Uvodoma so objavili predavanje Marie Carmele Palmisano na Tomaževi proslavi 2025 »V tvoji luči vidimo luč.« (Ps 36,10). Podobe in simbolika Božje luči v Svetem pismu. V Ps 36,10b je videnje Božje luči predstavljeno kot videnje in duhovna izkušnja skupine, ki vzklikne in Bogu govori v drugi osebi: »V tvoji luči vidimo luč.« Prispevek v v. 10 in v širšem literarnem kontekstu Ps 36 na podlagi hebrejskega izvirnika in hebrejske poezije ter ob upoštevanju starih prevodov predstavlja bogato simboliko besed voda in luč. Voda in luč v psalmu predstavljata bistvo življenja, ki izvira od Boga.

Avtorica je prikazala pomen trodelne zgradbe psalma (vv. 2–5.6–10.11–13), ki orisuje videnje krivičnika, videnje Boga v središču poetične kompozicije in dvojno prošnjo molivca na koncu. Eksegetsko-teološko so analizirane posebnosti posameznih delov kompozicije, podana pa je tudi interpretacija celotnega psalma – globoko doumevanje zgodovine v Božji luči, kar presega vsak poskus, da bi psalm povezali zgolj z določenim zgodovinskim kontekstom. To priznava večina komentatorjev. Prispevek psalm razlaga v luči judovsko-krščanskega izročila in tradicije. V zadnjem delu je teološko sporočilo psalma povezala z umetniškim delom slikarja judovskega rodu Marca Chagalla Križanje v belem (1938) in njegovim globokim razmišljanjem o skrivnosti zgodovine in trpljenja v luči Kristusovega križanja.

Pozabljeni pesnik duhovnik Matevž Klančnik

Boris Golec je šel po sledi pozabljenega pesnika duhovnika Matevža Klančnika (1754–1803) in njegovih pesmi o sv. Urhu in svetnikovi cerkvi na Pohorju (prispevek k slovenskemu pesništvu konec 18. stoletja). Konec 18. stoletja je tedaj še skromno slovensko umetno pesništvo zaznamoval tudi pozabljeni verzifikator Matevž Klančnik (1754–1803), župnik na Tinju na Pohorju. Leta 1790 je sestavil in podpisal dve pesmi o sv. Urhu in njemu posvečeni romarski cerkvi v tinjski župniji, potem ko je novi cesar Leopold II. cerkev po štirih letih zopet dovolil odpreti. Ponovno najdeni rokopis s pesmima je bil objavljen že leta 1900 v literarni reviji Dom in svet, a je Klančnikovo ime v slovenski literarni zgodovini ostalo prezrto. Prispevek Matevža Klančnika k slovenskemu pesništvu zahajajočega 18. stoletja je, vsaj kolikor ga poznajo, skromen, vendar ni mogoče reči, da je bil nesrečno preminuli tinjski župnik brez pesniške žilice, kakor tudi ne, da njegove pesmi niso prestopile meja domače župnije. Klančnikova rimana beseda, ki se ji pozna vpliv knjižnega jezika in različnih slovenskih narečij, se je v rokopisih širila vsaj po Podravju, če ne tudi drugam. Dva rokopisna izvoda njegovih dveh pesmi o sv. Urhu je konec 19. stoletja odkril duhovnik Vid Janžekovič (1860–1919). Prispevek prinaša tudi nove biografske podatke o pesniku Klančniku, ki se je pri 49 letih ustrelil, uradno po nesreči.

V raziskavi Borisa Golca o pozabljenem pesniku duhovniku Matevžu Klančniku s Pohorja nastopa tudi cerkev sv. Urha, ki se nahaja na Pohorju, med Repnikovim vrhom (988 m) in Urhovim vrhom (922 m), na obrobju raztresenega naselja Urh nad Velikim Tinjem.

Ivo (Yves) Hélory Kermartinski, zavetnik pravnikov

Najbolj znan evropski zavetnik pravnikov je sveti Ivo (Yves) Hélory Kermartinski (1247–1303). Cerkev se ga spominja predvsem kot odvetnika revežev (advocatus pauperum). Njegovo češčenje je v univerzitetnih središčih zunaj Francije do konca 18. stoletja ostajalo omejeno na elitne pravniške kroge. V avstrijskih dednih deželah pa ni bilo prisotno zgolj na Dunaju, temveč se je razširilo tudi v Ljubljano.

V prvem delu prispevka Sanctus Ivo, advocatus pauperum. Češčenje zavetnika pravnikov v avstrijskih dednih deželah je Vid Žepič predstavil življenje in delo bretonskega svetnika. Drugi del je posvetil praznovanju Ivovega godovnega dne v avstrijski prestolnici s posebnim poudarkom na dunajskih litanijah svetega Iva. Prispevek je sklenil s prikazom Ivovega kulta, ki sta ga v Ljubljani spodbujala pravniško društvo (Collegium iuridicum Labacense) in jezuitski kolegij; posebno pozornost je namenil v teh ustanovah natisnjen slavilni govor (panegirik). Ti predstavljajo pomemben zgodovinski vir za proučevanje pravne kulture ter dojemanja družbene vloge prava in pravnikov v začetku 18. stoletja.

