Slovesnost je zaradi epidemioloških razmer potekala v ožjem krogu, ob prisotnosti vodstva bolnišnice, duhovnikov, ki se vključujejo v duhovno oskrbo bolnikov, in nekaj zaposlenih. Na violino je pesem »K tebi želim moj Bog« zaigrala naša zdravnica Simona Kralj Lopert.

Prostor z dušo

Idejno zasnovo je naredila mlada arhitektka Tadeja Stanjko Madjar, ki je prostor zasnovala z dušo. Kot osnovni motiv oblikovanja poslovilnega prostora je v postavila drevo, ki se kot simbol uporablja v vseh kulturah. Drevo ima korenine, ki segajo globoko v zemljo, in veje, ki se raztezajo v nebo, v drugi svet. Je simbol življenja, družine in povezanosti s predniki ter posredno tudi simbol nesmrtnosti.

Motiv drevesa se tako pojavi na osrednjem stenskem elementu, kjer je predvidena postavitev pokojnika. Motiv je na štirih perforiranih kovinskih ploščah, ki so postavljene tako, da se lahko z dodatno, diskretno razsvetljavo, na željo svojcev, ponazori križ. Tako je simbol križa prikazan diskretno in samo na željo vernih ljudi. Kovinske perforirane plošče so postavljene na leseno podlago. Les kot osnovni element daje prostoru toplino in duši zvok.

FOTO: SB Murska Sobota

O smrti se premalo govori

V naši družbi se o umiranju in smrti še vedno premalo govori. To je tema, ki se ji raje izognemo, kot da bi se na to pripravili, kajti če govorimo o bolezni ali smrti, je v tem nekaj težkega, bolečega, obremenjujočega, predvsem pa nekaj dokončnega. Tudi pri nas je nekoč veljala tradicija, da se krsto s pokojnikom po njegovi smrti pripelje na dom, kjer je bil pokojnik vsem žalujočim na ogled kakšen dan pred pogrebom. Danes je takšne prakse, zlasti zaradi naraščajočega trenda upepelitev, vse manj.

Ko Bog pokliče človeka k sebi

Cerkev nas uči, da je treba s telesi umrlih ravnati s spoštljivostjo in ljubeznijo, v veri in upanju na vstajenje. Pokopavanje mrtvih je eno telesnih del usmiljenja. To delo izkazuje čast Božjim otrokom, templjem Svetega Duha (KKC 2300). Ob srečanju s smrtjo se kristjan spominja lastne umrljivosti in se zaveda, da mu je dan omejen čas za uresničevanje lastnega življenja. Ta vidik smrti daje njegovemu življenju pečat resnobnosti.

Hkrati pa ima zaradi Kristusa krščanska smrt pozitiven smisel. V smrti namreč Bog človeka pokliče k sebi in zaradi tega more kristjan v razmerju do smrti hrepeneti kot sveti Pavel, da bi odšel s sveta in bil s Kristusom (Flp 1,23). Vero upanja želimo približati tudi tistim, ki ne izražajo svoje vernosti ali so od Cerkve popolnoma oddaljeni.

Pred vhodom je majhen park z lesenima klopema, okrog pa so zasajene grmovnice in trajnice, ki ustvarjajo intimo. V parku se lahko žalujoči svojci ustavijo v miru in tišini. FOTO: SB Murska Sobota

»Oddaljili smo se od smrti in umiranja«

Odnos, ki ga kažemo do pokojnih, je pravzaprav del odnosa, ki ga imamo do sebe. Zanimivo je, da ljudje okoli nas ves čas umirajo, mi pa se obnašamo, kot da ne bomo nikoli umrli. Molitev za pokojnega se nam ne zdi več pomembna, ne čutimo pomena slovesa, ne čutimo s srcem. Verjamemo in smo prepričani, da je s pokojnikovo dušo vse v redu. Pa je res? Res živimo po Božjih zapovedih, smo bolj pošteni, iskreni, ljubeči, kot so bili naši predniki? 

Kajti oni so se z molitvijo trudili za pokojnega, mi pa smo se prenehali. Vsaj večina ljudi. Čisto tiho smo se oddaljili od odnosa do smrti in umiranja, ki je pomembno prav tako kot rojstvo, morda še bolj. Smrt in vse, kar je povezano z njo, smo pregnali iz naših življenj. Spet bo treba spremeniti odnos do umiranja, smrti, treba se bo vrniti k tistemu, kar je že bilo – spoštljivemu odnosu do pokojnih. Pokojni in živi smo močno povezani v duhu, pa če si to priznamo ali ne. Molitve, ki jih darujemo za pokojne, so milost zanje in nas.

 FOTO: SB Murska Sobota

Za bolnišnico je velika pridobitev, da bo lahko slovo od pokojnika omogočila v spoštljivem in primernem okolju, da se bodo svojci poslovili na način, ki jim je ob izgubi drage osebe sprejemljiv in potreben, da bodo lažje sprejeli izgubo in žalovanje.