Iz nagovora misijonarja Pedra Opeke ob podelitvi »nagrade za strpnost« (Price of Tolerance) Evropske akademije za znanost in umetnost
Dragi prijatelji,
z velikim veseljem sem prejel vaše povabilo, naj pridem v Slovenijo po nagrado, ki ste jo namenili našemu delu in boju proti revščini in izključenosti.
Akademija znanosti in umetnosti si je za cilj zastavila raziskovanje, da deluje za skupno dobro na vseh področjih življenja. Preko znanosti in umetnosti hočete s svojim sodelovanjem prispevati k boljšemu sožitju človeške družbe.
Ni lepšega dela, kot kadar delamo za skupno dobro, ker lahko gradimo boljši in pravičnejši napredek in boljšo človeško družbo, kjer bodo vsi imeli možnost, da si pridobijo dostojno mesto v svetu in družbi.
Kot misijonar, ki delam med najbolj revnimi ljudi na Madagaskarju, sem počaščen, da ste me sprejeli in mi dali priložnost, da spregovorim v tem znamenitem prostoru. To imam za veliko čast, posebno za revne brate in sestre, ki jih predstavljam na vseh svojih potovanjih po svetu.

Uprl sem se krivici in egoizmu
Danes sem tukaj pred vami zato, ker se je za naše delo z revnimi na Madagaskarju zvedelo preko mejá, ne da bi si mi v začetku sploh mislili.
Ko sem prišel na smetišče, seveda nisem vedel, da bom sprejet v različnih državah in v več mestih prejel nagrade. Ugotovil sem, da ko delate za druge, za najbolj revne od naših bratov in sester, se tudi drugi za vas zanimajo in vas opazujejo in analizirajo. Razmišljajo: Kako je zmogel priti tja, kaj je naredil, da so ga sprejeli, kako je govoril, da so ga poslušali in mu verjeli, s kakšnim programom in obljubami je prišel mednje, da so mu sledili najbolj revni? Veliko podobnih vprašanj je prihajalo iz ust novinarjev, strokovnjakov, sociologov in kvalificiranih politikov, ki so prišli k nam na obisk z vseh koncev sveta.
Toda navsezadnje – vse je bilo zelo preprosto. Uprl sem se usodi, zakaj naj bi bili tisoči otrok obsojeni na smrt. Zakaj ne bi imeli dostojnega življenja kot drugi otroci po svetu? Uprl sem se krivicam in egoizmu. Uprl sem se krivičnim zakonom, ki so privilegirali tiste, ki že imajo in so pozabili revne. Uprl sem se predstavnikom oblasti, ki so bili izvoljeni zato, da bi delali za skupno dobro – v resnici pa so delali le zase in svoje družine in pri tem pozabili ob cesti napredka milijone svojih bratov in sester iste narodnosti, iste domovine, iste zgodovine, istega dostojanstva! Ta upor se je začel s konkretnimi dejanji, kajti revežev ne morete vedno goljufati s praznimi besedami, z lepimi govori ali pa zvijačno, ko jim ob času volitev delite denar, riž ali obleko.
Na smetišču smo s konkretnimi dejanji zbudili zaupanje. In ko je v njihovih srcih vzcvetelo zaupanje, potem je vse mogoče!
Zaupal sem revnim bratom in sestram, da lahko postanejo enakopravni člani človeške družbe in da lahko sami veliko storijo za svoj razvoj. To zaupanje je po nekaj letih obrodilo lepe sadove.

Ko imate upanje, zmorete premikati gore
Nobena sprememba ni hitra, posebno ko gre za to, da se spremeni človeške navade in miselnost v ljudeh, ki so žalostno spoznali, da njihovo življenje nima rešitve. Po nekaj letih dela je med smetiščarji začelo rasti novo upanje. Ko imate upanje, zmorete premikati gore – in kmalu vam je jasno, kaj morate narediti in kako ukrepati. Vse to delo smo opravljali z ljubeznijo, vztrajnostjo in strpnostjo.
Ni mogoče meriti ali tehtati ljubezni, vztrajnosti in strpnosti. Lahko se vidijo samó učinki te ljubezni, vztrajnosti in strpnosti.
Zato se bomo morali sami vedno prenavljati, ker ni nobenega recepta, kako naj delamo z revnimi in izključenimi brati in sestrami. Tukaj je potrebna diploma ljubezni in srca, ki je zapisana v srcu vsakega človeka.
V človeku je potrebno zbuditi zavest pravice in dolžnosti – čim prej, tem bolje za družbo –, da bi se vsakdo zavedal, da je del družbe, da mora skrbeti zase in za drugega, za sočloveka in za skupno dobro. Vsakdo se mora zavedati, da je njegovo življenje omejeno v času in prostoru. In v tem času, ki nam je dan, da živimo v določenem kraju, smo povabljeni, da čim več naredimo za sočloveka, ki trpi lakoto, bolezen, izključenost ali skrajno revščino.
Naše življenje je popolno in smo srečni, samo če služimo drugim, in ko služimo drugim, služimo vsej človeški družini.
Malgaški pregovor pravi: »Fitia mifamaly mahatsara fihavanana« – Ljubezen, ki se izmenjuje, poglablja našo edinost in spravo.
Ko se voditelji javno izražajo, večinoma govorijo, da je mogoče zgraditi pravičnejšo družbo, kjer bodo zaživeli in vladali resnica, pravičnost in mir. Toda v realnem svetu vidimo, da gre velikokrat v nasprotno smer – se pravi, da eno govorimo, drugo delamo. Zapravljamo več denarja za orožje kot za razvoj, tako nujen v Afriki, Latinski Ameriki in Aziji.
Zato nam ljudje ne verjamejo. Nismo iskreni in resnični v svojih dejanjih. Voditelji bi morali biti bolj prepričljivi s konkretnimi dejanji, včasih tudi mi duhovniki, ki vodimo verno ljudstvo. Vsaka samokritičnost je pozitivna, kajti edino resnica nas osvobaja, je rekel Jezus svojim učencem.

