Vida Gerkman se je rodila 2. junija 1946 v Poženiku kot osmi otrok. Bila je razigrana, vedno v gibanju. Po končani osnovni šoli se je zaposlila v tovarni Roleta v Kranju. Ob delu doma in v službi je rada pobegnila v širni svet – z avtobusom ali s kolesom po Sloveniji. Pot jo je ponesla čez Jezerski vrh v Velikovec, kjer je leta 1967 spoznala sestre usmiljenke, ki so jo tako prevzele, da je decembra 1969 stopila v njihov red. Odšla je v Beograd, kjer je ob delu v bolnišnici z odliko končala šolo za medicinske sestre. Na veliki šmaren, 15. avgusta 1975, je v Ljubljani izrekla redovne zaobljube – in pot jo je nato vodila v Pariz.

Zahvala s. Vidi za 50 let redovnega življenja. FOTO: Osebni arhiv

Skromna z besedami, velika v dejanjih

Leta 1977 je odšla v misijon v Ruando. Tam je gradila dispanzerje, delala v zdravstvenih centrih in bolnišnici. Pri svojem delu se je posebej posvetila ženskam  – spremljala in izobraževala je nosečnice, pomagala pri porodih in jih učila o higieni ter zdravi prehrani. Prehodila je ogromne razdalje, da je prišla do ljudi, ki so jo najbolj potrebovali. Ko je Ruando zajela državljanska vojna, je leta 1994 odšla v begunsko taborišče v Kongu, nato v Burundi. Tam so s sestrami znova vzpostavile zapuščen zdravstveni center. V Burundiju je ostala do leta 2010.

Rada se vrača v domovino

Po dveh letih v Sloveniji je leta 2012 odšla v nov misijon, tokrat v Albanijo, kjer še danes dela v ambulanti in na terenu, kjer so razmere izjemno skromne. Vedno se rada vrača domov. Rada ima slovenske gore, slovensko besedo in pesem, ob vsakem dopustu pa obišče tudi brezjansko Marijo, ki jo varuje in spremlja na vseh njenih poteh. Na izletih in romanjih se ji radi pridružimo sorodniki, ki nas od nekdaj navdušujejo zgodbe o ljudeh, ki jih je teta Vida srečevala, in o delu v misijonih. S svojo predanostjo in delavnostjo nam kaže pogum, vero v Boga in ljubezen do domovine. Sestra Vida, hvala za tvoje dragoceno delo.

Prispevek je napisala nečakinja misijonarke s. Vide Gerkman.