SPOROČILO
O SODELOVANJU V KVIZU ZMAGE



Podpisani učenec oz. dijak (ime in razred šole) ____________________________
- ime in priimek ___________________________
- kraj stanovanja __________________________
- ulica, hišna številka _______________________
- pošta __________________________________

sporočam Društvu piscev zgodovine NOB Slovenije, 1000 Ljubljana, Einspielerjeva 6, pisno po pošti ali po e-pošti zzbnob@siol.net, da sem pregledal vprašanja v Kvizu zmage in izbral tele odgovore (vpiši pri vsaki številki črko a ali b ali c izbranega odgovora): 1 __, 2 __, 3 __, 4 __, 5 __, 6 __, 7 __, 8 __, 9 __, 10 __, 11 __, 12 __, 13 __, 14 __, 15 __, 16 __, 17__, 18 __, 19 __, 20 __, 21 __, 22 __, 23 __, 24 __, 25 __, 26 __, 27 __, 28 __, 29 __, 30 __, 31 __, 32 __, 33 __, 34. __, 35. __.


Datum: Podpis:
_______________


Pismo Tiskovnega urada SŠK Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije v zvezi s Kvizom zmage

Spoštovani!
Na vaši spletni strani http://www.zzb-nob.si/aktualno/ je od 1. februarja 2010 dalje objavljen Kviz zmage, ki ste ga v Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije pripravili za učence osnovnih in dijake srednjih šol. Na kviz so nas opozorili tudi iz Multimedijskega centra RTV Slovenija. Prim. http://www.rtvslo.si/slovenija/kviz-nob-kaksna-je-bila-vloga-ljubljanske-skofije-med-okupacijo/224174

V nadaljevanju na Vas naslavljamo nekaj pripomb. Prav je, da se spomnimo 65. letnice konca druge svetovne vojne (1939–1945). Prav tako je prav, da se na to obletnico opozori tudi mlajše generacije z željo, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Ni pa prav, da se ta obletnica izrablja za ponovno razpihovanje ideološkega sovraštva in nestrpnosti. Skrajno neprimerno je, da se ideološko nestrpnost prenaša na učence osnovnih in dijake srednjih šol v obliki kviza, ki je zasnovan izrazito ideološko in metodološko vrača »proučevanje zgodovine« v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Kot da se na področju proučevanja tragičnega obdobja druge svetovne vojne v Sloveniji ni nič zgodilo.

Tako kot človekovo življenje ni črno-belo, črno-bela tudi ne more biti njegova zgodovinska odslikava. Vedno je potrebno upoštevati in presojati vse danosti in vse možnosti v človekovem življenju in v dogodkih, ki jih je posameznik v svojem obdobju soustvarjal. To velja tudi za vlogo takratne ljubljanske škofije in njenega škofa dr. Gregorija Rožmana (1883–1959) med drugo svetovno vojno. Njegov lik s pozitivnega in negativnega vidika je kritično in dovolj nazorno opredelila najnovejša knjiga z naslovom Med sodbo sodišča in sodbo vesti (Ljubljana, 2009). Prim. http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/knjigarna/9F04082DB454391AC12576560045AFBE?OpenDocument

V luči novih spoznanj je sugerirani odgovor na vprašanje v kvizu: »Kakšna je bila v času vojne vloga ljubljanske škofije?« zgodovinsko netočen, do ljubljanskega škofa krivičen in spodbuja sovraštvo do ljubljanske škofije kot take. Sugerirani odgovor pod točko b) je zgodovinsko netočen že zaradi tega, ker z njim avtor avtomatično zanika primarno nalogo vsakega škofa, ki je »skrbeti za dušni blagor vernikov« (možni odgovor pod točko c) in ker zanika danes podrobno dokumentirano Rožmanovo posredovanje pri okupatorju za ublažitev »trpljenja prebivalstva« (možni odgovor pod točko a). »Silovitost antipartizansko-antikomunistične propagande« … s katerim /naj bi ljubljanska škofija/ pomagala organizirati pomožne policijske enote za boj proti partizanom (sugerirani odgovor pod točko b), v celoti relativizira že omenjena knjiga Med sodbo sodišča in sodbo vesti. V njej so namreč objavljeni vsi vedno znova citirani »sporni dokumenti« v celoti, vendar v njih te »silovitosti« protipartizanske propagande in pozivov k organiziranju »pomožnih policijskih enot«, ki jo tako poudarja sugerirani odgovor, ni zaznati. In to niti niso edini sporni odgovori v tem kvizu, ki govorijo o zlonamernosti njihovega avtorja, s tem pa posledično tudi o zlonamernosti ustanove, ki je ta kviz posredovala ravnateljem vseh osnovnih in srednjih šol v Sloveniji. Gre torej za izrazito provokacijo, ki ne samo da ne prispeva k razjasnitvi zgodovinskih dejstev v času druge svetovne vojne, ampak celo spodbuja k nestrpnosti in sovraštvu.

