami suženjstva. Jezus Kristus, Božji Sin se ne zavzema za osvoboditev te ali one plati človeka, temveč na človeka gleda, kot na celoto njegovega bitja. Tista družba, ki ponuja raznovrstne zabave po mili volji, človeka počasi zapleta v smrtonosne mreže suženjstva. Človek, ki zapade temu toku, mnogokrat ni več sposoben samostojnega in odgovornega življenja. Postane igrača v rokah drugih. Samo človek, ki je notranje svoboden išče globlji smisel svojega življenja, išče Resnico, išče Boga."



Krizmena maša v Celju

Odlomek iz pridige celjskega škofa Stanislava Lipovška:

"To skrivnostno dogajanje, dragi sobratje duhovniki in redovniki, to maziljenje z Gospodovim Duhom, se je uresničilo na Jezusu Kristusu. To maziljenje s Svetim Duhom se je uresničilo tudi v nas, ko nas je Gospod po zakramentu mašniškega posvečenja mazilil s Svetim Duhom, da bi nas poslal oznanjat evangelij ubogim, da bi po nas nadaljeval delo odrešenja, tu in sedaj, med že in še ne odrešitvene Božje zgodovine (prim. Rim. 8,18-22). To je dar in skrivnost, je svoj čas zapisal sveti papež Janez Pavel II. v svojih spominih; to je dar in skrivnost, ki nas nagovarja, navdihuje, poživlja in krepi, vedno znova, še posebej danes na veliki četrtek, ki je rojstni dan duhovništva in evharistije. Danes, ko smo vsi, posebej mi duhovniki, redovniki, diakoni, redovnice in bogoslovci, še posebej nagovorjeni, da poglobimo in utrdimo naše posvečenje, našo zavezo z Gospodom, se popolnoma identificiramo z Njim in po Njem in v Njegovem imenu in v Njegovi osebi – in persona Christi, zidamo in gradimo Božje kraljestvo."

Krizmena maša v Novem mestu

Škof Andrej Glavan je pri krizmeni maši spomnil na sveto leto usmiljenja:

"Papež Frančišek, ki je s potezo razglasitve leta usmiljenja hotel, da postane vsa Cerkev v službi Božjega usmiljenja, ker ljudje vedno bolj pričakujejo od Cerkve zavarovanost, občutek topline in sprejetosti, tisto materinsko naročje, v katerem bi mogli biti res to, kar so in ne zgolj naši odjemalci, potrošniški uporabniki, stranke itd. "Vse pastoralno delovanje Cerkve mora biti ovito v nežnost, s katero naj se obrača na vernike; nič od njenega oznanila in njenega pričevanja svetu ne sme pogrešati usmiljenja. Verodostojnost Cerkve naj hodi po poti usmiljene in sočutne ljubezni (Obličje usmiljenja, 10). Kjer je torej navzoča Cerkev, tam mora biti tudi očitno Očetovo usmiljenje. V naših župnijah, združenjih, gibanjih, skratka, kjerkoli so kristjani, mora vsak najti oazo usmiljenja (prim. Obličje usmiljenja, 11).

Bratje duhovniki! Čeprav ni vedno lahko, skušajmo to uresničiti!"

Krizmena maša v Kopru

Odlomek iz pridige koprskega škofa Jurija Bizjaka:

"Naše poslanstvo, dragi bratje, je torej, da z vsem srcem in z vso dušo, z vsem mišljenjem in z vso močjo, prinašamo tolažbo, kakor piše prerok Izaija: »Tolažite, tolažite, moje ljudstvo, govori vaš Bog. Govorite prestolnici Jeruzalem na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana, da je njena krivda poravnana, ker je prejela iz Gospodove roke dvojno kazen za svoje grehe« (Iz 40,1-2). Naj se tudi med nami uresničuje beseda, ki jo je o prvi Cerkvi zapisal pisec Apostolskih del: »Cerkev je tedaj po vsej Judeji in Galileji in Samariji imela mir. Krepila se je, živela v strahu Gospodovem in rasla po tolažbi Svetega Duha« (Apd 9,31).

Poslanstvo tolažnika pa nam bo, dragi bratje, teklo od rok, če bomo najprej sami polni tolažbe, če bomo najprej sami globoko potolaženi, napolnjeni z Božjo milino in tolažbo, kakor piše apostol in kakor beremo na praznike mučencev: »Hvaljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki naši nadlogi, da moremo tudi mi tolažiti nje, ki so v kateri koli nadlogi, s tolažbo, s katero nas same Bog tolaži« (2 Kor 1,4). Kakor beremo na godove mučencev."

Krizmena maša v Murski Soboti

Odlomek iz pridige murskosoboškega škofa Petra Štumpfa:

"Kakšna je resnica Boga o meni? Da moram biti usmiljen in ubog. Kako naj bom usmiljen? V Resnici. Tukaj nastopi moja stiska. Nenehno moram biti v Resnici, ki jo moram stalno prepoznavati v Jezusu Kristusu. Usmiljenje je samo iz Resnice. Usmiljenje ne izhaja iz laži. Če sem usmiljen iz laži, izdam Kristusa in prizadenem mnoge brate in sestre, ki so mi zaupani. Jezus bi rad bil usmiljen tudi do Juda Iškarijota, ki je življenje tragično končal v izdajstvu. Juda Iškarijot ni hotel, da bi bil deležen Jezusovega usmiljenja. Ni hotel prepoznati resnice o sebi. Peter je prepoznal resnico o sebi, da je grešnik in potreben Jezusovega usmiljenja. Peter se je skesal zatajitve in Jezus mu je podaril usmiljenje in odpuščanje.

Biti usmiljenj v Resnici ali biti usmiljen v laži? Nenehno prepoznavam to dvoje kot dolžnost škofa, da se moram odločati med enim in drugim. To je velika stiska, ki jo doživljam. V tej razpetosti med usmiljenjem v Resnici in med usmiljenjem v laži so vidne moje slabosti."


Fotografije so iz ljubljanske stolnice. Foto: Tatjana Splichal