Utrinek iz papeževega obiska v Sloveniji. FOTO: Arhiv Družine.


V teh majskih dneh mineva četrt stoletja, odkar je Slovenijo prvič obiskal sveti papež Janez Pavel II. Srečanja z njim so tisočem Slovencem ostala v nepozabnem spominu; mnoge smo v Družini že zapisali ob minulih obletnicah, skoraj sto jih je zbranih tudi v knjigi Nepozabni papež (založba Družina, 2014).

Kateri sadovi papeževega obiska pa zorijo še danes, smo vprašali sedem ljudi, ki so srečanja v Ljubljani, Postojni in Mariboru spremljali povsem od blizu. Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (20/2021).

Andrej Šter, takratni minister za notranje zadeve:

Petindvajset let mineva, odkar nas je v Sloveniji obiskal papež sv. Janez Pavel II. Takrat smo lahko preživeli tri čudovite majske dni v njegovi bližini, tri dni nas je nagovarjal v slovenskem jeziku. Obisk je potekal pod geslom Oče, potrdi nas v veri.

Je danes v nas ostalo kaj od te »potrditve v veri«? Smo sprejeli v življenje njegov navdihujoči vzklik: Korajža velja? Mladi, ki so s papežem ob njegovem rojstnem dnevu navdušeno rajali v Postojni, imajo danes svoje družine, precej fantom je ime Janez Pavel.

Občasno nas na papežev obisk spomni pogled na eno od prizorišč obiska, na spominski križ ob primorski avtocesti, pod Pohorjem ali na vrtu Škofovih zavodov. O tem včasih obujamo spomine s katero od veroučnih skupin ali ob kakem farnem žegnanju. Ampak potrditve v veri ne bomo našli v takih manifestativnih dogodkih. Potrditev v veri je podobna svobodi. Ne dobimo je enkrat za vselej, pač pa jo moramo uresničevati in v njej rasti vsak trenutek svojega življenja.


Papežev obisk še danes pušča sledi. FOTO: Arhiv Družine.

Osebno vidim kot pomemben rezultat obiska to, da smo verniki od takrat dalje – bolj ali manj uspešno – odšli iz zakristij v javnost. Vodstvo slovenske Cerkve je dokazalo, da zmore zgledno pripraviti tudi najzahtevnejše protokolarne dogodke in lahko ponudi urejeno informacijo splošni javnosti. Laiki smo lahko zasedli mesto v družbi brez pomislekov (in brez izgovorov!) o tem, da nečesa ne smemo. In tu je odgovor na to, ali smo zares sprejeli potrditev v veri. Smo jo tudi za danes?

Franci Trstenjak, urednik Radia Ognjišče:

Le kdo bi mogel pozabiti na blagoslovljeno »slovensko tridnevje«. Za Radio Ognjišče je bil papežev obisk še prav posebej izziv in čudovita priložnost. Čeprav smo bili stari komaj leto in pol, smo z neverjetnim pogumom in zavzetostjo medijsko pokrivali vse dogodke, ustvarjali dobesedno 24-urni program v živo, za prizorišče na mariborskem letališču pa celo pripravili štiri ure in pol programa z voditelji, pevci, ansambli in zbori ter vse tudi neposredno prenašali v našem programu.

V mojem spominu živijo mnoge besede, ki jih je izrekel sv. papež Janez Pavel II., in rad jih citiram ob posebnih priložnostih v mašnih nagovorih. Kar nam je papež govoril, nam je govoril kot oče, in očetovih besed ne moreš in ne smeš pozabiti. Tako naj bi bilo. A kaj, ko ljudje hote ali nehote tudi hitro pozabljamo.

Ker smo v letu, ko praznujemo 30. obletnico osamosvojitve, se mi zdijo izredno pomembne besede, ki jih je papež izrekel ob slovesu in smo nanje krepko pozabili, saj se sicer ne bi v naši družbi dogajalo to, kar se dogaja.


»Ob spominu na ta veličastni dan se spomnim sreče v sebi in okoli sebe.« FOTO: Arhiv Družine.