Pričakujemo, da boste odgovorni v Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije sporne člene preoblikovali ali umaknili, saj gre v njih za izražanje nestrpnosti in sovraštva do ljubljanske škofije in posledično tudi do Katoliške Cerkve v Sloveniji, ki ne upoštevata izsledkov sodobne zgodovinske stroke.

TISKOVNI URAD SŠK

*****
ODGOVOR TISKOVNEMU URADU SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE V ZVEZI S »KVIZOM ZMAGE«

Spoštovani!
Tiskovni urad Slovenske škofovske konference se je z javnim pismom odzval na »Kviz zmage«, ki ga je vodstvo Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije nedavno naslovilo na slovenske šolarje. Pismo SŠK »pričakuje« od vodstva, da bo sporna vprašanja v tem kvizu preoblikovalo ali umaknilo, saj kot je zapisano »gre v njih za izražanje nestrpnosti in sovraštva do ljubljanske škofije in posledično tudi do katoliške Cerkve v Sloveniji«. Ta obtožba je vzbudila zanimanje in vznemirjanje tudi v številnih medijih, pa zato celotno vprašanje zahteva izčrpno in obsežnejše pojasnilo.

Namen »Kviza zmage« je bil pojasnjen že ob objavi: »Čim širše seznanjanje mlade generacije s ponosno zgodovino Slovencev v drugi svetovni vojni«. Če smo se srečevali v povojnem razdobju z enostranskim prikazovanjem dogajanja med drugo svetovno vojno in NOB, smo po osamosvojitvi doživeli tendenciozno prikazovanje, v najboljšem primeru pa ignoriranje tega prelomnega dogajanja v zgodovini Slovencev. Zato smo smatrali, da je ob 65-letnici zmage nad nacifašizmom potrebno vzpodbuditi mlajši rod, da se s tem dogajanjem seznani s kritičnim iskanjem in spraševanjem tistih, ki jim najbolj zaupajo – to pa so predvsem starši in učitelji.

Od 35 postavljenih vprašanj je Škofovsko konferenco najbolj vznemirilo 13. vprašanje (ki ga ponavljamo zaradi lažjega razumevanja pojasnjevanja, ki sledi):
KAKŠNA JE BILA V ČASU VOJNE VLOGA LJUBLJANSKE ŠKOFIJE?
d) S sodelovanjem z okupacijskimi oblastmi je blažila trpljenje prebivalstva.
e) S silovito antipartizansko-antikomunistično propagando in neposrednim vplivom duhovščine je pomagala okupatorju organizirati pomožne policijske enote za boj proti partizanom.
f) Skrbela je za duševni blagor vernikov.

Alternativni odgovori brez dvoma odkrivajo tri diametralno nasprotne interpretacije in zato od učenca zahtevajo, da se temeljiteje seznani z dokumentiranimi dejstvi. Slovenska škofovska konferenca sporoča, da je vloga takratne ljubljanske škofije in njenega škofa dr. Gregorija Rožmana »njegov lik s pozitivnega in negativnega vidika kritično in dovolj nazorno opredelila najnovejša knjiga z naslovom MED SODBO SODIŠČA IN SODBO VESTI (Ljubljana, 2009)«. Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije je objavilo v zborniku »ŠKOF ROŽMAN V ZGODOVINI« dokumente, ki jih prvo omenjena publikacija ne omenja, čeprav SŠK upravičeno zahteva, da se dogajanje in lik osebnosti opredeli kritično »s pozitivnega in negativnega vidika«. In ker je prav tako spodbujanje Kviza zmage ocenjeno od strani SŠK kot »zlonamerno«, »ponovno razpihovanje ideološkega sovraštva in nestrpnosti«, želimo v nadaljevanju prikazati zgodovinsko resnico izključno na osnovi dokumentov, ki so jih v svojih znanstvenih razpravah in ekspertizah objavili zgodovinopisci, ki nedvomno pripadajo katoliški provenienci in so na posreden ali neposreden način povezani z ljubljansko nadškofijo, odnosno slovensko katoliško Cerkvijo.

