S. Brigita Zelič: Bog me je izbral že pred rojstvom

Letošnja zlata jubilantka med redovnicami, s. Brigita Zelič, je salezijanka ali hči Marije Pomočnice. Kot redovnica je v poslušnosti odkrila velik dar in moč. V iskanju poti do točke v vsakem človeku, ki je odprta za dobro, je zelo iznajdljiva. Tudi zaradi dobre volje in nasmeha, ki ga rada podari. O pol stoletja trajajoči poti, ki je postala tudi pot stalne molitve, smo se pogovarjali z njo. S. Brigita, kaj vas kot jubilantko najbolj navdušuje, če se ozrete v preteklih 50 let redovniškega življenja? Bogu sem hvaležna, da sem odkrila svojo življenjsko pot. Čutim, da je ta pot po moji meri. Odkrila sem kraj in način življenja, ki ga nosim v svojem genskem zapisu. Čutim in vidim, da se je v meni uresničilo tisto, kar pravi Sveto pismo v Jeremijevi knjigi, da me je Bog izbral že pred rojstvom. Zakaj sem o tem tako prepričana? Junija leta 1951 je bila sv. Marija Dominika Mazzarello razglašena za sveto in naše sestre, ki takrat zaradi političnih razmer niso smele živeti v skupnosti, so gotovo molile za nove poklice. Februarja 1952 se je dete rodilo in sadovi te molitve so se začeli kazati čez dvajset let. Bogu sem hvaležna, da sem odkrila in lahko zaživela to, kar nosim v sebi in mi prinaša zadovoljstvo. Ali ste imeli kdaj krizo »srednjih let« redovništva? To vprašanje je pa zanimivo. (smeh) Če je to vprašanje povezano z odrekanjem fizičnemu materinstvu ali življenju v zakonskem odnosu, lahko rečem, da mi je to, Bogu hvala, uspelo predelati že, preden sem naredila zaobljube. Ko sem prišla v srednja leta in so se bližala petdeseta, sem videla, da je moje materinstvo pridobivalo moč. Z vedno večjo polnostjo in veseljem sem lahko drugim posredovala to, kar verujem, to Božje življenje, ki izpolnjuje mene in daje smisel in življenje tistim, ki ga sprejemajo. Srednja leta so zame pomenila nov razcvet, nove možnosti in novo veselje. Kako se je začel v vas porajati redovniški poklic? Ko gledam nazaj, vidim, da je redovniški poklic že bil v meni. Res je, kar beremo v evangeliju: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil, da pojdete in obrodite sad.« Doživljam se deležno Božjega pogleda, Božje izvolitve brez vsakih osebnih zaslug. Več stvari me je usmerjalo v redovništvo. Čeprav takrat, ko sem šla od doma, še nisem bila povsem gotova, da je to moja pot. V uteho mi je bil nasvet odgovorne sestre, ki me je sprejela. Dejala je: »Pridi in poglej, če ti ne bo ustrezalo, pojdi drugam. Prva štiri leta nimaš nobenih obveznosti, po naslednjih šestih letih pred večnimi zaobljubami tudi nič posebnega. Šele po desetih letih je na vrsti končni pečat izbire.« Pa sem si rekla, da imam čas. Grem in pogledam. Ko sem vstopila v Družbo, sem se počutila doma. Med nami je bilo zelo domače. Od doma sem prišla z izkušnjo vzdušja veselja, ki je bilo med nami. Tudi za redovne skupnosti, ki živijo po don Boskovem, salezijanskem načinu življenja, je značilno veselje, kar mi je bilo zelo domače. Veliko veselja, delavnost, molitev, razumevanje, preraščanje razlik in napetosti – tukaj sem se našla doma. Nič posebno težkega ni bilo. Oče in mama sta mi dala proste roke pri odločitvi. Po srednji šoli sem lahko sama izbrala študij. Morda se čudno sliši, ampak o tem nisem staršev nič spraševala. Prepričana sta bila, da bom ubrala dobro pot. Medtem ko sem stopala v stil redovnega življenja, me je stvar povsem prevzela. Tako domače je bilo. Ob tem se pomnim, da je doma v dnevni sobi visela don Boskova slika. Sv. Janez Bosko je bil mojemu očetu zelo všeč. Ko je bral njegov življenjepis, je dal to sliko na steno v naši dnevni sobi. Ko sem ga vprašala, kdo je to, mi ni nič razlagal. Rekel je samo: »To je pa Jakčev don Bosko.