Prvo berilo: Prvi diakoni, polni Duha in modrosti, Apd 6,1–7;
Ps 33;
drugo berilo: Mi smo izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, 1 Pt 2,4–9

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 14,1–12)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kamor jaz grem, poznate pot.« Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: 'Pokaži nam Očeta?' Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu. «

Video razlaga za otroke

Mlinar ne vpraša po poti

Piše: Jure Sojč

Več stoletij pred Kristusom so indijski modreci vsako jutro molili: »Od laži me vodi k resnici, od teme me vodi k svetlobi, od smrtnosti me vodi k nesmrtnosti.« Ta molitev je izraz hrepenenja vsakega človeka. Vsak želi najti resnico, smisel in življenje, ki ne mine. Na to hrepenenje odgovarja Jezus v evangeliju: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje.«

Resnica v Kristusu ni le nekaj, kar vemo, ampak nekaj, kar nas preoblikuje.

Jezus ne pravi, da pozna pot ali da kaže pot. On pravi: »Jaz sem Pot.« Prav tu se pokaže ena od nevarnosti našega časa. Živimo v družbi spektakla, v kulturi gledalca, kjer ljudje gledajo, komentirajo in presojajo, a sami ne stopijo na pot. Razpravljamo o življenju, a ga pogosto ne živimo. Jezus pa nas ne vabi na tribune, ampak na pot. Ne vabi nas, da o poti razmišljamo, ampak da po njej hodimo. To pomeni, da krščanstvo ni najprej nauk ali moralni sistem, ampak odnos. Gre za hojo z Njim, za zaupanje Njemu in za življenje v povezanosti z Njim. To je pot, ki vključuje odpoved, sprejemanje trpljenja in darovanje za druge. Tomaž Kempčan pravi: »Brez poti ni mogoče hoditi.«

Jezus je tudi Resnica. V času, ko vsakdo ustvarja svojo resnico in ko smo obdani z množico informacij ter zmedo, nas vabi k nečemu trdnemu. Tudi tukaj lahko ostanemo le gledalci: o resnici razpravljamo, a je ne živimo. Jezus pa razodeva, da je resnica osebna, da ima obraz in srce. Resnica v Kristusu ni le nekaj, kar vemo, ampak nekaj, kar nas preoblikuje.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv 

Kakšno žito je moje srce?

Jezus je Življenje. Ne le obljuba prihodnosti, ampak dar sedanjosti. Kolikokrat smo utrujeni in brez upanja. Tudi tukaj nas svet vabi, da življenje opazujemo, namesto da bi ga živeli. Kristus pa podarja svojega Duha, ki oživlja in prenavlja. Ne kliče nas le k večnosti, ampak k polnosti življenja že zdaj.

Jezus nas ne vabi le, da iščemo življenje, ampak da ga živimo.

Odgovor ni v množici poti, ampak v Osebi. Ne v tem, da gledamo, ampak da stopimo. Pot vere pa se preverja v vsakdanjem življenju, tam, kjer besede postanejo dejanja. To lepo ponazori stara zgodba: V neki vaški gostilni sta se dva kmeta prerekala o vrednosti njunih ver. Tretji kmet je nekaj časa molčal in tiho poslušal, potem pa dejal: »Že štirideset let nosim moko v isti mlin, do katerega vodita dve poti. Pa mlinarja nikoli ne zanima, po kateri sem prišel. Vpraša me samo: Ali si prinesel dobro žito?«

Ta zgodba nas spomni, da ni dovolj govoriti o poti, ampak je odločilno naše življenje. Jezus nas ne vabi le, da razpravljamo o resnici, ampak da ta resnica v nas postane meso. Ne vabi nas le, da iščemo življenje, ampak da ga živimo. Zato ostaja vprašanje: kakšno žito je moje srce? Kaj prinašam pred Boga?