Bistvo komunistične revolucije (ta sintagma zakriva bistvo, to je, komunistično nasilje), ki je bila najbolj zločinski projekt v novejši slovenski zgodovini, je bilo uničenje prejšnjega, kolikor toliko demokratično urejenega sveta in nadomestitev z sistemom, ki je sicer propagiral enakost, v resnici pa je dosledno uničeval vse in vsakogar, ki bi razmišljal drugače kot vodilni komunisti.

Dajal je politično-ideološke smernice in ton partizanski vojski

Boris Kidrič (rodil se je leta 1912) je bil že v 30. letih za Edvardom Kardeljem drugi človek komunistične partije. Med vojno je bil najprej do jeseni 1941 prvi politični komisar partijske partizanske vojske, prvi torej, ki je dajal politično-ideološke smernice in ton partizanski vojski. Politični komisar je bila tudi najpomembnejša funkcija partizanske vojske, pomembnejša od funkcij komandantov. Isto funkcijo je kasneje opravljal še dvakrat, jeseni 1942 in jeseni 1944. Bil je t. i. politični sekretar Osvobodilne fronte (v resnici je bilo to drugo ime za komunistično partijo, za razširjeno komunistično partijo, da so s tem imenom prikrili svoje delovanje, vključevala je le zveste in preverjene simpatizerje), torej tudi tu njen prvi človek: vodil je seje izvršnega odbora OF, pripravljal osnutke razglasov in sklepov ter pisal uvodnike v komunistično glavno glasilo Slovenski poročevalec. Leta 1943 so ga v Jajcu »izvolili« v predsedstvo Avnoj in mu zaupali, da je še naprej neposredno vodil partizansko-revolucionarno delovanje v Sloveniji. Ob koncu vojne je 5. maja 1945 v Ajdovščini postal predsednik »prve slovenske vlade«. Po smrti leta 1953 pa vse do danes so ga prikazovali kot naprednega politika, v vsej svoji resnici pa je bil poosebljeni zločinec. Postavili so mu številne spomenike in po njem poimenovali ulice in ustanove, kar večinoma še vedno obstaja. Takšna je slovenska postkomunistična demokracija.Levo Ivan Novak, komunistični politkomisar in krvnik Bele krajine, ter ob njem »komandant« Boris Kidrič.

Cene Logar o Borisu Kidriču

Leta 1991 je Cene Logar v reviji Borec (štev. 4–6) objavil spomine na Goli otok. V njih je nazorno prikazal, kakšna osebnost je bil Boris Kidrič. Bil je pokvarjen in popolnoma predan komunistični revoluciji, to pomeni, laži, brezobzirnosti in nasilju.

Cene Logar: »Aktivno sem delal za partijo od leta 1938 naprej. Pri študentovskih demonstracijah pa sem na strani, ki jo je vodila partija, sodeloval že od leta 1934. Leta 1936 sem nadaljeval študij v Pragi. Tja je prišel iz Moskve tudi Boris Kidrič. Povezavo z domovino je imel preko mene; na moj naslov so hodila pisma zanj. Ta povezava je bila odkrita. Na to me je opozoril moj profesor na nemški univerzi Oskar Kraus, ki je vodil tudi Brentanov inštitut, pri katerem sem delal tudi jaz. Nekoč me je poklical k sebi in me vprašal: Ali ste komunist? Ne, sem odgovoril, kajti tedaj še nisem bil član partije, a se mi je vse to večletno delo pozneje štelo kot kandidatura za članstvo. Pa mora vendarle biti nekaj na tem, je nadaljeval profesor, kajti odkar ste začeli vi hoditi v naš inštitut, so se začele tu goditi take stvari, da nihče od nas ne ve, kaj se dogaja pri nas. Na inštitut je začel hoditi uslužbenec jugoslovanskega poslaništva, češ da bi rad študiral filozofijo Brentana. Ko pa smo preizkusili, koliko obvlada to filozofijo, smo ugotovili ne le, da nima niti pojma o njej, marveč sploh nima pojma o filozofiji. Torej kaj išče pri nas? Filozofije ne. Vas išče. Pazite se!

