Prvo berilo: Smrt nima oblasti nad Jezusom, Apd 2,14.22–28;
Ps 16;
drugo berilo: Odrešeni smo s Kristusovo krvjo, 1 Pt 1,17–21

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 24,13–35)

Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle, kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi. Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« 

In on jima je rekel: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

Video razlaga za otroke

Skrit, a resničen

Piše: Jure Sojč

Zgodba pripoveduje o hromem, ki je pripovedoval o svojem učitelju, da je ta med molitvijo plesal od veselja. Ko je pripovedoval, je tudi sam vstal in začel plesati.

Ko govorimo o Božjih delih, se ne spreminjajo le drugi, ampak tudi mi sami. Tako je pripovedovanje zgodbe spreminjalo učenca na poti v Emavs. Še nedavno sta imela velike upe, potem pa pridejo križ, grob in tema. Njune oči so zastrte, ne zato, ker Kristus ne bi bil navzoč, ampak ker ga ne pričakujeta. Nevera jima zakrije pogled. Jezus pristopi kot tujec. Ne začne z razlago, ampak z vprašanjem, in jima pusti, da spregovorita, kajti žalostno srce se začne zdraviti, ko se odpre.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Povesta mu vse svoje upe, razočaranja in bolečino. Upala sta na odrešenika, a nista razumela križa. Tudi mi pogosto naredimo enako. Pripravimo svoje načrte in pričakujemo, da jih bo Bog potrdil. A Bog včasih razbije naše male upe, a ne zato, ker bi bili preveliki, ampak ker so premajhni, saj nam hoče dati več. Jezus jima nato razloži Pisma in pokaže, da je bilo vse napovedano. Križ ni nesreča, ampak pot, in kar se zdi poraz, je v resnici začetek slave. Takrat se začne nekaj spreminjati: srce začne goreti, čeprav oči še ne vidijo. Tako Bog deluje tudi v nas, najprej ogreje srce in šele nato odpre oči.

Ne iščita me več v zunanjih prikazovanjih, ampak v lomljenju kruha.

Prepoznanje

Ko pridejo v Emavs, ga prosita, naj ostane, ker nekaj v njiju čuti, da ga potrebujeta. Pri mizi pride trenutek, ki spremeni vse. Jezus sede z njima, vzame kruh, ga blagoslovi, razlomi in jima ga da. Takrat se jima odprejo oči in ga končno prepoznata. Prepoznata ga v lomljenju kruha, ne na poti in ne samo v razlagi, ampak v daru samega sebe. Nato izgine izpred njiju in ju s tem uči nekaj odločilnega: ne iščita me več v zunanjih prikazovanjih, ampak v lomljenju kruha.

Vsaka maša je pot v Emavs. Najprej poslušamo Besedo, nato pristopimo k oltarju in tam lahko prepoznamo Kristusa. Takrat se zgodi preobrat. Zlomljena srca postanejo goreča srca in razočaranje se spremeni v oznanilo. Učenca se takoj vrneta. Ne moreta več ostati tam, kjer sta bila, kajti srečanje z živim Kristusom ju požene nazaj v življenje. Ta evangelij razkriva nekaj preprostega in globokega. Največje resnice ne pridejo vedno v izrednih trenutkih, ampak v vsakdanjih srečanjih, na poti, v pogovoru, v kruhu. Kristus hodi z nami po običajnih poteh življenja, skrit, a resničen. Ko govorimo o njem in pripovedujemo, kaj je storil, se tudi v nas nekaj premakne. Srce se ogreje, vera se poglobi in upanje se vrne. Zato tam, kjer se nam zdi, da je vsega konec, Kristus šele prav začne.