»Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obu-jen … Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.«

Do velikonočnega jutra so se človeški koraki končevali ob grobu, nepreklicno so se iztekli v smrt, v grob, v konec. Pa tudi koraki živih, ki so žalovali za pokojnimi, so vodili do groba. Tam so obstali pred neizprosnim »zakaj« in pred bolečino ob izgubi, brez upanja in brez prihodnosti.

Tudi v velikonočnem jutru so koraki žena in učencev vodili do groba. Tam so obstali. Zbegani. Prestrašeni. Kakor je človek prestrašen pred smrtjo in še bolj pred praznim grobom.

Potem pa so slišali vprašanje: Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. Zadnja trdna resnica njihovega odnosa z Jezusom je bila, da so ga na veliki petek proti večeru položili v grob in k njegovemu vhodu zavalili velik kamen. Sedaj pa slišijo, da je bil obujen. In ob-
enem povabilo, naj gredo v Galilejo. Tam ga bodo videli. Tam, kjer se je vse začel...