Prvo berilo: Verni prejemajo Svetega Duha s polaganjem rok, Apd 8,5–8.14–17;
Ps 66;
drugo berilo: Kristus je bil umorjen po telesu, a oživljen po Duhu, 1 Pt 3,15–18

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 14,15–21)

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.«

Video razlaga za otroke

Ljudje, v katerih diha Bog

Piše: Jure Sojč

Jezus učencem obljubi, da jih ne bo pustil samih. Govori o Svetem Duhu, ki bo prišel kot Tolažnik, Zagovornik in Pomočnik. Če želimo to obljubo bolje razumeti, nam pomaga ena zelo preprosta podoba – dihanje. Besede za duha v Svetem pismu to jasno povedo. V hebrejščini je to ruach, v grščini pneuma. Obe besedi pomenita dih, veter, sapo. Človek živi, dokler diha. Ko dihanje preneha, preneha življenje. Zato Sveto pismo govori o Božjem Duhu kot o Božjem dihu, ki prihaja od Boga.

Že preroki so napovedovali, da bo Bog nekoč vdihnil novo življenje v svoj narod. Po Jeremiju je obljubil, da bo zapisal svojo postavo v srce, po Ezekielu pa, da bo dal novo srce in vanj svojega Duha. To pomeni: Bog ne bo več le zunaj človeka, ampak v njem, kakor dih od znotraj. Jezus to obljubo izpolni. Učencem pravi: »Ne bom vas pustil sirot.« Dal vam bom svojega Duha. Dal vam bom svoj dih. Dal vam bom svoje življenje.

Molitev je kakor vdih, sprejemanje Božje navzočnosti. Ljubezen in dobra dela so kakor izdih, darovanje sebe drugim.

Pomislimo na trenutek, ko človek preneha dihati. Takrat začnemo z oživljanjem: skušamo mu ponovno dati dih, mu pomagati, da spet zadiha. Vsi vemo, kako odločilen je ta trenutek. Podobno je tudi na duhovni ravni. Tudi nam se zgodi, da naše notranje življenje oslabi, da skoraj »ne dihamo« več. Molitev izgine in vera oslabi. Vendar nas Bog ne pusti. Po svojem Duhu nas oživlja, nas prebuja k življenju. Ko smo utrujeni, nam daje moč. Ko smo v stiski, nas pomirja. Ko ne vemo, kako naprej, nas vodi. Jezus nas danes vabi, da živimo kot ljudje, v katerih diha Bog. Sv. Pavel piše: »Božji Duh prebiva v vas.« To pomeni: Bog ti je bližje kot tvoj lastni dih.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv 

Preprosto, tiho in neopazno

Za naše življenje to pomeni, da se moramo naučiti »duhovno dihati«. Molitev je kakor vdih, sprejemanje Božje navzočnosti. Ljubezen in dobra dela so kakor izdih, darovanje sebe drugim. Sveti Duh nas tudi preobraža. V nas so napetosti, rane, greh. Ko zapremo srce pred Duhom, trpi naša notranjost. Ko pa odpremo srce, nam Božji Duh prinaša mir in novo moč.

Sledi še zaupanje. Ne razmišljamo ves čas o dihanju, pa vendar dihamo. Tako tudi Bog deluje v nas pogosto tiho in neopazno. Sveti Duh me spomni na mojo učiteljico iz osnovne šole, ki nam je dala delo, potem pa tiho hodila po razredu in se vsake toliko neopazno sklonila naprej in pokazala: »To popravi.« Kot pogosto ne opazimo dihanja, tudi ne opazimo delovanja Svetega Duha v svojem življenju. Ko se zavem dihanja, se zavem življenja; ko se zavem prisotnosti Svetega Duha, se zavem Božje navzočnosti. V tem tednu, ki je pred nami, dihajmo z Njim, ki nam daje dih življenja, in dajajmo dih tudi drugim, ki dihajo plitvo.