S. M. Celina Hren (levo): »Lahko rečem, da sem v samostanu srečna! Bog ti da tisto, kar potrebuješ. Že vnaprej ti je dal neko poslanstvo. Če odgovoriš, sam čutiš, da si na pravem mestu.« FOTO: Blaž Weindorfer



»Zdaj grem za tri leta v misijone, potem pa, kamor sama hočem.« Tako si je govorila Gabrijela Hren, ko je po študiju teologije leta 2001 kot laiška misijonarka odhajala v Afriko, kamor jo je vleklo že od otroških let. Hkrati je Pohorčanka, doma iz župnije sv. Kunigunde, slutila, da ima Bog zanjo še kakšno daljnosežnejše povabilo, a je misel na to zavračala.

Neustavljiva privlačnost

Med študijem, ko se je spraševala o svoji prihodnosti, je odšla za konec tedna v Nazarje h klarisam, v kontemplativni red, kjer se sestre, ločene od sveta, po zgledu sv. Klare Asiške posvečajo molitvi in delu. »Presunilo me je, kako se lahko nekdo odloči za takšno življenje,« pravi. »Izza klavzurne mreže je začela veti nekakšna prijaznost, nekaj, kar me je privabljalo.« Ko je to misel razkrila sošolki, jo je ta gladko zavrnila: »To ni zate, kar pozabi!«

V Angoli se je na misijonu v bližini glavnega mesta pridružila s. Zvonki Mikec in drugim salezijankam. Poučevala je angleščino in verouk, sodelovala pri nedeljskem oratoriju, občasno pa je ob koncih tedna s skupino mladih pripravljala oratorij v oddaljeni vasi. Takrat je v Angoli še razsajala vojna, v glavno mesto so prihajali begunci, ki so največkrat ostali brez zdravstvene oskrbe in prihodnosti. Sestre so sprejemale otroke, ki so najbolj potrebovali pomoč. Gabrijela se je čutila nemočno, preveval jo je vtis, da bi jo Bog še najbolj uporabil, če bi mu to bedo izročala v molitvi. Klic, ki se je skrival v teh občutkih, jo je pripeljal h klarisam v glavnem mestu Angole, pri katerih se je bilo za konec tedna mogoče odpočiti in moliti.

Med njimi ji je bilo prijetno, njihov smeh jo je prepričal, da v samostanu ne more biti tako slabo. Pravzaprav je bilo privlačno. A je to misel spet zavrnila: »Ne, to ni zame.« Čez leto, ob vnovičnem obisku klaris, je Jezusu popustila: »Pa kaj se tako upiram. Saj si ti Bog, ti veš, kaj je najbolje zame.« »Ko sem sprejela klic, se mi je odvalil velik kamen od srca, bila sem tako srečna, da se ne da povedati.« Odločitev je bila na dlani: Jezusa je prosila, da bi se lahko živa in zdrava vrnila v Slovenijo in šla v samostan.

»Saj si nora, da greš v klošter«

Pri sestrah v Nazarjah se je dogovorila za vstop; počakala je še šest mesecev na birmo nečakinje, ki jo je prosila za botrstvo. Čakanje je bilo mučno, vsi so jo spraševali, kaj namerava zdaj. Naenkrat so se pojavljale druge možnosti in ponudbe. Potrkala je misel: »Saj si nora, da greš v klošter.« Pri odločitvi je vztrajala in ko je zanjo povedala doma, mama ni bila presenečena, pač pa žalostna, oče pa jezen: »Ti kar pojdi, ampak ni treba nič moliti zame!« Slovo od doma je bilo res težko.

Bl. Marija Celina, francoska klarisa, po kateri je ob vstopu v noviciat prejela redovno ime, je pred vstopom v samostan zapisala: »Ko si bom zategnila vrvico, bom Gospoda prosila, da me reši lažne svobode in da se mu predam v verige njegove svete ljubezni. Ko bom sprejela sveto pokrivalo, ga bom prosila, da me skrije pogledu ustvarjenih bitij; želim živeti skrita v Bogu.« Prav tako skrito je odtlej življenje s. Celine. Vsak red bolj izrazito posnema Jezusa v katerem izmed vidikov njegovega življenja – za klarise je to umikanje v samoto in molitev k Očetu.