Dejstvo, da je ustanovitev protipartizanskih pomožnih oboroženih policijskih enot okupacijskim vojaškim oblastem predlagal škof dr. Gregorij Rožman nedvosmiselno in dokumentirano dokazujeta tako nadškofijski arhivar France Martin Dolinar in dr. Tamara Griesser - Pečar v ekspertiznih študijah, ki so bile objavljene v publikaciji »ROŽMANOV PROCES«, Družina, 1996, kakor tudi v monografiji dr. Tamare Griesser - Pečar »RAZDVOJENI NAROD« (prevod iz nemščine, Mladinska knjiga, 2004). Oba vira navajata dokument stenograma – ki naj bi ga prvi odkril v washingtonskih National archives and records services (T-821, Roll 252, Frames 313–317) ameriški zgodovinar J. Tomashevich. Ta stenogram reproducira pogovor med škofom Rožmanom in italijanskim okupacijskim poveljnikom v t. i. Ljubljanski provinci generalom Mariom Robottijem, ob priliki, ko je Rožman izročal okupacijskemu generalu »Spomenico«, ki so jo 12. septembra 1942. leta v prostorih škofijskega dvorca pripravili predvojni politični veljaki, ki so se odločili za oboroženo kolaboracijo z okupatorjem proti slovenskim partizanom. Čeprav oba zgoraj omenjena zgodovinarja v uvodu na 643 strani obsežne publikacije »Med sodiščem in sodbo vesti« omenjata »Spomenico« z dne 12. septembra 1942, s katero so slovenski predvojni strankarski voditelji na čelu s škofom Rožmanom, okupacijskim oblastem neposredno in izrecno predlagali ustanovitev kolaborantskih pomožnih policijsko varnostnih enot – ki so se kasneje imenovale MVAC – o tem za »SODBO VESTI« najbolj usodnem dejanju v zborniku sploh ni besede. In extenso je objavljena »Spomenica 26. septembra«, ki je nedolžna v primerjavi s »Spomenico 12. septembra«, o kateri pa zbornik molči! Ta molk je vprašanje »vesti« ne »sodišča«! Dokument namreč sporoča:

»Škof pravi k točki 7. v bistvu sledeče: »Vi, Italijani, imate v Ljubljani zaradi jezika, zaradi nezanesljivosti slovenskih uslužbencev, zaradi splošne dolžnosti molčečnosti, velike težave pri razlikovanju med dobrim in slabim. Natančno tako je. Prav! MI katoličani izstopamo iz ravnodušnosti in Vam ponujamo, da Vam pri Vašem delu stojimo ob strani, s tem, da opravljamo delo, ki bi ga Vi težko opravljali, in Vam izročamo komuniste!« (Poudarek ZZB).
(Vir: dr. Tamara Griesser Pečar »RAZDVOJENI NAROD«, str. 191).

V sami »Spomenici«, ki jo je škof Rožman ob tej priliki izročil okupacijskemu generalu, pa je med drugim zapisano:
»S strani zdravega dela Slovencev, ki so se izjavili za resno sodelovanje z italijanskimi uradnimi organi zavoljo ureditve reda in iztrebljanje prevratniških elementov in kolovodij, predlagamo vojaškim oblastem naslednje …« (poudarek ZZB).
Vir: dr. Tamara Griesser Pečar »Razdvojeni narod«, str. 190.

General Robotti pa k temu pripominja:
»'Zaščitne straže', ki jih škof predlaga, ustrezajo lokalnim milicam. Te imajo nalogo, da svojo vas branijo pred komunisti in so na razpolago za delovanje v neposredni bližini. Obstaja še več milic, ki štejejo skupaj 1.000 mož. Te odlično opravljajo svojo službo, ne le iz vojaškega stališča, temveč tudi iz policijskega, kot pravi škof, in kar je tud normalno, ker so na licu mesta, poznajo življenje in posebnosti ljudi ter nam pomagajo.« (Poudarek ZZB)
(Vir: dr. Tamara Griesser Pečar »Razdvojeni narod«, str. 190–191).

V nadaljevanju pogovora o organiziranju vojaško/policijskih enot – kolaboranti so jih poimenovali »vaške straže«, odporniško gibanje pa »bela garda« – je škof Rožman sprožil potrebo izurjenega vojaškega vodstva takih enot in generalu Robottiju predlagal sledeče:
»Da bi to dosegli, bi morali nujno neupadljivo spraviti iz ujetništva, morda v obliki dopustov, nekaj mladih zanesljivih bivših jugoslovanskih oficirjev. Imena bi mi predlagali.« (Poudarek ZZB)
(Vir: Franc Martin Dolinar, »Rožmanov proces«, str. 69, dr. Tamara Griesser Pečar, op. cit. str. 192.)