Lepota v duhovniškem poslanstvu, zadržanosti in obleki

Poglabljanje v skrivnost katoliške vere je nenehno tudi poglabljanje v sijaj lepote. Človeštvo bo do konca sveta upiralo pogled v Kristusa, ki je Odrešenik in upanje za ves svet. Ko duhovnik obhaja liturgijo, vrši Božje opravilo in uvaja duše v obhajanje nebeške liturgije že na zemlji. Globina vere odgovarja na to skrivnost s kar največjim občutkom za lepo in vzgojo zanj. To je sporočilo prispevka Janeza Ferkolja Lepota v duhovniškem poslanstvu, zadržanosti in obleki.

Od dolžnosti do poklicanosti kot notranje izpolnitve

Poklic in poslanstvo se vse bolj uporabljata kot tip diskurza na področju kariere. K temu prispeva več dejavnikov, med njimi tudi potreba po iskanju smisla življenja v poklicu in poklicanosti v okoliščinah, ko je hedonistični zahodni način življenja duhovno vse bolj izpraznjen. Namen Janeza Drobniča v prispevku Od dolžnosti do poklicanosti kot notranje izpolnitve in samouresničitve je ob uporabi nestrukturirane induktivne analize na področju kognitivne psihologije, teorij kariernega razvoja in etiških paradigem spoznati in prepoznati poklicanost ter poslanstvo posameznika tudi s pomočjo nekaterih pomenov v svetih spisih ter ponuditi izhode in rešitve za poklicno odločanje v sedanjem svetu. Odkrivanje poklicanosti si prizadeva najti, kar je najboljše za vsakega posameznika, da postane opravljanje poklica zanj smiselno in osmišljeno. Vendar pa avtor ugotavlja, da odkrivanje poklicanosti ni le v bio-psiholoških determinantah posameznikovega osebnostnega profila, temveč je vezano tudi na globlji Božji klic, ki ima v ozadju širšo dimenzijo Logosa.

Teandrični poklicni model in njegov pedagoški potencial

V množici predstav o poklicanosti je teandrični model pripomoček, ki prispeva k razvoju poklicne kulture skupnosti, utrjuje kulturo poklica pri posameznikih ter nas razbremenjuje poenostavitev in posplošitev glede poklicano­sti, piše v prispevku Teandrični poklicni model in njegov pedagoški potencial Marija Šimenc. Ta model obravnava Božjo in človeško razsežnost poklicanosti. Bog in človek sta v pogovoru dejavna: izvršujeta vrsto predvidenih in povezanih dejanj. Model ima štiri subjekte in štiri vrste dejavnosti. Prvi subjekt je Bog, drugi skupnost, tretji poklicani, četrti čas. Prva dejavnost je sprejemanje poklicanosti, druga razločevanje, tretja udejanjanje, četrta zvestoba. Vsak poklicani in vsaka skupnost, ki poklicane sprejema, lahko model prenese v konkretno tako teorijo kot prakso svojega poslanstva, karizme, načina življenja; hkrati se ob njem izprašuje o načinu svoje poklicne kulture in o kulturi poklica vsakega člana.

Zapis o zaslužnem prof. p. dr. Metodu Benediku

Objavili so še devet prispevkov (ti niso v slovenskem jeziku). Karol Jasinski piše o duhovnosti anateizma. Gusztáv Kovács je pod naslovom Imunologija, ADHD in transcendenca osvetlil raziskovanje meja in zamejitev skozi filozofijo Byung-Chul Hana. Michaf Wyrostkiewicz se je pod naslovom Razumevanje koncepta ekološkega greha podal na pot k optimizaciji diskurza o antropocenu. Damijan Ganc je pod naslovom Na poti k teologiji starševstva raziskoval temelje v Frančiškovi apostolski spodbudi Radost ljubezni.

Liza Primc piše o religiozni in duhovni oskrbi v Slovenski vojski (pregled obsega literature). Aleksandra Klos-Skrzypczak, Monika Gwóźdź in Jurij Popovič so prikazali zakonsko zvezo v vzhodnih katoliških Cerkvah (teološki in kanonični pristop). Ioannis Ladas je raziskal prvo sinakso primasov starodavnih pravoslavnih patriarhatov in Ciprske Cerkve. Zlatko Matić piše o soočanju pravoslavja z izzivi fluidnosti identitete. Mária Kardis pod naslovom Verovati, ne pripadati? piše o detradicionalizaciji verske identitete mladih na Slovaškem. Miha Šimac je objavil zapis o zaslužnem prof. p. dr. Metodu Benediku (1943–2025).