To sem takoj sporočil Kidriču, ki se je tako prestrašil, da je v trenutku postal ves poten. 'Nisi bil dovolj konspirativen, sicer pa jaz tako ali tako odhajam v Pariz.' 'Toda jaz ostanem tu.' 'Pazi na konspiracijo.'«

Kidrič je hotel biti absolutno v vseh vprašanjih poslednji razsodnik

»Naslednja leto sem tudi sam odšel v Pariz s štipendijo, ki mi jo je v veliki meri omogočil prof. Oskar Kraus. Tudi tam sem intenzivno delal za partijo pod vodstvom Borisa Kidriča. Zato sem bil tudi pod stalnim nadzorstvom Deuxième bureauja (francoske protiobveščevalne službe). O mojem delovanju pa so nekateri študentje v Parizu (Fr. Žebot, Casar in drugi) poročali tudi jugoslovanski policiji. Imeli smo namreč stalne borbe z režimskimi študenti v Jugoslovanskem študentovskem društvu v Parizu. Zato vse do kapitulacije Jugoslavije nisem dobil profesorske službe na gimnaziji, čeprav sem prošnjo vložil že leta 1936. Univerza me je predlagala za privatnega docenta na univerzi in sem bil za to tudi imenovan.

V Parizu sem bil v stalnem stiku s Kidričem in njegovo ženo. Ti stiki so bili dnevni, začeli so se potem, ko sem končal svoje dopoldansko delo na Sorboni in v njeni knjižnici. Bile so to politične in ideološke debate. Pri tem je hotel biti Kidrič absolutno v vseh vprašanjih poslednji razsodnik. Preučeval sem predvsem spoznavnoteoretična vprašanja in njih kritike, ki jim je bila osnova fenomenološka filozofija Husserla in Brentana. Imel sem kritično stališče do Husserlove fenomenologije, videl pa velik prispevek v nekaterih delih Brentanove filozofije.«

Največja zločinca nad Slovenci v novejši zgodovini, Edvard Kardelj in Boris Kidrič

Boris Kidrič: Stalin ve vse! Stalin se ne moti! V Sovjetski zvezi ni pomote!

»Nekoč mi je Kidrič prinesel debelo knjigo stenografskih zapisov o stalinskih procesih in pomorih partijskih voditeljev v Sovjetski zvezi. Proces zoper slednje sem spremljal že v Pragi v vseh čeških časopisih, od skrajno levih (Rude pravo) do skrajno desnega Kramarovega Lidovi listy, enako tudi v Parizu od skrajno levega Humanitéja do skrajno desnega Petit parisiena. Tako sem dobil precej trdno prepričanje, da gre v teh procesih za nekaj krivičnega, kriminalnega. O ozadju vsega tega dogajanja in o realnosti v tedanji Sovjetski zvezi nisem imel pojma. To bi mogel in moral vedeti le Kidrič, ki je več let pred tem in tudi med procesi živel v Moskvi.

Ko sem mu vrnil knjigo, sem mu rekel: Poslušaj, Boris, tukaj obsojajo najvišje voditelje proletariata in delavskega gibanja (Buharina, Radeka, Kerenskega ­in druge), češ da so bili že več kot deset let agenti buržoazije in imperializma: ali se ne bi moglo zgoditi, da bi se čez deset let pokazalo, da so ljudje, ki danes sodijo, tudi že danes agenti zahodnega imperializma? Kar sem doživel ob tej pripombi, je težko opisati, Kidričev bes, kajti on je imel v zakupu Sovjetsko zvezo in ves marksizem: Tako, ti ne verjameš tem procesom! Ti procesi so Stalin! Stalin ve vse! Stalin se ne moti! V Sovjetski zvezi ni pomote! O teh procesih morejo dvomiti le malomeščani! Itd. itd.«

Neverjetnih stalinističnih scen in odnosov sem bil deležen skoraj vsak dan

Takih in podobnih neverjetnih stalinističnih scen in odnosov sem bil deležen skoraj vsak dan. Dokler se nisem temu z vso močjo uprl. To je bilo ob primeru Zlate Pirnat. Po Kidričevem navodilu sem nekje (najbrž v Jugoslovanski študentovski organizaciji) dal neko negativno izjavo o Zlati Pirnatovi, ne da bi bila ona pri tem navzoča. Bil sem trdno prepričan, da mi je Kidrič govoril resnico, ko me je prisilil v to. Ona pa je morala to takoj zvedeti od drugih študentov, saj je nemudoma prišla k meni v stanovanje.

