Prvo berilo: Bog je naredil Jezusa za Gospoda in Mesija, Apd 2,14a.36–41;
Ps 23;
drugo berilo: Obrnili smo se k pravemu pastirju, 1 Pt 2,20b–25

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 10,1–10)

Tisti čas je rekel Jezus: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovc. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.« Jezus jim je povedal to priliko, pa niso razumeli, kaj jim je govoril. Jezus je znova spregovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata k ovcam. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.

Video razlaga za otroke

Pastir, ki postane vrata

Piše: Jure Sojč

Na to nedeljo me vežejo lepi spomini že iz bogoslovskih let. Ta vikend, do nedelje Dobrega pastirja, smo bili bogoslovci na župnijah, kjer smo spoznavali župnijsko življenje in v nedeljo nagovorili ljudi pri sv. mašah. Vse sorte smo doživeli, vendar smo vedno znova slišali evangelij o dobrem pastirju.

Prav v tem evangeliju Jezus izreče zelo močno trditev: »Jaz sem vrata.« Ne pravi, da pozna vrata ali da kaže nanje. Pravi, jaz sem vrata. To pomeni, da je Jezus edini prehod v resnično varnost in polno življenje. V času, ko je Jezus to govoril, so ljudje to podobo dobro razumeli. Zvečer je pastir zbral ovce in jih prignal v ogrado, prostor, obdan s kamnitim zidom. Zunaj je bila tema, nevarnost, volkovi in tatovi. V ogradi pa je bila čreda, skupaj, na varnem.

Jezus ne obljublja, da nevarnosti ne bo, obljublja pa, da v njej ne bomo sami.

Toda ta varnost ni bila samoumevna. Ograda je imela le en vhod, odprtino brez vrat. Tam je ležal pastir. Ni zaprl vrat, ker jih ni bilo. On sam je postal vrata. S svojim telesom je zaprl prehod. Če je hotel volk vstopiti, je moral najprej mimo ali celo »skozi« njega. Če je hotela ovca ven, je morala iti čezenj. Pastir ni bil le voditelj, bil je zaščita, meja in varnost. To Jezus pravi zase. On stoji med nami in nevarnostjo. On varuje naše življenje. Ne obljublja, da nevarnosti ne bo, obljublja pa, da v njej ne bomo sami. Ob tem Jezus opozori na nevarnost tatov in roparjev. To so resnični glasovi iz naše okolice, ki nas vlečejo proč od Boga. Obljubljajo prazno srečo. Ponujajo svobodo, a nas naredijo še bolj ujete. Zato je vprašanje, skozi katera vrata vstopam v življenje, zelo osebno. Komu sledim, Jezusu ali drugim glasovom?

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Pogum vstopiti

Jezus kot vrata pomeni še nekaj. Skozi njega ne vstopamo v idejo, ampak v odnos. Vstopamo v Božjo bližino, v skupnost, kjer smo poznani in sprejeti. V njem najdemo trdnost, ki ni odvisna od okoliščin, ampak od njegove zvestobe. Ko živimo z njim, v njegovi Cerkvi, med ljudmi vere, izkušamo, da nismo sami. Vrata v polno življenje so tudi vrata župnijske cerkve, kjer se vsako nedeljo zberemo za »ogrado« in poslušamo njegov glas ter okušamo njegovo telo.

Na današnjo nedeljo še posebej molimo, da nam po naših občestvih ne bi zmanjkalo dobrih pastirjev. Molimo za pogumne pastirje, ki se ne bodo bali biti ranjeni za svojo čredo. Kot bogoslovec sem srečal gospoda, ki mi je zaupal, da si je zelo želel biti duhovnik. »Bila je vojna, po vojni težki časi … nikoli ni bil pravi čas. Danes mi je žal, da nisem vsaj poskusil,« je zaključil. Ni dovolj vedeti za vrata, treba je imeti pogum vstopiti.