Dr. Tamara Griesser Pečar v pripombi pod črto pojasnjuje, da je bila beseda »neupadljivo« zamenjana za besedo »neopazno«. Ali je bilo to neopazno ali neupadljivo, vsekakor pa je moralo bit prikrito očem javnosti. Predvsem pa »imena bi mi predlagali«! In tako je tudi bilo! Ker se je ta operacija izvrševala »neupadljivo«, je razumljivo, da je to operacija »neopazno« in »neupadljivo« prikrita v obširnem prikazu škofovskega posredovanja za vračanje taboriščnikov, ki mu je posvečenih preko 80 strani študije dr. Tamare Griesser Pečar (str. 37–122) omenjenega zbornika. Dr. Tamara Griesser Pečar pa poroča v članku objavljenem v »Družini«, 10. septembra 2006 sledeče:
»Ohranjeno je npr. sporočilo Gastona Gambare, komandanta XI. armadnega zbora, 26. 4. 43 škofu Rožmanu, da je bilo po Rožmanovi intervenciji izpuščeno 122 internirancev«. (Poudarek ZZB)
Vir: dr. Tamara Griesser Pečar, »Družina«, 10. september 2009, str. 9.

Ta zgodba neupadljivega ali neopaznega dogovarjanja osvetljuje aktivnost škofa Rožmana, ki predstavlja velik del vsebine zbornika »Med sodbo sodišča in sodbo vesti«, na katerega se sklicuje SŠK, oziroma pismo njenega tiskovnega urada. S tem seveda nikakor ne želimo trditi, da so bile na tak način iz taborišč osvobojene izključno vojaške osebe za opremljanje MVAC (protipartizanske milice odnosno »vaške straže«) nobenega dvoma pa ni, da se je operacija vršila »neupadljivo« odnosno »neopazno« in na osnovi seznamov, ki jih je osebno predlagal škof. O osebni razdvojenosti med svojo humanitarno dolžnostjo kot škofa in poglavarja vernikov ter kolaboracijo z okupatorjem govori škof Rožman sam, ko pravi:
»Morda bi bilo res najbolje, da bi pretrgal vsake zveze z Italijani. Velikokrat na to mislim, da bi javno nastopil v stolnici in obsodil vse njihove krivice. Pa spet pomislim na potoke solz, ki jih matere in žene pri meni prelijejo, ko me prosijo za intervencije in ne morem. Če enkrat pretrgam, potem bo vsaka intervencij zastonj … Nekoč me bodo morda obsojali zaradi mojih zvez z Italijani. Vem, da nikjer ne bo zapisano, koliko notranje odpora sem moral premagati vedno, kadar sem se odločil, da grem k njim na obisk«. (Poudarek ZZB, vir: »Med sodbo sodišča in sodbo vesti«, str. 257).
To sodelovanje z okupatorjem, ki se je kasneje – pod nemško/nacistično okupacijo – nadaljevalo, je imelo tragične posledice za slovenski narod in globoke brazgotine tega čutimo do danes. Škof Vovk je v pastirskem pismu 1946. leta, ki ga je objavil škofijski arhivar Franc Martin Dolinar, med drugim zapisal:
»Del našega naroda se je dal zapeljati v boj proti onemu delu, ki je takoj po začetku prešel v oboroženo akcijo … gorje in strašno sovraštvo je rodilo tudi ovajanje svojih nasprotnikov okupatorju …

Ostro obsodbo zasluži nekrščansko nastopanje, da so nazadnje tudi naši rojaki v imenu obrambe vere morili brez sodnega postopka … kar vprek tiste, ki so bili ovadeni kot pripadniki osvobodilnega gibanja …
Žal so tudi nekateri duhovniki v neki napačni, slepi gorečnosti izgubili pravi krščanski čut in so, ne le, da niso nastopali proti temu postopanju in svarili pred njim, celo opravičevali, če ne še bodrili k takemu delu in se ga udeleževali …«
(Vir: »RESNICA VAS BO OSVOBODILA«, Zbornik za dialog med vero in kulturo, »Družina«, 2009, str. 95–100).

Mnogi vplivni duhovniki so se zgražali nad takim ravnanjem škofa Rožmana. Tako je avtor slovitega romana »Pod svobodnim soncem« Fran Saleški Finžgar zapisal:
»... Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati … nerazumljivo in v vesoljnem svetu obsojena je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika, za boj zoper svoje brate, to je bolečina vseh bolečin …«.
(Vir: F. S. Finžgar »LETA MOJEGA POTOVANJA«, Lj., 1957, str. 406–408).