« Sama pa tudi nisem vedela, kaj je bolj pomembno, ali Božidar Jakac ali don Bosko. Dal pa ga je v okvir, ker ga je imel za vzornika. Mama je prav tako podpirala tako vzdušje in poskrbela sta za to, da sta kljub različnosti živela v harmoniji. V salezijanskem ozračju sem torej rasla že doma. Kaj vam je bilo najtežje v času odločanja, kaj vam je dajalo moči in kdo vas je bodril? Ko gre za odločanje, gre vedno za proces odločanja, za nekaj, kar vidimo kot več vredno, ločiš tisto, kar je tudi vredno, pa vidimo, da je manj primerno za nas. Meni je bila v veliko pomoč izkušnja rednega zakramentalnega življenja. Za prvi petek smo se vsa družina odpravili k spovedi skupaj z očetom. Danes vidim, da je bila to velika milost. Oče je sedem let pred mojim rojstvom res postal veren. Takrat je doživel skoraj smrtno nesrečo, ko je opravljal električarska dela v rudniku. Takrat je vera v njem zaživela in nam je lahko posredoval to, kar nas drži v življenju pokonci – Bog v zakramentih s svojo milostjo. V veliko pomoč mi je bila izkušnja rednega prejemanja zakramentov vso otroštvo in mladost. Spomnim se, kako si je župnik zamislil, da bi mene in še eno sošolko že pred prvim razredom vključil med prvoobhajance. Že od šestega leta sem lahko prejemala obhajilo, hodila k spovedi in preraščala svojo trmo in bojevitost. Gospod, dobri Bog mi je dajal moči. Bog, ki prinaša mir v srce in zadovoljstvo tudi takrat, ko je treba kakšne lastne ožje poglede premostiti. Ne spomnim pa se, da bi me kakšna posebna oseba bo- drila pri tem. Tudi, ko sem šla od doma, nisem nobenemu pripovedovala, kam grem, ker nisem bila gotova, da bo to res moja pot. Šla sem pogledat. Ali vam je težko govoriti o izkušnji svojega odnosa z Bogom, nebeško Materjo Marijo, svetniki … Imate veliko svetnico za zavetnico in velikega svetnika redovnega ustanovitelja. Odnos z ljudmi, odnos z Bogom, svetniki ni tako preprosto preliti v besede. Ko sem bila še študentka, sem imela to milost, da sem segla v roko, se pogovarjala, doživela Božjo bližino skozi osebo, ki je sedaj že razglašena za svetnika. To je bil papež Janez Pavel II. Zdelo se mi je nekaj nepojmljivega, da more nekdo izžarevati tako pozornost, Božjo milino, dobrohotnost. Doživela sem, da je najbolj pomembno v življenju biti Božji, svetnik, s tem lahko najbolj obogatiš tudi druge ljudi. Imela sem tudi to milost, da smo doma redno molili. Naša podružnična cerkev je Marija Lurška. K njej se je moja mama pogosto obračala. Globoko sem prepričana, da me je izročila njej. Ravno na praznik lurške Marije sem se rodila. Mati Božja je bila pri nas tiho navzoča vseskozi. Babica je tu in tam prižgala pred njo malo oljenko in ob tem ni veliko razlagala. Nič posebnega, bi človek lahko rekel, a vendar tako bogato. Kaj vas je in vas še v redovništvu izpolnjuje? V redovnem življenju me je vsa ta dolga leta razveseljevalo in izpolnjevalo poslanstvo, ki mi je bilo zaupano. Ne morem se načuditi Božji previdnosti, ki me je usmerjala tudi skozi poslušnost. Ko smo mlade sestre prišle na sedež province v Italiji, mi je predstojnica rekla: »Ti pa pojdi v Torino in se vpiši na katehetiko.« Še besede nisem poznala. Ko pa sem začela poslušati predavanja, delati izpite, izvajati praktične vaje, sem rekla sama pri sebi: »To je to!