Na dan posvetitve novih leskovških bronastih zvonov beremo besede psalmista: »Gospod Bog je spregovoril, poklical je zemljo, od sončnega vzhoda do njegovega zahoda« (Ps 50,1).

Ob tej vrstici sem se ustavila in pomislila, kolikokrat začnem dan polna zagona, načrtov in želje, da bi naredila kaj dobrega za Gospoda, za svoje bližnje, za vsakega, ki bi potreboval pomoč. Ko pa se dan prevesi v večer, me pogosto premaga utrujenost. Takrat se zlahka zadovoljim s tem, da preprosto sedem na kavč in pustim dnevu, da odteče mimo. Včasih me kakšen film nagovori, včasih pa za njim ostane le občutek praznine.

Prerok Ozej me je danes zadel naravnost v srce: »Vaša ljubezen je kakor jutranji oblak, kakor rosa, ki zgodaj odide« (Oz 6,4). Besede sem slišala zelo osebno: »Vilma, tvoja ljubezen je kakor jutranji oblak.« Takoj zatem pa še jasno navodilo: »Dobroto hočem in ne klavne daritve, spoznanje Boga bolj kakor žgalne daritve.«

Kolikokrat želim Bogu nekaj narediti, medtem ko On od mene želi predvsem, d...