Ta podoba trgovskega centra je tudi že zgodovina.
Goriško pokopališče, Na drugi strani meje, Zgodba potoka Koren, Judje na Goriškem, Grob zadnjega francoskega kralja in Ideal so teme, po katerih se je sprehodil avtor. V zaključni fazi sta še dva dokumentarca. Eden se ukvarja z raznolikostjo dreves v mestu in s tem, kako je Nova Gorica postala botanični vrt. V njej je zasajenih veliko različnih dreves, ki so jih prinašali od blizu in daleč. Drugi film pa prikaže znamenito Laščakovo vilo na Rafutu (pod samostanom na Kostanjevici), ki namesto, da bi postala ena ključnih znamenitosti, razpada skupaj z izjemnim botaničnim vrtom, ki jo obkroža.

Pot po zgodovini mladega mesta

Hkrati je Blaž Kosovel zasnoval zgodovinsko pot po mestu, ki jo je poimenoval Nova Gorica. Pot po zgodovini mladega mesta (od socialistične izložbe na Zahod do Evropske unije). Za Turistično zvezo TIC Nova Gorica je izdelal vsebinsko bogato zgibanko, ki poleg precej obširnih opisov in fotografij vsebuje tudi zemljevid mesta z vrisano potjo.


Središče mesta je postavljeno na nekdanje goriško pokopališče (spodaj levo).

Ideja, da bi po Novi Gorici, ki šteje »le« 71 let, pripravili zgodovinsko pot, se je nekaterim zdela vprašljiva. A ko je začel Blaž Kosovel, pobudnik zgodovinske poti po mestu, nizati zanimive utrinke, pikantnosti in podrobnosti iz mestne zgodovine, dileme ni bilo več.

»V Novi Gorici se večkrat ponavlja, da je to mlado mesto, mesto brez zgodovine. A že na prvem vodstvu se je izkazalo, da so celo Novogoričani za nekatere stvari slišali prvič,« pove Kosovel.

Ko je socialistična izložba postala igralniško mesto

Kosovel sprehod po Novi Gorici slikovito opiše kot pot od ideje o socialistični izložbi, ki naj bi sijala proti Zahodu, mimo njene preobrazbe v kapitalističen svet zabave do končnega skupnega Trga Evrope. Začne jo pri maketi mesta na Bevkovem trgu in tam pojasni, zakaj je Nova Gorica tako čudna in zakaj je njen tloris ob vseh možnostih zgraditi simetrično obliko mesta na koncu postal tako razmetan.

Po šestih ruskih blokih bi jih morali naslednjih šest zgraditi zrcalno čez mestno hišo. A ker so pred tem raje pozidali še štiri bloke na Rutarjevi ulici, se je prvotna zamisel o tlorisu Nove Gorice podrla. Iz načrta arhitekta Edvarda Ravnikarja so na koncu zgradili le enajst zgradb. Na poti mimo Ravnikarjevih prvih ruskih blokov izvemo, da so se prvi stanovalci vanje naselili leta 1950, prišli so iz okoliških odročnih vasi in nekateri zaradi nevajenosti mestnega življenja v sobe na začetku namestili celo prašiče in krave.
Razdejano pokopališče po prvi svetovni vojni.

Ko je zmanjkalo denarja, da bi Nova Gorica postala socialistična izložba, se je začela spreminjati v paradoks: v kapitalistično igralniško mesto.

Prvi turisti so obiskovali nočni klub

Ob hotelu Park in prvem mestnem sprehajališču, ki je teklo vzdolž Delpinove ulice, izvemo, da je prvi hotel Park že imel nočni klub, ki je vabil Italijane k nam, ker tam ni bilo možnosti odpreti nočnega kluba. To so bili prvi turisti. Ob njej so zrasli prva trgovina, pekarna, kavarna, tržnica in frizerski salon. To je bila najkrajša pot, po kateri so graditelji Nove Gorice prihajali na gradbišče. Še danes to ostaja nekakšno sprehajališče in še danes se na tej ulici obešajo osmrtnice za umrlimi Novogoričani.

Prvič na zemljevidu meje pokopališča

Zgodovinska pot nato pelje čez nekdanje goriško pokopališče. Na zemljevidu, ki spremlja popotnika po zgodovini Nove Gorice, je prvič jasno prikazano, kateri predeli mesta stojijo na nekdanjem pokopališču. Raztezalo se je pod celotnim njegovim središčem, kjer danes stojijo Trg Edvarda Kardelja, Bevkov trg, Eda center, nebotičnik in avtobusna postaja.


