Nadaljevanje iz: Boris Kidrič, komunisti, komunistična revolucija, partizani [1]

Kidriču je skoraj dve leti dajal polovico svoje štipendije

Cene Logar v reviji Borec (1991, štev. 4–6): »Toda skepsa, da niso vsi komunisti pošteni, je bila po teh stikih v meni. Posebno še, ker sem Kidriču skoraj dve leti dajal polovico svoje štipendije. Z ženo sta živela odlično, denar sta dobivala tudi od očeta. Skoraj pri vsakem obedu sta imela na mizi vino, jaz pa sem stradal v revni menzi Franco-Serbe ob najbornejši hrani. Ko je tako nekoč sedel pri kosilu, je dejal: Jedec pa sem! Tega mi ni bilo treba posebej praviti, videl sem. Imel se je za višjega človeka, nedotakljivega, posvečenega, preroka. Nihče ni smel pogledati v ozadje njegovih prerokb in dvomiti o tem, da ima popolnoma prav, kar zadeva partijo, marksizem in poznavanje Sovjetske zveze in njenega socializma. To, da sem dolga leta moral dajati od svoje štipendije za to, da je v tako imenovani inozemski ilegali v Pragi in Parizu živel udobno, medtem ko so komunisti v Jugoslaviji umirali v jugoslovanskih zaporih po najtežjih mučenjih – vse to se mu je zdelo samo po sebi umevno. Samo po sebi umevno je bilo pozneje tudi njemu in njegovemu očetu, da mi ni povrnil vsega, kar sem moral dajati sinu, čeprav mi je pred tem obljubil vrniti.«

Kidričeva brezmejna ter besna užaljenost in maščevalnost

»Ko sem po vrnitvi iz Pariza jeseni 1940 ostal zaradi svoje politične aktivnosti v Parizu in Pragi na cesti brez službe, sem prosil njegovega očeta, da mi povrne vsaj del tistega, kar sem dajal sinu. Toda v brezmejni in besni užaljenosti in maščevalnosti, ki sem jo čutil še po vojni, ko sem prišel na univerzo za profesorja, mi je odgovoril: Nimam denarja.«

Tako je Kidričevo pokvarjenost leta 1991 v Borcu opisal Cene Logar, ki so ga komunisti po vojni dvakrat zaprli, od februarja 1949 do novembra 1952 in od junija 1958 do decembra 1960, torej dolgih sedem let. Med drugim je bil zaprt na Golem otoku in na Svetem Grgurju, kjer je, ker ga z mučenjem niso zlomili, zelo nastradal.

Zakonca Zdenka Kidrič in Boris Kidrič. Ob Kardelju sta bila motor komunistične morije nad Slovenci. Levo »kulturni« podpornik komunističnega zločinstva Josip Vidmar.

Kidrič: Osvobodilna fronta je edini slovenski predstavitelj

Naj v nadaljevanju navedem nekaj besed oz. navodil, ki jih je Boris Kidrič kot drugi najpomembnejši človek komunistične revolucije dajal svojim podrejenim, še posebej v prvem delu vojne.

11. julija 1941 se je v javnosti prvič pojavilo novo ime Osvobodilna fronta (v Slovenskem poročevalcu v Kidričevem članku K dejanjem!). V članku K dejanjem! je Boris Kidrič navedel jasno smernico za komunistično revolucijo. Zapisal je: »Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki ji je dala pobudo Komunistična partija Slovenije in ki se ji je na temelju popolne enakopravnosti pridružilo vse, kar misli in čuti odkritosrčno slovensko, je zav­zela tak razmah, da jo smemo po vsej pravici imenovati edinega slovenskega predstavitelja. Naj se izdajalci v fašistovskem 'sosvetu' še tako penijo v 'predstaviteljskih' frazah, vendar je dejstvo, da razen svojega izdajstva ne predstavljajo niko­gar in ničesar ...«

Edvard Kardelj in Boris Kidrič, kongres »slovenske protifašistične ženske zveze«, Ljubljana, leta 1945.

