»Temelj pogovora z Bogom med bogoslužjem je usklajenost med tem, kar izgovarjamo z usti, in tem, kar nosimo v srcu.«

V preteklih mesecih smo se v luči božje besede učili moliti vedno bolj pristno. Zgledovali smo se po nekaterih starozaveznih osebnostih, po Psalmih, pismih sv. Pavla, Razodetju, zlasti pa po enkratni in neprecenljivi izkušnji Jezusa Kristusa, to je po njegovem osebnem odnosu z nebeškim Očetom. Samo v Kristusu je človek zares zmožen združenja z Bogom kot njegov ljubljen otrok, v vsej sinovski globini in bližini. Samo po Kristusu lahko iskreno pokličemo Boga z ljubečimi besedami: »Aba, oče!« Danes lahko tudi mi, skupaj z apostoli, ponavljamo prošnjo Jezusu: »Gospod, nauči nas moliti« (Lk 11,1).
Poleg zavesti, da smo poklicani korenito graditi osebni odnos z Bogom, smo se naučili klicati Svetega Duha, ki je prvi dar vstalega Kristusa skupnosti verujočih. On je tisti, ki »prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti« (Rim 8,26), pravi sv. Pavel, in zavedamo se, da ima prav.

Na tej točki se lahko vprašamo, kaj lahko naredim jaz, da bi me oblikoval Sveti Duh in bi postal zmožen stopiti v pravo duhovno ozračje, v ozračje za pogovor z Bogom? Kje je tista šola, v kateri me on sam uči moliti in mi pomaga, kadar se mi je težko pogovarjati z Bogom na pravi način? Kot smo slišali, je prva šola molitve božja beseda, Sveto pismo. Sveto pismo je nenehen pogovor med Bogom in človekom, pogovor, ki se razvija, v katerem je Bog človeku vedno bliže in človek vedno bolje spoznava njegov obraz, njegov glas, njegovo življenje. Človek se uči, kako spoznavati Boga in kako se z njim pogovarjati. Ob prebiranju Svetega pisma smo se skušali naučiti vzpostaviti v stik z Bogom.

Toda obstaja še en dragoceni »prostor«, dragoceni »vir«, po katerem lahko rastemo v molitvi. Ta vir žive vode je tesno povezan s prejšnjim. V mislih imam bogoslužje, ki je privilegirano okolje, v katerem Bog govori vsakemu izmed nas tukaj in zdaj ter čaka na naš odgovor.

Kaj je bogoslužje? Če odpremo Katekizem katoliške Cerkve – našo dragoceno in nepogrešljivo pomoč – lahko preberemo, da je beseda bogoslužje (liturgija) prvotno pomenila »službo ljudstva in v prid ljudstvu« (št. 1069). Če si je krščanska teologija izposodila ta izraz iz grškega sveta, je to seveda storila z mislijo na božje ljudstvo, rojeno s Kristusom, ki je razširil svoje roke na križu, da bi združil ljudi v miru edinega Boga. Izraz »služba v prid ljudstvu« se ne nanaša na neko ljudstvo, ki obstaja samo po sebi, temveč na tisto ljudstvo, ki se je oblikovalo po zaslugi velikonočne skrivnosti Jezusa Kristusa. V resnici božje ljudstvo ne obstaja zaradi krvnih vezi, skupnega ozemlja ali pripadnosti istemu narodu, temveč se rojeva po delovanju Božjega Sina in v občestvu z Očetom, ki nam ga on zagotavlja.

Katekizem tudi pravi, da »v krščanskem izročilu hoče beseda bogoslužje povedati, da je božje ljudstvo, udeleženo pri božjem delu« (št. 1069), kajti božje ljudstvo kot tako obstaja samo zaradi Božjega dela.
Na to nas je spomnil tudi drugi vatikanski cerkveni zbor, ki je pred 50 leti začel ravno z razpravo o prenovi bogoslužja, ki je bila slovesno potrjena 4. decembra 1963. To je bil prvi sprejeti dokument tega zbora, kar so nekateri označili zgolj kot naključje. Med številnimi načrti se je besedilo o svetem bogoslužju zdelo še najmanj vprašljivo in je bilo ravno zaradi tega kakor vaja za sprejem ustrezne metodologije koncilskega dela. Toda kar se je sprva zdelo zgolj naključje, se je kasneje izkazalo kot najboljši izbor tudi s stališča prednostnega reda najpomembnejših cerkvenih vprašanj in nalog. Koncil je z liturgijo na svetlo postavil prvenstveno in prednostno mesto Boga. Bog pred vsem: to nam govori koncilska odločitev za bogoslužje. Osnovni kriterij za bogoslužje je namreč njegova usmerjenost k Bogu. Kadar pogled na Boga ni jasen, vsaka stvar izgubi svojo smer. Temeljno merilo za bogoslužje je zato osredotočenost na Boga, kar zagotavlja udeležbo v njegovem delu.