Ves dan in noč se pri klarisah prepleta z molitvijo: vstajajo ob pol petih zjutraj, spat hodijo ob pol devetih zvečer, vmes vstanejo opolnoči za molitev jutranjic. Molitev je kot voda, s katero je treba zalivati rožo, da ne ovene, pravi s. Celina; duša živi, ko je res povezana z Bogom. K tihoti jim pomaga življenje brez televizije in interneta. Kako sploh zvedo za to, kaj se dogaja po svetu? Pomembne splošne in osebne stvari jim povedo obiskovalci ali pa ljudje po telefonu ali v pismih prosijo za molitev. Sestre molijo za vse potrebe Cerkve, za ohranitev prave vere v našem narodu, za mir v svetu … in za vse, ki se priporočajo.


Ves dan in noč se pri klarisah prepleta z molitvijo: vstajajo ob pol petih zjutraj, spat hodijo ob pol devetih zvečer, vmes vstanejo opolnoči za molitev jutranjic. FOTO: Tatjana Splichal (fotografija je simbolična)


Sadovi molitve

Ali vidijo sadove svoje molitve? Kar naprej, odgovarja s. Celina. »Ko se ljudje priporočajo z vero, se dogajajo neverjetne stvari.« Nekdo, ki doživi hudo nesrečo in človeško gledano nima možnosti za preživetje, se izvleče, nedonošenček, ki je brez obetov, preživi, godijo se vsakdanji mali čudeži … Kot Božji poseg doživlja tudi odgovor na vztrajno molitev klaris, da bi zgradile nov samostan. Na kraju, ki so ga imele v mislih, niso dobile dovoljenja. Takrat pa jih je škof Štumpf povabil v soboško škofijo, v Turnišče, kjer so se naselile leta 2012. »Bog za nas skrbi tudi po ljudeh,« pravi s. Celina in pripoveduje o tem, kako so jim Prekmurci dan za dnem ponujali pomoč pri obnovi hiše, v katero so se nastanile. Domačini radi prihajajo v njihovo kapelo k molitvi pred Najsvetejšim ali k maši, ki jo darujejo bratje minoriti vsak dan ob šestih zjutraj.

Sestra Celina je bila v »prejšnjem življenju« glasbenica; tik pred odhodom v misijone je s skupino drugih glasbenikov posnela zgoščenko s šansoni. Pravi, da ima njen glasbeni talent mesto tudi v samostanu, saj se sestre veliko posvečajo petju, predvsem koralnemu. Za samostanskimi zidovi je odkrila še vrsto drugih talentov: risanja, pisanja, jasličarstva, vezenja, vrtnarjenja, vodenja arhiva ... Celo smisel za zidarska in keramičarska opravila pri obnovi hiše. Celinina sosestra je nekoč dejala: »Če bi bila pri gusarjih, ne bi bilo tako zanimivo!«

Brez prilagajanja ne gre

Lepota – in zahtevnost – samostanskega življenja klaris je, kot pravi s. Celina, v tem, da vse delajo iz ljubezni do Boga in veliko delajo skupaj. V tem je izvir duhovnega veselja, obenem pa znamenje uboštva. Brez prilagajanja ne gre. Odpoved sebi je bistveni del duhovnega življenja. »Kdor se ničemur ne odpove, se vsega naveliča, preobje; nič mu ni več sveto.« Sveti Frančišek je pokazal, da se, ko postaviš meje telesu, duh razcveti. S. Celina meni, da so privlačni tisti samostani, ki ostajajo zvesti vodilu svojega reda, spoštujejo klavzuro.

Vsak dan imajo klarise »rekreacijo« za slabo uro, to je čas za sproščen pogovor. »Katero kaj nahecamo,« reče s. Celina. Vprašam jo, naj pove kakšen primer. Prišli so gostje in ena reče: »Za pet!« Sestre gredo v kapelo, da bi pele, tista v govorilnici pa vpraša: »Ali še ni čaja?« Druga: »Za koga?« »Za pet gostov, vendar!« In vse so prasnile v smeh …

Na vprašanje, ali je v samostanu srečna, prepričano odvrne: »Lahko rečem, da sem! Bog ti da tisto, kar potrebuješ. Že vnaprej ti je dal neko poslanstvo. Če odgovoriš, sam čutiš, da si na pravem mestu.« Njeno izbiro so sčasoma sprejeli tudi domači – starši, tri sestre in brat – in so zdaj veseli zanjo. Mama (ki se je že preselila v večnost) ji je pred časom ob obisku rekla: »Joj, kako luštno je pri vas! Bi kar tukaj ostala.«
_ _ _

*Prispevek je arhivski in je bil sprva objavljen v tedniku Družina (5/2019).*