Papež Frančišek je med splošno avdienco začel nov sklop katehez, ki bodo govorile o usmiljenju s svetopisemskega vidika. S poslušanjem tistega, kar nas sam Bog uči s svojo besedo, se bomo učili usmiljenja, je dejal sveti oče. Začel je s Staro zavezo, ki »nas pripravlja in vodi k polnemu razodetju Jezusa Kristusa, v katerem se na dovršen način razodene Očetovo usmiljenje«.

Izhodišče današnje kateheze je bil odlomek iz Druge Mojzesove knjige: »Tedaj je Gospod je stopil dol v oblaku in se postavil poleg njega in tam razglasil ime Gospodovo. Gospod je šel mimo njega in klical: »Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in velik v dobroti in zvestobi, ki ohranja dobroto tisočem, odpušča krivdo, hudodelstvo in greh«.

V svetih spisih je Gospod predstavljen kot »usmiljeni Bog«. In to je tudi njegovo ime, po katerem nam razodeva svoje obličje in svoje srce. Ko se v starozavezni knjigi Eksodus razodene Mojzesu, Bog sam sebe opiše takole: »Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in velik v dobroti in zvestobi.« Tudi v drugih besedilih najdemo ta obrazec, morda s kakšno razliko, a poudarek je vedno na usmiljenju in ljubezni Boga, ki se nikoli ne utrudi odpuščati, je pojasnil papež Frančišek.

Gospod je »usmiljen«. Ta beseda nam prikliče držo nežnosti, kakor je mati nežna do otroka. Podoba, ki se nam ponuja, je podoba Boga, ki je ob nas ganjen in se razneži, kakor mati, kadar vzame v roke svojega otroka in ga želi samo ljubiti, zaščititi, mu pomagati, pripravljena je dati vse, tudi samo sebe. To je ljubezen, ki prihaja iz globine.

Zatem je zapisano, da je Gospod »milostljiv«, deli milost, je sočuten in v svoji veličini se sklanja nad tistega, ki je šibak in reven, »vedno je pripravljen sprejeti, razumeti, odpustiti«. Je kakor oče v priliki iz Lukovega evangelija, kjer vidimo očeta, ki se ne zapre v nejevoljo zaradi odhoda mlajšega sina, ampak ga nasprotno neprestano čaka. Potem mu teče naproti in ga objame, niti mu ne pusti dokončati njegove izpovedi, tako zelo sta velika ljubezen in veselje, da ga je znova našel. Nato gre in pokliče tudi starejšega sina, ki je ogorčen in ne želi priti na gostijo; je sin, ki je bil vedno doma, a bolj kakor sin je živel kakor služabnik. Tudi nadenj se oče skloni, ga povabi, naj vstopi, poskuša mu odpreti srce za ljubezen, da ne bi bil nihče izključen iz gostije usmiljenja.

O tem usmiljenjem Bogu je tudi rečeno, da je »počasen v jezi«, je nadaljeval papež. Dobeseden pomen bi bil, da je »dolgega diha«, da ima torej »globok dih potrpežljivosti in zmožnosti prenašati«. Bog zna čakati. Njegov čas ni nepotrpežljiv čas ljudi. Je kakor moder kmetovalec, ki vé čakati, dobremu semenu kljub ljuljki pusti čas za rast.

In navsezadnje, Gospod se opiše kot »velik v dobroti in zvestobi«. »Kako lepa je ta opredelitev Boga!« je dodal Frančišek. V njej je vse. Bog je velik in mogočen, a ta njegova veličina in moč se uresničujeta v ljubezni do nas, ki smo tako mali in nesposobni. Tukaj uporabljena beseda »ljubezen« kaže na naklonjenost, milost, dobroto. »To je ljubezen, ki naredi prvi korak, ki ni odvisna od človeških zaslug, ampak od neizmerne zastonjskosti. Je božanska skrb, ki je ne more nič zaustaviti, niti greh, kajti zna iti onkraj greha, premagati zlo in ga odpustiti«, je izpostavil.

Zadnja beseda, s katero se Bog razodene Mojzesu, pa je »zvestoba« brez meja. Božja zvestoba se nikoli ne zmanjša, kajti Gospod je Varuh, ki nikoli ne zaspi, ampak ves čas bdi nad nami, da bi nas povedel v življenje, kakor pravi Psalm 121: »Ne bo dal, da bi tvoja noga omahovala, tvoj varuh nikoli ne dremlje. Glej, ne zaspi, ne zadremlje Izraelov varuh. Gospod te bo varoval vsega hudega, varoval bo tvojo dušo. Gospod bo varoval tvoje odhajanje in prihajanje, od zdaj in na veke«.

Ta usmiljeni Bog je zvest v svojem usmiljenju. Kakor pravi Pavel, če ti Njemu nisi zvest, bo On tebi vedno ostal zvest, ker ne more zanikati samega sebe. Zvestoba v usmiljenju je lastna njegovemu bistvu. Zato je Bog popolnoma in vedno vreden zaupanja. Je trdna in trajna navzočnost. To je gotovost naše vere, je ob koncu kateheze dejal papež Frančišek in pozval, naj se v tem jubileju Usmiljenja popolnoma izročimo Njemu ter doživimo veselje, da smo ljubljeni od tega »Boga, ki je usmiljen in milostljiv, počasen v jezi in velik v ljubezni in zvestobi«.

Ob koncu avdience je papež pozval k molitvi za vse žrtve atentata, ki se je včeraj zgodil v Carigradu. »Naj usmiljeni Gospod podeli večni mir pokojnim, tolažbo svojcem, solidarno neomajnost znotraj družbe ter naj spreobrne srca nasilnežev«, je dejal sveti oče.

Vir: Radio Vatikan
Foto: RV / ANSA