Lahko bi se tudi vprašali: H kateremu božjemu delu smo poklicani? Odgovor, ki ga daje koncilska Konstitucija o svetem bogoslužju, je na videz dvojen. V številki 5 razlaga, da Božje delo predstavljajo njegova zgodovinska dejanja, ki nas vodijo k odrešenju, katerega vrhunec je smrt in vstajenje Jezusa Kristusa. Toda v številki 7 ta konstitucija opredeljuje obhajanje liturgije kot »Kristusovo delo«. Oba pomena sta neločljivo povezana. Kajti svet in človeka odrešuje Jezus iz Nazareta, ki je Gospod in Kristus, križani in vstali. Skrivnost Kristusove smrti in vstajenja pa se danes uresničuje v Kristusovem delovanju po Cerkvi, preko bogoslužja. Posebej po zakramentu evharistije, ki ponazarja daritev Božjega Sina, ki nas je odrešil; v zakramentu sprave, po katerem prehajamo od smrti greha v novo življenje; in po drugih zakramentalnih dejanjih, ki nas posvečujejo. Velikonočna skrivnost Kristusove smrti in vstajenja je tako v središču teologije liturgije drugega vatikanskega cerkvenega zbora.
Stopimo korak naprej in se vprašajmo: Na kakšen način se lahko uresničuje ta Krisusova velikonočna skrivnost? Blaženi papež Janez Pavel II. je 25 let po objavi Konsitucije o svetem bogoslužju zapisal: »Da bi uresničil svojo velikonočno skrivnost, je Kristus vedno navzoč v svoji Cerkvi, zlasti v bogoslužnih opravilih. Bogoslužje je najboljši prostor, v katerem se kristjani srečujemo z Bogom in s tistim, ki ga je on poslal, Jezusom Kristusom (prim. Jn 17,3).« Podobno beremo v Katekizmu katoliške Cerkve: »Zakramentalno opravilo je srečanje božjih otrok z njihovim Očetom, v Kristusu in Svetem Duhu, in to srečanje se izraža kot pogovor, z dejanji in besedami« (št. 1153). Zato je prvi pogoj za dobro liturgično opravilo molitev, pogovor z Bogom, zlasti poslušanje in nato odgovor. Ko sv. Benedikt v svojem »Pravilu« govori o molitvi v Psalmih, menihe poučuje z besedami: mens concordet voci, misli naj se uskladijo z glasom. Svetnik še uči, da v molitvi Psalmov misli morajo slediti besedam. Navadno je nasprotno, najprej moramo misliti in nato se izražamo z besedami. Toda v liturgiji je obrnjeno, besede so prve, sledijo jim naše misli. Bog nam je dal besedo in bogoslužje nam ponuja besede; naša naloga pa je, da se poglobimo v njihov pomen, jih sprejmemo vase in se z njimi uskladimo. Tako bomo postali Božji otroci, podobni njemu. Kot navaja Konstitucija o svetem bogoslužju, da bi zagotovili polno učinkovitost bogoslužja je »potrebno, da pristopijo verniki k svetem bogoslužju duhovno primerno pripravljeni, da svojo dušo uskladijo z besedami, da sodelujejo z božansko milostjo in je ne bi prejemali zaman« (št. 11). Temelj pogovora z Bogom med bogoslužjem je usklajenost med tem, kar izgovarjamo z usti, in tem, kar nosimo v srcu. Ko vstopamo v besede, ki so se izoblikovale skozi veliko zgodovino molitve, se tudi mi oblikujemo v duhu teh besed in postajamo zmožni pogovora z Bogom.

V tem duhu bi rad opozoril na trenutek, ki nas med bogoslužjem posebej vabi k usklajenosti med tem, kar poslušamo, govorimo in delamo. Mislim na klic, ki ga izreče mašnik pred evharistično molitvijo: »kvišku srca!« – povzdignimo naša srca k višku, stran od skrbi, želja in raztresenosti.

Naše srce se mora odpreti Božji besedi in se zbrati v molitvi Cerkve, da bi se v besedah, ki jih posluša in govori, usmerilo k Bogu. Pogled srca se mora obrniti h Gospodu, ki je sredi med nami. To je njegova temeljna drža.

Ko namreč s to osnovno držo obhajamo bogoslužje, je našemu srcu odvzeta sila teže, ki vleče k tlom, in se začne dvigovati kvišku, k resnici in ljubezni, k Bogu. »Poslanstvo Kristusa in Svetega Duha, ki v zakramentalnem bogoslužju Cerkve oznanja, posedanja in priobčuje odrešenjsko skrivnost, se nadaljuje v srcu, ki moli. Duhovni očetje včasih primerjajo srce z oltarjem,« piše v Katekizmu katoliške Cerkve (št. 2655).
Dragi prijatelji, bogoslužje dobro obhajamo in živimo takrat, ko svoje srce dvigamo k Bogu, ko ostajamo v molitveni drži ter se pridružimo Kristusovi skrivnosti in pogovoru Sina z Očetom. Bog sam nas uči moliti, kot trdi sv. Pavel (prim. Rim 8,26). On sam nam je dal ustrezne besede, da bi nas obrnil k sebi, to so besede, ki jih srečamo v psalmih, liturgičnih molitvah in evharističnem obhajanju. Prosimo Gospoda, da bi se vsak dan bolj zavedali, da je liturgija skupno delo Boga in človeka. Je molitev, ki hkrati izvira iz Svetega Duha in iz nas, naravnana k Očetu, v edinosti z učlovečenim Božjim Sinom (prim. št. 2564).




Prevedel: Igor Vojinovič