Sedmega novembra 1950 sta se staršema Kovač iz Gornje Radgone rodila še četrti in peti otrok, ime sta dobila Edvard in Viljem. Prvega je življenjska pot odpeljala v redovno življenje, postal je Frančiškov brat, teolog in doktor filozofije, drugi je izbral poklic zdravnika in velja enega najboljših onkologov pri nas, do lanske upokojitve je bil štiri leta tudi direktor Onkološkega inštituta. Draga p. Edi in dr. Vili, Bog vaju blagoslavljaj vama s hvaležnostjo kličemo sodelavci Družine!

Brata dvojčka dr. Viljem Kovač in p. Edvard Kovač, foto Matej Erjavec, Tatjana Splichal

Poklic advokata zamenjal s teologom in filozofom

P. Edi je v otroštvu govoril, da bo postal pesnik in pisatelj, a ker se od tega ne da živeti, bo zraven še – tako kot Prešeren – pravnik, ampak tak advokat, ki bo branil samo pravične stvari. Postal pa je frančiškan in duhovnik, teolog in doktor filozofije. V skoraj štiridesetih letih profesorske službe je študentom predaval – povečini vzporedno – na kar petih fakultetah: za družbene vede, teološki, filozofski, biotehnični in zdravstveni fakulteti ter Katoliškem inštitutu v francoskem Toulousu. Temeljni želji iz otroštva pa je – usmerjen v študij francoskega eksistencializma in personalizma – sledil vse poklicno obdobje: zanimal ga je Drugi, človek kot celota, človek kot Življenje. O svoji misli pravi, da je postal kot njegov učitelj Lévinas »filozof drugega človeka«.

Na pot za Frančiškom

Na vprašanje, zakaj se je odločil za duhovništvo, se rad pošali, da pri njem novinarji ne bomo našli velikih zgodb spreobrnjenja ali razsvetljenja. »Bilo je naravno, spontano. Mladi fantje smo videli, kako frančiškani živijo in v meni se je prebudil neki idealizem, želja, da bi tudi jaz postal takšen pater – da bi bil blizu ljudem, da bi mladim pomagal iskati prave vrednote.« S šestnajstimi leti so kar trije vrstniki vstopili v frančiškanski red; po noviciatu v Novi Gorici so dokončali gimnazijo v Novem mestu.

Ključna profesorja: Janžekovič in Trstenjak

Tudi kot gimnazijec je bil pater Edi – pod tem imenom ga poznajo tako sobratje kot prijatelji, akademski kolegi in kulturniki – »poseben«. Sošolci so med urami pod mizami brali detektivske romane, njegovo skrivno branje pa so bile filozofske razprave Janeza Janžekoviča. »Filozofsko žilico«, kot pravi, veselje do razmišljanja, so v njem zgodaj odkrili tudi frančiškani: »Bil sem zelo zvedav dijak, ves čas sem spraševal,« se spominja. Na Teološki fakulteti se je, že prežet z njegovo filozofsko mislijo, srečal z Janžekovičem še v živo: »Kot profesor je bil ključen lik za začetek moje filozofske poti. Naučil me je, da imajo besede pomen, da smo za besede, ki jih izgovarjamo, etično odgovorni.« Za filozofijo se je navdušil tudi ob prof. Antonu Trstenjaku – z njuno popotnico je po šestletnem študiju na Teološki fakulteti v Ljubljani in duhovniškem posvečenju odšel na študij v Pariz.

Prošnja novinca kralju Karlu

Pravzaprav se je s Francijo na svoj način srečal že desetletje prej. Ko je bil v noviciatu na Kostanjevici, kjer je grobnica francoskih kraljev Burbonov, so morali fantje kdaj tudi počistiti ta del samostana. »Spomnim se, ko sem čistil levjo šapo na grobnici kralja Karla X., sem ga prosil, naj mi pomaga, da bi enkrat videl Francijo …« Ni je le »enkrat videl«, devet let je tam živel, študiral in predaval; ko so se po demokratizaciji odprle možnosti za predavanja tudi na Univerzi v Ljubljani, se je na toulouško fakulteto skoraj trideset let (do lanskega leta) vračal za en semester akademskega leta, en semester pa predaval slovenskim študentom filozofijo in etiko.

Kako je p. Edi na svoji življenjski poti prepletal filozofijo, duhovništvo in literaturo, kako je s knjigo Oddaljena bližina, za katero je bil nagrajen z Rožančevo nagrado, povezan s pokojnim bratom in dvanajst let starejšo sestro akademsko glasbenico Ljudmilo, ki živi v Chicagu, zakaj ga vabijo medse akademski in kulturni krogi … pa v novi tiskani Družini.

In kaj je p. Ediju v Družini zaželel provincial frančiškanov p. Marjan Čuden?

»Kot za sv. Frančiška Asiškega, našega redovnega ustanovitelja, lahko tudi za p. Edija rečem, da je naš sončni brat. Skoraj v vseh kiticah Hvalnice stvarstva ga najdem. Za nas je kot sonce, luna in zvezde veselje svetlobe. Kadar je poln znanstvenega ali umetniškega ustvarjalnega zanosa, je za nas brat veter, ki nam prinaša duhovno in miselno svežino. Sestra voda je takrat, ko gasi našo žejo po znanju in lepoti. V njegovih pridigah pogosto zaplapolajo plameni brata ognja. P. Edi, naj te Bog nosi na svojih rokah, naj te varuje in blagoslavlja!«