« Sama tega ne bi nikoli odkrila. Ta študij mi je res dal tisto najboljše. Odkrila sem poslanstvo kateheze in vzgoje. V roke sem dobila ključe, kako priti do otroka, do odraslega in mu odpirati obzorja stika z Bogom, kamor naj bi kateheza, naš verouk privedel. Lepšega ni, ker Bog je tisti, ki daje polnost življenja človeku. Izkušnja katehetskega dela me nenehno bogati in navdušuje z veseljem. Ali ste morali biti pri verouku zelo ustvarjalni pri izražanju in kazanju ljubezni do otrok? Vsak človek je namreč svet zase. Res je, vsak človek je svet zase. To je globo dojel tudi sv. Janez Bosko. Članom svoje družbe je dejal, naj iščemo v vsakem mladem tisto točko, kjer je dovzeten za dobro. Prepričan je bil, da je v vsakem takšno mesto. Sama verjamem, da je pri katehetskem delu treba uro verouka najprej premoliti. Prositi Svetega Duha za razsvetljenje in uporabo primernih pristopov in pripomočkov. Za posredovanje vere je res potrebna kateheza. Oznanjati tako, da sporočilo odmeva v življenju. Da človek vzpostavi odnos z Bogom. Samo iz odnosa, iz doživetja Božje ljubezni lahko rastemo v veri. Hvaležna sem tudi za izkušnjo sodelovanja pri pripravi veroučnih pripomočkov, da naše urice niso samo uk, ampak je to resnično kateheza. Pri tem se močno zavedamo pomena molitve, zato je nastala Katehetska molitvena naveza. Od leta 2016 je članstvo naraslo že na več kot 700 molivcev in še napreduje. Za oznanjevanje v današnjih časih pa vidim kot najbolj učinkovito družinsko katehezo, ko ob istem odlomku iz Svetega pisma razmišljajo tako otroci kot starši in potem iz takega srečanja lahko črpajo moči ves teden ali več, vse do naslednjega srečanja. Kaj prinaša življenje v redovni skupnosti? Vam je bilo kdaj težko sprejeti kakšno odločitev nadrejenih – izpolniti obljubo pokorščine? Kakšni so bili sadovi? Sadovi so obilni. Če samo pomislim na skupno molitev, je to zame velika opora. Sploh v trenutkih utrujenosti, me je skupna molitev nosila. Zelo sem hvaležna nekdanji predstojnici, ki mi je pred večnimi zaobljubami iskreno in brez olepševanja odgovorila na mojo ugotovitev, da je pokorščina težka: »Ja, in vedno težja bo.« Spomnim se, da se mi je zdelo neko sporočilo o premestitvi, kot da bi šla v smrt. Že tam, kjer sem bila, sem imela probleme z zdravjem in je bilo zelo naporno. Premestitev, ki me je čakala, pa je bila videti še veliko težja. Ta- krat sem se spomnila, da Bogu nisem obljubila, da bom živela, ampak da bom pokorna. Premestitev sem sprejela v poslušnosti. Sledil je Božji čudež, vse se je obrnilo na bolje. Zdravje se je povsem izboljšalo. Če bi vztrajala tam, kjer sem bila, je vprašanje, če bi doživela 50-letnico. Bog me je zaradi poslušnosti stoterno nagradil že sedaj. V Svetem pismu in učenju starih cerkvenih očetov in menihov imamo navodilo in priporočilo o stalni molitvi. Kako moli jubilantka, hči Marije Pomočnice? Kaj vam pomeni molitev in prejemanje zakramentov? Molitev je dihanje življenja. Stik z Bogom. Poživljanje odnosa z njim. Molitev je res hrana. Hrana za našega duha in moč za opravljanje našega poslanstva. Mene zelo poživlja, opogumlja in hrani skupna molitev, ki je na dnevnem redu po naših pravilih, kar pa seveda ni dovolj. Vsak dan imam pravico do pol ure meditacije, do skupnih hvalnic, do rožnega venca, do duhovnega branja, vsak mesec do duhovne obnove do pol dneva ali cel dan, teden dni duhovnih vaj na leto, pa vendar življenje včasih terja še več. Bogu sem hvaležna, da sem pred leti odkrila molitev srca. O tej nekaj pove knjiga Pripoved ruskega romarja. Našla sem svoj izrek, ki ga ponavljam, kolikor se le da pogosto. Ta izrek molitve, obračanje na Jezusa, je