Namesto da bi bili povezani, solidarni in spoštljivi, niti breme koronavirusa nas ne more po­enotiti, smo razklani in sovražno nastrojeni. Kaj nam je papež naročil? »Bodite vselej enotno in složno ljudstvo, družina, sestavljena iz mnogih družin, med katerimi vladata ljubezen in medsebojna pomoč.«

Albina Rebolj, pevka pri tisočglavem zboru v Stožicah:

Tisti majski dnevi pred četrt stoletja so bili čudoviti za vso Slovenijo. Že priprave so bile posebne, spomnim se tudi čisto zunanjih, na primer, kako so bile vse ceste, po katerih se je v Ljubljano pripeljal papež, na novo asfaltirane, pa kako so bile ulice in dvorišča ob cestah počiščena. Zares praznično ozračje.

Najbolj pa mi je v spominu ostalo sodelovanje pri maši, kot pevka pri zboru Anton Foerster sem bila del tisoččlanskega zbora v Stožicah. Že nekaj dni pred dogodkom smo imeli na prizorišču vajo, ob koncu je stopil k mikrofonu dr. Edo Škulj in rekel: Ali je mogoče, da bi prišli v soboto vsi v belih bluzah in srajcah?

To je bilo dovolj, da smo prišli tako napravljeni in tisoč pevcev na kupu je valovilo v belem. Pevci smo bili na prizorišču med prvimi, arhitekt Jože Marinko je za zbor mojstrsko zasnoval stopnice tako, da smo imeli prav vsi dovolj prostora in nismo bili utesnjeni.

S stopnic sem opazovala prihajanje in nato tudi odhajanje dvestotisočglave množice – tako umirjeno, brez vpitja, brez prerivanja, na prizorišču dostojanstvena množica ... Še danes se spominjam svoje misli ob tem: To je naša krščanska kultura! Tako zelo drugačna kot na primer na nogometnih stadionih.

Naš Foersterjev dirigent prof. Jože Trošt je dirigiral zboru in pihalnemu orkestru. Sestavil je program, ki ga večina zborov pogosto izvaja: Tomčevo mašo na čast Cirilu in Metodu ter velikonočne in Marijine pesmi.


Mnogi se še danes v molitvi in z zaupanjem obračajo k sv. Janezu Pavlu II. FOTO: Arhiv Družine.

Mislim, da je bila edina pesem, ki smo se jo vsi zbori naučili na novo, pesem Tisoč let je že minilo, ki jo je na besedilo Rože Gantar prav za to priložnost zložil Damijan Močnik. Dirigent Trošt je spet pokazal, da je mojster obvladovanja velikih pevskih množic – čeprav smo ga pevci gledali od zelo daleč, smo ga do podrobnosti razumeli. Ob spominu na ta veličastni dan se spomnim sreče, sreče v sebi in okoli sebe.

Lojze Čemažar, umetnik:

Tedanji umetnostno-gradbeni svet ljubljanske nadškofije me je povabil k sodelovanju. Zaupana mi je bila izvedba duhovniškega spominskega darila za svetega očeta. V sliki na lesu, katere ovalni in ravni robovi določajo izvirno obliko križa, je upodobljena Jezusova daritev. Poleg Odrešenika sta na sliki še Marija in učenec ter evangelist Janez.

Med slovesno mašo v Stožicah je papež, kot je običaj ob takih priložnostih, sprejel simbolna darila, tako sem tudi jaz skupaj s tedaj sedemletno Lucijo pristopil k svetemu očetu. Sprejel nas je z zanj značilno očetovsko naklonjenostjo. S podobe je polglasno prebral napis: »Žena, glej tvoj Sin!« in »Sin, glej tvoja mati!« (Jn 19,26-27).

Za trenutek je k sebi stisnil malo Lucijo in nam podaril rožne vence. Med obhajilom sem skupaj z ženo Marinko iz njegovih rok prejel Kristusovo telo. Marinka se tega daru s hvaležnostjo spominja, ker je bila tedaj v zadnjem mesecu nosečnosti in je tako blagoslov svetega očeta prejel tudi najin peti otrok Peter, ki se je rodil dobra dva tedna zatem; Peter bo letos prejel mašniško posvečenje.

Kot družina se v molitvi z zaupanjem radi obračamo k sv. Janezu Pavlu II. Želim si, da ne bi prezrli tega nam naklonjenega znamenja Božje dobrote za več upanja v zdajšnjem negotovem času. Se mar ne uresničujejo besede, ki nam jih je svetnik sam, ko je bil med nami, položil na srce: Svetost premaga svet?


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (20/2021).

Preberite še:
- 25 let: Papež 'ma vas rad! (VIDEO)
- Iz arhiva: Družina dnevnik
- Moje srečanje s papežem Janezom Pavlom II.
- Na Brezjah maša ob obletnici papeževega obiska