Poleg pokopališča je bila nekoč tu tudi frnaža. Opekarna Fornace Goriziana di Laterizi je bila zgrajena leta 1922. Njena poslopja so zavzemala zdajšnji prostor med Erjavčevo ulico, srednjo ekonomsko in trgovsko šolo, osnovno šolo in Eda centrom. Osrednja stavba se je raztezala 125 metrov ob Erjavčevi ulici, dimnik frnaže pa je bil z dobrimi 50 metri takrat največji na Goriškem. Pred glavnim poslopjem je stala upravna stavba, v kateri je danes sedež Krajevne skupnosti Nova Gorica, pa tudi galerija Frnaža.

Na pokopališču naj bi bilo v preteklosti pokopanih več kot 28.000 ljudi, kar je več, kot jih danes živi v mestu. Danes nanj spominjajo le še trije nagrobniki, ki jih ni nihče preselil.

Po 45 minutah hoje pridemo do novejših dni

Mimo današnje igralnice Perla, ki je nastala na mestu porušenega hotela Argonavti, pot zavije v največjo novogoriško stanovanjsko sosesko ob Cankarjevi ulici in Ulici Gradnikove brigade. Slednja velja za najbolj velikopotezen načrt v zgodovini mesta in čeprav se je že teh blokov zaradi njihove višine prijelo ime kitajski zid, je bilo sprva mišljeno, da bodo vzporedno z njimi ob magistralni cesti zrasle še impozantnejše in višje zgradbe.

A soseska nikoli ni bila dokončana in velik nepozidan travnik sredi mesta še danes čaka na primerne vsebine. Po dobrih 45 minutah hoje pridemo do novejših dni v zgodovini Nove Gorice, ki jo na Trgu Evrope zaznamuje skupna evropska prihodnost.

Več v pdf zgibanke v priponki.

Nova Gorica, zgodovinska pot Pot po zgodovini mladrga mesta, 2018.pdf

Združevanje ponudnikov

V Novi Gorici in okolici so se pred leti v skupino GOGourmet že združili ponudniki gostinskih storitev, zdaj pa se je pod imenom GoAktiv povezalo še 19 ponudnikov športnih doživetij. Ponudniki se nadejajo, da bodo s povezovanjem lahko še uspešneje tržili svojo ponudbo, gostom pa brez težav pripravili tudi večdnevni paket doživetij. Pojasnjujejo, da za razliko od Posočja ponujajo doživetje narave in blagega adrenalina, ki je primeren tudi za družine z mlajšimi otroki.

Razpotja Nove Gorice

Blaž Kosovel ureja tudi revijo Razpotja, ki je eno zadnjih papirnatih primorskih križišč za kritični razmislek o sodobnem prostoru in času.


Pogled na nekdanje Argonavte, kjer je zdaj igralnica Perla.

Nedavno so izdali posebno jubilejno številko, posvečeno 70. obletnici gradnje novega mesta ob meji. Pod naslovom Razpotja Nove Gorice je na skoraj 150 straneh pod besedila podpisano 23 Novogoričanov, poleg tega so revijo opremili štirje domači ilustratorji.

To je poseben tip zbornika, ki ni zgolj zgodovinski pregled, temveč prinaša tudi veliko spominov na življenje v mestu tudi tistih, ki ne živijo več v njem, a priznavajo mesto kot prostor, ki jih je ustvaril.

Pogledi v preteklost in prihodnost

Temeljna dejstva o gradnji mesta je prispeval zgodovinar Branko Marušič. Njegova kolegica Petra Kolenc je napisala zgodbo o znameniti Pesmi graditeljev Nove Gorice, tako imenovani brigadirski himni. Arhitekt Tomaž Vuga je zarisal arhitekturne in urbanistične zasnove mesta. Od osnov se zbornik premika k najrazličnejšim vidikom doživljanja identitete mesta.

Zapisi segajo od zelo osebnih, intimnih esejističnih pogledov do analitičnih razmislekov o novogoriških značilnostih, denimo igralništvu, ki ga premišlja mladi raziskovalec Jure Ramšak, in edinstveni mestni javni plastiki, ki jo je orisala direktorica Kulturnega doma Pavla Jarc.

Pogled v prihodnost je osmišljanje prijave za Evropsko prestolnico kulture izpod peresa predsednice projektne komisije, režiserke Nede Rusjan Bric. Izvirni zaključek pa je besedilo zgodovinarja Renata Podbersiča, futuristični esej o turističnem obisku v Veliki Gorici.