'Poslušaj, Cene, si res dal o meni tako izjavo?' 'Res. Ali ni resnična?' 'Seveda ni.' 'Ali ni popolnoma nič resničnega v tem?' 'Popolnoma nič.'

Tedaj sem se šele točno zavedel, s kom imam opravka. Kidrič me je že prej na podoben način nekajkrat zlorabil, toda ni šlo za tako hude stvari. 'Poslušaj, Zlata, jaz si tega nisem izmislil. Naročeno mi je bilo, a sem trdno verjel, da je vse resnično.' 'Ali si pripravljena, da te soočim s tistim, ki mi je to naročil?' 'Seveda sem. Zato sem tudi prišla k tebi. Mislila sem, da si si to izmislil ti.'«

Zakonca Zdenka Kidrič in Boris Kidrič. Ob Kardelju sta bila motor komunistične morije nad Slovenci. Levo »kulturni« podpornik komunističnega zločinstva Josip Vidmar.

Logar Kidriču: »Baraba barabinska pokvarjena!«

»Takoj sem odhitel h Kidriču. Kar planil sem v stanovanje: Baraba barabinska pokvarjena! Zahtevam soočenje z Zlato! Določi dan in uro soočenja. Kidrič in njegova žena sta otrpnila. Mislim, da ne prej ne pozneje nista doživela česa podobnega. Vedela sta, za kaj gre in da ni več mogoče niti terorizirati niti diktirati niti imeti v zakupu partijnosti in partijskega dela. Kidrič je v trenutku postal ves moker in zaripel v obraz, žena pa vsa bleda. Na vse mogoče načine sta se poskušala izmakniti, toda jaz nisem popustil. Nazadnje se je Kidrič toliko zbral, da si je izmislil zvijačo: Tega si nisem izmislil jaz, marveč mi je to povedal Pavle Savić. Znašel sem se: Torej zahtevam soočenje s Pavletom Savićem, vpričo mene si boste pogledali v oči z Zlato. Kidrič in njegova žena sta se izmikala in izgovarjala na vse mogoče načine, iz česar sem sklepal, da sta si vse izmislila sama. Posebno žena, ki Zlate ni mogla videti nekako od jeseni 1938, ko je Zlata na nekem mednarodnem mladinskem zborovanju v Marseillu govorila v imenu slovenske progresivne mladine.

Ker sem vztrajal pri soočenju s Savićem, sta končno privolila in mi povedala datum, uro in kraj (stanovanje Savića in njegove žene), kjer naj bi se najprej sestal s Savićem. Ko sem prišel ob določeni uri tja, ni bilo nikogar doma. Tedaj sem sprevidel, da me je Kidrič zopet izigral in izrabil kot sredstvo za svoj osebni obračun in sovraštvo.«

Diktatorski, stalinski odnos do podrejenih je imel edino Kidrič

»Podobnih konfliktov sem imel z njim prej in pozneje še več. Tak diktatorski, stalinski odnos do podrejenih je imel pri partijskem delu edino on. Podrejene je neprestano izigraval za sredstvo svojih medsebojnih obračunavanj, konfliktov in sovraštva. Tudi pozneje v partizanih. Pred vojno je bil varen le njemu enak ali nadrejeni. Tako je bilo tudi, ko se je vrnil v Slovenijo, leta 1939, in je vodil frakcijski boj proti starim komunistom še iz časa pred Titovim imenovanjem za sekretarja partije.

Takšne so bile moje prve in edine izkušnje v medsebojnih partijskih odnosih med komunisti. Ker sem imel tako neizmerno in naivno vero v socializem, Sovjetsko zvezo, partijo, sem mislil, da je to nekaj normalnega, nekaj, kar bom moral prenašati, posebno potem, ko me bodo sprejeli v partijo. Slednje pa sem si iz vsega srca želel in bil pripravljen prenašati za to tudi najstrožje odnose, toda poštene, in najtežja žrtvovanja.«

Nadaljevanje v: Boris Kidrič, komunisti, komunistična revolucija, partizani [2]