Osvobodilna fronta je bila velika Kardeljeva in Kidričeva laž

Mimogrede, sintagma Osvobodilna fronta slovenskega naroda je bila velika Kardeljeva in Kidričeva laž. Najprej, to ni bila Osvobodilna fronta slovenskega na­roda, ampak kvečjemu Osvobodilna fronta komunistov. Za nameček so prav ti komunisti ustanovili Osvobodilno fronto, da so se, kot za masko, skrili za tem splošnim, takrat, med sovražno okupacijo dežele, aktivističnim geslom.

Tudi tako imenovanih ustanovnih skupin Osvobodilne fronte ni bilo, o katerih levičarski politiki govoričijo še danes na proslavah (tako leta 2024, kot 2025), bili so le simpatizerji komunistov. Samo to in nič več. Pa tako neskončno so to razbobnali (terminološko zmanipulirali).

Edvard Kardelj in Boris Kidrič, v avtu, kongres »slovenske protifašistične ženske zveze«, Ljubljana, leta 1945.

Komunistična monopolizacija odpora – in vsega

Bistvo teh Kidričevih smernic je bila uzurpacija oziroma monopolizacija narodnega predstavništva. Kidrič je namreč zapisal, da je OF edini predstavnik slovenskega naroda (kar je seveda čisti totalitarizem, boljševizem oz. nasilje komunistične revolucije). Že 11. julija 1941 si je torej OF oziroma KPS začela lastiti mono­pol nad odporom proti okupatorju. V tem času je štela KPS okoli tisoč članov, s simpatizerji pa nekaj tisoč. Za primerjavo: vodilna slovenska politična stranka SLS je decembra 1938 pri državnozborskih volitvah dobila 78 odstotkov glasov. To razme­rje pokaže vso absurdnost in totalitarnost komunistične monopolizacije tako pri predstavljanju naroda kot pri odporu proti okupatorju.

Edvard Kardelj in Boris Kidrič, prihod z zasedanja OZN v Londonu, Ljubljana, železniška postaja, leta 1945. Foto: Marijan Pfeifer

Svoj cilj so zasledovali s pomočjo okupacije

Govorimo o odporu proti okupatorju leta 1941, torej v začetni fazi okupacije. Nikjer drugod v evropskih okupiranih deželah niso tako hitro izvajali upora, saj je bilo takrat vsakemu jasno, da je v tistem obdobju vsaka uporniška akcija pomenila neusmiljene okupatorjeve povračilne ukrepe, katerih tarča so večinoma bili nedolžni in nemočni civilisti. Zakaj so torej komunisti v Sloveniji tako hiteli? Zato, ker jim je okupatorjevo (proti)nasilje zelo koristilo, saj so se komunisti s svojo revolucijo najbolje znašli prav v okolju nasilja in strahu oz. človeških stisk.

V istem članku je bila še naslednja Kidričeva grožnja: »Kdor pa bi kakor koli želel razrušiti sveto in nedotakljivo enotnost Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ta bi se s samim takim dejanjem uvrstil med izdajalske pomočnike fašistovskih zločincev.« Kidrič je takrat, 11. julija 1941, ko v Sloveniji ni bilo še nobenih uporniških akcij, zagrozil s pojmom »izdajalec«, ki je bilo potem do konca vojne, in tudi po vojni, glavno orodje »krivde«, s katerim so množično uničevali politične nasprotnike – in s tem čistili »teren« za zasedbo oblasti.

Boris Kidrič in Edvard Kardelj, odhod na mirovno konferenco v Pariz 25. 7. 1946.

Komunisti so se predstavljali kot »narod«

28. julija 1941 je na seji, sklicani na pobudo CK KPS, t. i. Vrhovni plenum OF določil norme za »kaznovanje izdajalcev« in za »kazenski postopek« proti njim. Začel se je nepretrgani komunistični politični boj proti tradicionalnim strankam in vodilnim posameznikom v obliki blatilne gonje. 9. avgusta 1941 je Slovenski poročevalec objavil članek Borisa Kidriča Polet osvobodilne fronte, v katerem je zapisal: »Kdor danes ostaja še izven Osvobodilne fronte, ta je suha veja na živem narodovem telesu. Kdor pa kakor koli deluje proti Osvobodilni fronti in njeni enotnosti – ta je samega sebe izločil iz narodne skupnosti in bo nekoč še polagal račun pred narodom!« Šlo je torej za ponavljanje (utrjevanje) monopolizacije in povsem jasne grožnje. Z njimi so ves čas grozili Slovencem. Hitro so grožnje povezali z nasiljem, z umori.