povezan z določenim gibom. Svojo hojo zlahka uskladim s tem izrekom molitve. To je zame nekaj zelo lepega in me bogati. Molitev srca je starodavno izročilo Cerkve, ki tudi mene poživlja. Znotraj skupnosti imam srečo, da smo v Sloveniji in lahko vsaka dva tedna prejmemo zakrament svete spovedi. Za primerjavo, sveti papež Janez Pavel II. je hodil k spovedi vsak teden. Kaj pomeni ta možnost prejemanja zakramenta sprave? V meni prebuja čuječnost nad življenjem. Poklicani smo k svetosti. K upodabljanju svojega življenja po Jezusovem in Marijinem življenju. Kaj menite, ali resnica res osvobaja? Prepričana sem, da res. Jezus je o sebi rekel, da je pot, resnica in življenje. Kdor je v Njem, ima življenje. Resnica se mi je še bolj priljubila z nečim, kar ni tako sprejeto, in to je ponižnost. Živeti v ponižnosti je naša resnica pred Bogom. Da smo taki, kot nas Bog vidi. Da se temu približujemo. Tukaj je prostor za dobro in tudi manj dobro ali celo slabo. To je resnica. Naše življenje je polno vsega. Če bomo hodili v resnici, sprejemali darove na eni strani in svoje pomanjkljivosti na drugi, bo naše življenje polno. V Jezusu, ki je resnica, je polnost življenja in prava svoboda. Svoji družini sem hvaležna, da sem bila vzgojena v ljubezni do resnice. Poseben zgled je bil oče, ki se ni bal za delovno mesto in si je prizadeval za resnico tudi na področju vere. Brez bojazni je pokazal, da je veren, da sodeluje v Cerkvi. Kaj v vas prinaša mir srca? Mir v moje srce prinaša pomirjenost z Bogom. Zavest čiste vesti. Da je to, kar nosim v srcu, v skladju s tem, kar je Bogu všeč. To je tudi izraz naše karizme. Sveti Janez Bosko, naš ustanovitelj, je za mlade, ki so prišli v mesto s trebuhom za kruhom, imel vsak mesec duhovno obnovo, ki jo je imenoval kar Vaja srečne smrti. Vsi so bili povabljeni k sveti spovedi. Vabil jih je, naj uredijo svoje življenje tako, da bi bili pripravljeni in bi lahko kadarkoli z veseljem odšli k Bogu. Rezultat je bilo veliko veselje. Če se človek ne boji smrti, se ne boji ničesar in lahko živi v veselju. K miru srca pomaga tudi to, da se človek ne obremenjuje s tem, kar bi drugi morali storiti in kaj bi morali delati. Oziranje v dobrohotnosti na druge in moč za odpuščanje ohranja mir srca in omogoča, da mir prinašamo tudi drugim. Kateri svetnik vam je najbolj pri srcu in v čem ga posnemate? Spontano se rojeva odgovor – sv. Janez Bosko in sv. Marija Dominika Mazzarello, ki je istočasno kot don Bosko imela apostolat med dekleti in je skupaj z njim ustanoviteljica naše družbe Hčera Marije Pomočnice. Za Družino ste lani povedali, da si zase želite tak čudež od zavetnice Brigite Irske, da bi bili skupaj na nebeški gostiji. Ali si kdaj predstavljate, kako je »sedeti tam«? Je to vaš življenjski cilj? Biti pri Mariji Pomočnici? Biti pri Mariji, ki je pomočnica, mati, vodnica, ki ustvarja dom, v družbi s tolikimi nebeščani je res moj cilj. Mislim, da po tem hrepenimo vsi ljudje. Da bi bili v tako lepi, nebeški druščini z našimi prijatelji svetniki in svetnicami. Skupaj tudi s tistimi, ki bodo prišli v Božje kraljestvo pri sosednjih vratih, o katerih je govoril papež Frančišek.

S. Brigita Zelič: Bog me je izbral že pred rojstvom

S. Brigita Zelič: Bog me je izbral že pred rojstvom

S. Brigita, kaj vas kot jubilantko najbolj navdušuje, če se ozrete v preteklih 50 let redovniškega življenja?

S. Ana Benedikta: od bančnice v Avstraliji do redovnice na Pagu

Misijonarka s. Vida Gerkman praznuje 50 let redovnih zaobljub

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.