Osebni prijatelj škofa Rožmana tudi sam duhovnik in diplomat Izidor Cankar je med drugim v osebnem pismu Rožmanu napisal:
»Slovensko domobranstvo je narodna in cerkvena škoda, ki se bi komaj dala odpraviti. Kako more slovenski človek prostovoljno priseči zvestobo Hitlerju, ki je vse zastavil, da iztrebi nas in uniči krščansko kulturo? Ko zagovorniki domobranstva v Italiji pripovedujejo, da so v srcu zavezniki, se jim ti posmehujejo in jih pomilujejo. Kaj naj si pač mislijo o ljudeh, ki na eno stran prisegajo in se na drugo hvalijo, da so pravzaprav prisegli po krivem?«
(Vir: Pismo ljubljanskemu škofu z dne 18. avgusta 1944)

Sloviti teolog dr. Janez Janžekovič pa je zapisal:
»Nerazumljivo in nedopustno pa je, da se je stari red v svoji stiski naslonil na okupatorja, ki je bil po vrhu smrtni sovražnik našega naroda. S tem je zagrešil veleizdajo in se ne samo pri nas, ampak pred svetovno javnostjo onemogočil.«
(Vir: »Nova pot«, 1952, str. 1–3)

Teolog in psihiater dr. Anton Trstenjak se je odločno ogradil do kolaborantske politike ljubljanske škofije in škofa Rožmana:
»Zato je tudi krivično, ko pravijo, da je bila slovenska Cerkev proti osvobodilni fronti. Saj ni res! Mariborska škofija je obširnejša, pa tudi ljubljanska škofija ni bila v celoti, saj je bila Gorenjska ločena od takozvane Ljubljanske pokrajine in na Gorenjskem ni bilo domobranstva, razen kolikor je bilo kasneje uvoženo iz Ljubljane. Tudi Primorska je bila na strani OF, torej večina slovenske Cerkve ni bila proti!«
(Vir: Intervju Slavica Borka Kucler s Trstenjakom, Slovenec, 7. maj 1994, str. 28 sobotne priloge)

Nenazadnje tudi sam predsednik SŠK in sedanji ljubljanski nadškof prof. dr. Anton Stres je svojedobno zapisal:
»Kakršna koli kolaboracija z okupatorjem je v Evropi slabo sprejeta stvar, in kar se tega tiče, si bomo morali natočiti čistega vina … Osebno imam namreč precejšnje težave svojim prijateljem v tujini razložiti, za kaj je šlo …«.
(Vir: Dnevnik, 7. junij 1997 »Nepreslišano«).

In končno, svojo usodno napako je pred smrtjo spregledal tudi sam škof dr. Gregorij Rožman. Zgoraj citirani v svetu sloviti psiholog dr. Anton Trstenjak je odkril Rožmanovo predsmrtno kesanje:
»Nek pater, ki je bil kot begunec veliko let v tujini in se je imel priložnost pogovarjati s škofom Rožmanom, mi je pripovedoval, da je škof Rožman zadnja leta svojega življenja vpričo njega izjavljal: 'Zdaj čedalje bolj vidim, da bi bilo manjše zlo, če se ne bi z orožjem upirali komunistom.' Škoda, da ni do tega spoznanja prišel že med vojno! Zlo bi sicer bilo, ampak manjše, kakšnih 12.000 ljudi bi lahko še živelo!«
(Vir: Intervju dr. Trstenjaka s Slavico Borko Kucler »SLOVENCI SMO ZA POLITIKO NEZRELI«, v »Slovencu«, 7. maja 1994, sobotno branje, str. 28).

Navedli smo samo nekaj dokumentiranih dejstev, s katerimi naj bi se seznanil mladi rod, ko bo iskal odgovore na vprašanja, ki ga postavlja »Kviz zmage«. Ta dejstva nedvoumno govore o tem, da je imela ljubljanska škofija in njen poglavar dr. Gregorij Rožman bistveni in odločujoči vpliv na takratno dogajanje. S tem pa postavljanje vprašanja – sugestivno ali kakorkoli drugače – ne bremeni niti današnje ljubljanske škofije, še manj pa katoliško Cerkev in katoličane na Slovenskem. Kvizno vprašanje tudi ne zanika humanitarnih aktivnosti škofa Rožmana. Toda zgodovina se je zgodila tako kot se je in je za nazaj ni mogoče popravljati.

Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije
Ljubljana, 1. 3. 2010

*****

Ljubljana, 3. marec 2010
Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije
Einspielerjeva ulica 6
1000 Ljubljana

Zadeva: Odgovora na pismo Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije z dne 2. marca 2010

Spoštovani!
Dne 2. marca 2010 ste na naslov Tiskovnega urada SŠK posredovali odgovor na pismo, ki smo ga na Vašo ustanovo naslovili 24. februarja 2010. V nadaljevanju vam posredujemo odziva dr. Franceta M. Dolinarja in dr. Tamare Griesser - Pečar, ki ju v Vašem pismu večkrat citirate.

France M. Dolinar:
Res je, po osamosvojitvi se je nadaljevalo tendenciozno prikazovanje dogodkov, povezanih s prelomnim dogajanjem v zgodovini Slovencev v času druge svetovne vojne, kot je v svojem odgovoru zapisala Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. To potrjuje že kratek vpogled v učbenike za zgodovino na slovenskih šolah in ne nazadnje tudi zbornik Škof Rožman v zgodovini izpod peresa Društva pisateljev zgodovine NOB Slovenije, kjer še vedno ne ločijo med pristnimi in ponarejenimi dokumenti (1. str.).

V odgovoru na stališče Tiskovnega urada SŠK z dne 24. februarja 2010 se podpisana Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije v pismu z dne 2. marca 2010 trudi »prikazati zgodovinsko resnico na osnovi dokumentov, ki so jih v svojih znanstvenih razpravah in ekspertizah objavili zgodovinopisci, ki nedvomno pripadajo katoliški provenienci« (2. str.). Pri tem so dokazali, da so v pismu navedeno literaturo brali zelo površno. Sicer ne bi spregledali, da je vsaj zame Rožmanovo avtorstvo »Spomenice« z dne 12. septembra 1942 sporno in da sem razloge zato zelo jasno navedel tako v svoji ekspertizi Rožmanov proces, kot tudi v odgovoru dr. Dušanu Bibru v ljubljanskem Dnevniku. Če bi avtorji pisma mojo ekspertizo prebrali, tudi ne bi čutili potrebe, da mi podtikajo izjave izpod peresa dr. Tamare Griesser - Pečar. In to se ni zgodilo prvič. Je pa avtentična Rožmanova »Spomenica« z dne 26. septembra istega leta, ki pa jo lahko ovrednotimo kot pogumno dejanje.

Rožmanovo podpiranje domobranstva, ko so se ti podredili nemškemu poveljstvu, je seveda moralno sporno, nobenega dokaza pa ni, da je Rožman pri nastanku domobranstva tudi aktivno sodeloval. Res pa je, da je precejšen del duhovnikov v ljubljanski pokrajini domobranstvo aktivno podprl, vendar ne vsi, kot bi se dalo razumeti iz besedila odgovora.

O moralni odgovornosti škofa in duhovnikov glede domobranstva se bo na podlagi natančne analize vseh znanih primerov prej ali slej moralo opredeliti tudi vodstvo ljubljanske nadškofije. V tej zvezi ni mogoče uporabljati »Vovkovega pisma«, dokler se nedvoumno ne dokaže pravo avtorstvo tega besedila. Poleg tega je bil Vovk takrat še generalni vikar in ne škof.

Navajanje znanih izjav pisateljev, diplomatov in teologov ne spreminja temeljnega očitka Tiskovnega urada SŠK na vprašanja v Kvizu zmage Prim. http://www.zzb-nob.si/aktualno/ in sicer, da so sporna vprašanja zasnovana izrazito ideološko. Tendencioznost in enostranskost pa ne moreta prispevati k umirjeni in trezni presoji razmer v času druge svetovne vojne in vloge ljubljanske škofije v njih.

*****
Dr. Tamara Griesser - Pečar:
Zgodovine ni moč popravljati, je v odgovoru Tiskovnemu uradu SŠK napisala Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. To je res. Nenehno manipuliranje z zgodovinopisjem, ki veje iz pisma, pa je popolnoma v duhu časa, ki bi naj bil za nami. Tukaj je potrebno opozoriti na to, da zgodovinopisje ni plošča po želji, ampak, da mora zgodovinar v skladu s svojim poklicem ostati zvest dejstvom. Naloga zgodovinarjev ni propaganda za določeno opcijo oz. mišljenje. Kviz, ki ga je Zveza borcev naslovila na šole, pa je napisan popolnoma v duhu zgodovinopisja preteklega časa, ki je v nasprotju s pravili stroke služilo kot propagandno orodje totalitarnemu komunističnemu režimu. Kot je razvidno s spletne strani, sta vprašanja sestavila zgodovinarja, ki ju Zveza borcev ne želi imenovati. Ne gre za to, da bi seznanili mlajšo generacijo s tragično zgodovino Slovencev med drugo svetovno vojno, temveč za to, da se nadaljuje indoktrinacija otrok in da se jim onemogoči odprt pogled na številne kršitve človekovih pravic med in po vojni. Tovrstna marksistična indoktrinacija je pustila sledove na povojnih generacijah, ki smo jim priča še danes. Slovenska zgodovina ni tako črno-bela, kot jo sugerira kviz. V kvizu so sporna domala vsa vprašanja, posebej tudi vprašanje vloge ljubljanske škofije med vojno.

