Prvo berilo: Družili so se med seboj in imeli vse skupno, Apd 2,42–47;
Ps 118;
drugo berilo: Bog nas je z vstajenjem Jezusa Kristusa prerodil za živo upanje, 1 Pt 1,3–9

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,19–31)

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bili tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« 

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« 

On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« 

Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.

Video razlaga za otroke

Dar za grešnike

Piše: Jure Sojč

Danes razmišljamo o Božjem usmiljenju. Usmiljenje nam lahko razloži zgodba iz časa Napoleona. K njemu je prišla mati in prosila za pomilostitev sina, vojaka, ki je storil hud prekršek. Cesar ji odgovori, da je to drugi večji zločin in da pravičnost zahteva smrt. Mati pa je rekla: »Ne prosim za pravičnost, prosim za usmiljenje.« Napoleon je odvrnil: »On si usmiljenja ne zasluži.« Mati mu odgovori: »Če bi si ga zaslužil, to ne bi bilo usmiljenje.« Te besede so cesarja ganile in je dejal: »Potem bom usmiljen.« Zgodba nam pomaga razumeti bistvo usmiljenja. Usmiljenje ni nagrada za popolne ljudi. Usmiljenje je dar za grešnike. Bog nam ne daje usmiljenja zato, ker bi si ga zaslužili, ampak ker nas ljubi.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Korak vere

Evangelij te nedelje nam pokaže prav to. Jezus se po vstajenju prikaže učencem in jim podari velikonočni dar: dar Svetega Duha. Znamenje tega daru sta kri in voda, ki sta pritekli iz njegove strani. Prva stvar, ki jo Jezus poveže s tem darom Duha, je moč odpuščanja grehov: »Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni.« S tem nas evangelij pripelje naravnost v srce Božjega usmiljenja. Bog človeku ne želi smrti ali obsodbe, ampak novo življenje. Zato je Cerkvi podaril tudi zakrament sprave, kjer lahko vedno znova izkusimo njegovo usmiljenje. Posebej ganljiv je trenutek z apostolom Tomažem. Tomaž dvomi v pričevanja drugih učencev. Jezus bi ga lahko grajal ali zavrnil. Toda Jezus naredi nekaj drugega, pokaže mu usmiljenje. Čez teden dni pride ponovno in mu reče: »… daj svojo roko v mojo stran.« Tomaž je povabljen k rani, iz katere sta pritekli kri in voda, znamenje Božjega usmiljenja. Ne izvemo, ali se je Tomaž res dotaknil Jezusove rane. Vemo pa, da se je njegovo srce spremenilo. Izrekel je eno najlepših izpovedi vere v evangeliju: »Moj Gospod in moj Bog!« Včasih mislimo, da je bilo prvim učencem lažje verovati kot nam. Toda tudi oni so morali narediti velik korak vere. Jezus je bil na zunaj kot vsak drug človek. Jedel je z njimi, hodil z njimi, živel med njimi. Da v človeku vidiš Boga, je potrebna vera.

Usmiljenje ni zgolj teorija ali prijetna misel. Je nekaj živetega.

Usmiljenje ni zgolj teorija ali prijetna misel. Je nekaj živetega. Primer takšnega usmiljenja se je zgodil v ZDA, ko je moški vstopil v šolo in ustrelil amiške otroke. Na koncu je sodil sebi. Gospa, ki mi je zgodbo pripovedovala, je zaključila s solznimi očmi. Družine pokojnih otrok so šle k vdovi morilca in skupaj z njo molile za pokojnega moža. To je usmiljenje. To je usmiljenje, ki ga Bog izkazuje in h kateremu smo kot kristjani povabljeni tudi mi.