Delo za druge je najlepše delo
V združenju Akamasoa imamo nekakšen parlament revežev. Šteje več kot sto poslancev revnega ljudstva. Zborujemo enkrat na mesec, seveda zastonj in brez povrnitve stroškov. Pregledamo, kaj se dogaja v naši skupnosti in kakšni so problemi. Skupaj iščemo rešitve in jih skušamo uskladiti. Preverimo, kateri so najbolj revni in kaj je treba konkretno zanje storiti, da bodo imeli iste možnosti in da ne bi ostali zunaj družbe in skupnosti.
To delo za druge je najlepše delo. V srcu čutimo, da ga izvršujemo za skupno dobro in za posamezno osebo.
Dragi prijatelji, to je naš izziv danes, da v strpnosti pomagamo sočloveku, da ohrani upanje, da ima dostojanstvo, da ima prihodnost, da ima svobodo mišljenja in vesti, da lahko v miru dela in skrbi za prihodnost svoje družine, ki je glavna celica vsake družbe na svetu. Kot ni zdravega človeka brez zdravih celic, ni zdrave družbe brez zdravih družin. Če so celice bolne, je bolan tudi človek; če so družine bolne, je bolna tudi družba.
V otrocih gradimo in vzgajajmo čustva ljubezni in pravičnosti, bratstva, strpnosti in solidarnosti, da bi vedno spoštovali vsakega sočloveka, čeprav ima različne nazore in poglede na življenje, smrt in vero.
Veliko več nas združuje kakor loči, zato smo lahko polni upanja in pozitivni, da bomo vsi skupaj bolj srečni in veseli.
Prepričan sem, da je vera in zaupanje za nekatere najboljše zdravilo ob vsaki krizi, za druge pa znanost in solidarnost. Zato imejmo pogum, bodimo optimisti in raje verjemimo, da je boljši svet možen, kakor pa da bi dvomili in bili v skrajnih skrbeh!

Vse je mogoče premagati
Delajmo za skupno dobro in prizadevajmo si za socialno pravičnost in strpnost med seboj, čeprav smo različnih idej – in bomo bolje zaživeli novo upanje do življenja in dela.
To seveda ne pomeni, da ne bodo včasih nastopile težke razmere in se bo majala edinost družbe. Toda ko z iskrenim srcem dajemo prvo mesto služenju sočloveku, je vse mogoče premagati.
Vsakemu podam roko v znamenje spoštovanja in bratstva.
Ko smo bili otroci, smo verjeli, da je pravičen svet možen, da smo si lahko med seboj bratje in sestre, da smo lahko ena sama človeška družina. Zakaj ne bi isto verjeli tudi danes, ko smo odrasli in smo soodgovorni za prihodnost tisočev otrok, da bi se sanje današnjih otrok enkrat le uresničile: živeti v bolj bratskem in pravičnem svetu. Za to lahko poskrbimo najprej mi, ki smo zdaj na odgovornih mestih.
Danes je naš čas, danes je čas pravičnosti in enakopravne delitve svetovnega bogastva za vsakega otroka in vsakega sočloveka, ki je rojen na našem skupnem planetu Zemlja.
Zahvaljujem se Vam, gospod predsednik Evropske akademije za znanost in umetnost, za nagrado za strpnost. Nagrado, ki mi jo danes podeljujete, sprejemam v imenu vseh revnih otrok, mladih in starejših ljudi v združenju Akamasoa na Madagaskarju, ki so se z močno voljo postavili na noge, da so zopet zaživeli novo življenje v dostojanstvu in pravi svobodi. Hvala lepa.