Redko katera oseba v novejši slovenski zgodovini je bila predmet takih nasprotij in hkrati tako številnih laži in podtikanj kot dr. Gregorij Rožman. K neresnični podobi škofa Rožmana ne prispevajo samo članki v rumenem tisku, temveč prav načrtno tudi prispevki iz peres zgodovinarjev in publicistov, ki se imajo za verodostojne. Pismo Zveze borcev knjigi Med sodbo sodišča in sodbo vesti očita, da ni upoštevala brošure, ki so jo izdali pod naslovom Škof Rožman v zgodovini, kar sploh ni res (str. 120, opomba 4), vendar ne morejo pričakovati, da pozitivno ocenjujemo publikacije, ki se poslužujejo lažnih dokumentov.

Kako zelo so škofu zaupali Italijani, je razvidno iz zaupnega pisma, ki ga je visoki komisar 11. januarja 1943 pisal Ministrstvu za notranje zadeve, v katerem je poročal je, da je škof po avdienci v Vatikanu (20. novembra 1942) dal zelo zaupna navodila duhovnikom in voditeljem nekdanje klerikalne stranke (SLS), da naj naprej sodelujejo z italijanskimi oblastmi v boju proti komunizmu, da pa naj pri tem upoštevajo cilj, »ki bi ga rad dosegel vsak dober Slovenec, in sicer, da bi bila ustanovljena 'velika Slovenija'.« Grazioli nadaljuje: »Zelo pozorno zasledujem dejavnost škofa in voditeljev bivše klerikalne stranke z namenom, da bom odločno rešil vprašanje, ko bo končana borba proti komunistom ...« (Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 38).

Delovanja škofa dr. Gregorija Rožmana med okupacijo sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo razlogov za njegove stike z okupacijskimi silami, kar so komunistični oblastniki razlagali kot kolaboracijo. Rožman je bil, in to kaže vse njegovo delovanje od prvega trenutka, ko je postal škof, v prvi vrsti dušni pastir – ko je pomagal ljudem, ko ni hotel pustiti svojih fantov na cedilu pred domobransko prisego in je zanje v odsotnosti nemških vojakov maševal, ko je interveniral za številne posamezne osebe in skupine itd. Škofova beseda je vsaj na začetku italijanske okupacije nekaj zalegla, kmalu pa so Italijani spoznali, da se je zavzemal za vsakogar, ne glede na njegovo politično prepričanje. Torej ni izbiral oz. sestavljal seznamov za intervencije primernih ljudi, kot je to moč razbrati iz pisma. Papeža je obveščal o nemških in italijanskih grozodejstvih in prosil za pomoč. Sicer še ne poznamo natančnega števila ljudi, za katere je škof interveniral, dostopnih pa je čedalje več dokumentov. Če preštejemo vse intervencije, ki so nam danes znane, pri tem pa seveda ne moremo upoštevati osebnih obiskov pri italijanskih oblasteh, ki niso zabeleženi, lahko ugotovimo, da je Rožman interveniral za najmanj 1.318 ljudi, za nekatere večkrat. K tej številki moramo prišteti še intervencije za različne skupine: deportirane v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo, begunce, Primorce, pravoslavne Srbe, Jude, talce, prebivalce različnih vasi, zapornike, na smrt obsojene, tako za pomilostitev slovenskih obtožencev na Tržaškem procesu in obsojene na Preserskem procesu, internirance, duhovnike, oficirje, otroke itd. Za nekatere skupine je znano število oseb, teh je skupaj 2.495, za večino skupin pa, žal, ne. Res je ohranjeno sporočilo Gastona Gambarre, komandanta XI. armadnega zbora z dne 26. aprila 1943 škofu Rožmanu, da je bilo po Rožmanovi intervenciji izpuščenih 122 internirancev, kako pa to lahko štejemo škofu v slabo, bo ostala skrivnost piscev pisma, ki ga je poslala Zveza borcev Tiskovnemu uradu SŠK. Poleg tega je organiziral kurirsko službo, ki je izseljenim v Srbiji prinašala denar, hrano in obleko, pošiljal je duhovnike v taborišča, naskrivaj tudi na nemško zasedeno področje, ker so bili ljudje tam brez dušne oskrbe. Ustanovil je Škofijsko dobrodelno pisarno in tudi sam skrbel za begunce itd.

Lažna je trditev, da je škof organiziral kakršnekoli oborožene enote. Vaških straž, in to je v zgodovinopisju že dobro raziskano, ni organiziral škof, ampak so te nastajale spontano zaradi samoobrambe. Prav tako ni organiziral slovenskega domobranstva. Že oktobra 2007 je gospod Janez Stanovnik v različnih medijih (npr. v Delu) trdil, da sem v knjigi Razdvojeni narod (2003) in ekspertizi, ki je bila objavljena v Rožmanovem procesu (1996), objavila podatke, ki bremenijo Rožmana. Pismo Zveze borcev ponavlja te neresne očitke in citira iz publikacije Rožmanov proces, ki sva jo objavila s kolegom dr. Francetom M. Dolinarjem, pa tudi iz knjige Razdvojeni narod. Tema je ponovno sestanek z dne 12. septembra 1942 na škofiji, oz. spomenica, ki jo je Rožman predal generalu Robottiju, o kateri pa, žal, ne vemo natančno, kdo je njen avtor in če je škof pri pisanju sploh sodeloval. Iztrgani stavki iz nemškega prevoda – originala, žal, ni –, ki naj bi bili škofovi in ki jih je zabeležil italijanski general, prav gotovo ne morejo služili avtentični sliki takratnega dogajanja. Na to sva s kolegom Dolinarjem v različnih prispevkih že velikokrat opozarjala.

Za kaj pravzaprav gre? Italijanska generala Roatta in Robotti sta škofu avgusta 1942 grozila z množično izselitvijo oz. pobojem Slovencev v Ljubljanski pokrajini. Škof je bil zaradi tega zelo zaskrbljen, zato je povabil predstavnike predvojnih političnih strank, ki so delovale ilegalno, in kulturnih institucij na škofijo, o grožnji poročal in poudaril, da Italijani od njega pričakujejo odgovor. Srečanja se je udeležilo dvajset od dvaindvajsetih povabljenih. Med srečanjem se je škof vzdržal političnih izjav. Med posvetovanjem pa so se jasno pokazala različna stališča prisotnih. O tem je ohranjenih nekaj pričevanj. Vsekakor si niso mogli privoščiti, da Italijanom ne bi dali odgovora. V preteklih mesecih je okupator preveč jasno pokazal, česa je zmožen. Tradicionalna stran se je znašla v precepu. Ker ni bilo dobre rešitve, je bilo treba najti najboljšo od slabih. Očitno so pisci odgovora hoteli na vsak način preprečiti izseljevanje, s katerim so grozili Italijani. Spomenica daje pobudo za slovensko policijo, ki je po haaški konvenciji povsem legalna. Prav gotovo so hoteli z domačo policijo preprečiti italijansko samovoljo.

Za spomenico, ki jo je škof 26. septembra 1942 nesel visokemu komisarju pa vemo, ali je izvirna in nikakor ni nedolžna, kakor trdijo pisci pisma. V dvajsetih točkah kritizira italijansko oblast in zahteva izpustitev zapornikov in internirancev. To je bilo prav gotovo pogumno dejanje. Kako težko je hodil k Italijanom intervenirat, je dokumentirano in da ni javno nastopil v stolnici proti njim, ker mu je to papež odsvetoval. Bil je namreč edini, ki je še lahko pomagal ljudem. Ni jasno, kakšno vsebino ali sporočilo so pisci želeli izpostaviti s tem citatom.

Vsekakor so v knjigi Med sodbo sodišča in sodbo vesti objavljeni novi dokumenti, pridige in pastirska pisma ter sodna dokumentacija, ki dopolnjujejo vse tisto, kar je že bilo zapisano.

O t. i. Vovkovem pismu, ki služi tistim, ki brez argumentov obtožujejo delovanje Ljubljanske škofije med vojno, sem se že jasno opredelila. Ni prav nobenega dokaza za to, da je to pismo njegovo. Tudi citiranje kritičnih izjav znanih oseb – teologov, profesorjev itd. – ne daje legitimacije izrazito ideološko postavljenemu kvizu.