Boris Kidrič in Edvard Kardelj, na vlaku na mirovno konferenco v Pariz, 25. 7. 1946. Vir: AS 1549

Razbijalci enotnosti so bili drugi, ne oni (komunisti)

Konec avgusta 1941 je Edvard Kardelj v Delu objavil članek Za osvobodilno fron­to slovenskega naroda, v katerem lahko beremo, da Komunistična partija »kot najmočnejša politična sila slovenskega naroda daje iniciativo v formiranju fronte odpora proti fašističnim okupatorjem.« Kardelj je torej razglasil KPS za »najmočnejšo silo slovenskega naroda«. Najmočnejšo v čem? Bila je najmočnejša: v grožnjah in nasilju (in v razdvajanju v času okupacije).

Isto Delo je objavilo tudi Kidričev članek Izdajstvo reakcionarne buržoazije nad lastnim narodom, v katerem je ponovil trditev iz članka K dejanjem!: »Osvobodilna fronta slovenskega naroda je vzpostavljena in je danes edini upravičeni narodov predstavnik.« Tri stavke naprej pa: »Pojem Osvobodilne fronte in pojem slovenskega naroda postajata istovetna.« S tem je celo odkrito zapisal, da so komunisti pojme, kot so narod in ljudstvo, uporabljali kot sopomenko za komuniste. Ampak, kdo je v tej terminologiji videl manipuliranje in nasilje? Še danes, po 80 letih, praktično nihče, saj še vsi mirno naprej uporabljajo praktično vso komunistično terminologijo. Slovenščina je preplavljena z njo. Slovenščina je jezik laži ne pa jasnosti (pojmov). Zakaj je tako? Zato, ker so Slovenci tudi glede tega oportunisti in intelektualni lenuhi.

Franc Leskošek, Boris Kidrič in Edvard Kardelj, II. kongres KPS, Ljubljana, leta 1948.

Peklenska spirala komunističnih groženj in nasilja se je začela navijati

Nato je Kidrič udaril po nekdanjem banu Natlačenu in generalu Rupniku, omenjajoč »izdajalsko vlogo Natlačena« in »petokolonaško akcijo izdajalskega generala Rupnika«. Zatem pa: »Kdor koli danes kakor koli napada Kom. partijo, ta vrši protinarodno delo, ta se je znašel na isti liniji z nemškimi in italijanskimi fašisti; boj za enotnost pozitivnih na­rodnih sil nujno terja borbo proti razbijalcem enotnosti.« Kidrič je peklenski revolucionarni (natančneje: komunistični) krog sklenil tako, da je določil »izdajalce« (Natlačen) in »petokolonaše« (Rupnik), svojo združbo pa je imel za »pozitivne narodne sile«, njihovo početje pa za »boj za enotnost« teh sil in ta »terja borbo« proti »razbijalcem enotnosti«, ki pa so (zgoraj) že določeni. Peklenska spirala groženj, razdvajanj in nasilja komunistične revolucije se je začela navijati.

Komunisti so svoje politične nasprotnike začeli ubijati že julija 1941. Do konca leta 1941 so ubili okoli sto Slovencev. Že 15. avgusta 1941 so ustanovili Varnostno-obveščevalno službo, ki je imela le en namen, da zbira podatke o političnih nasprotnikih in jih uničuje.

Z oznako »izdajalec« so komunisti opravičevali svoje zločine

V začetku leta 1942 so komunisti izvajali intenzivno gonjo proti oficirjem stare jugoslovanske vojske. Boris Kidrič je 7. januarja 1942 pisal KPJ v imenu CK KPS: »Razkrinkanje Draže Mihajlovića smo uspešno zaključili. Izvršni odbor OF je prejel s terena preko 500 resolucij, ki obsojajo izdajstvo Draže.« Seveda ni šlo za nobeno izdajstvo. Komunisti so vse tiste, ki so jih imeli za politične nasprotnike, razglašali za izdajalce, med vojno pa razprava o tem, kaj pri določeni osebi oznaka »izdajalec« sploh pomeni, sploh ni mogla teči. Mimogrede, oznaka »izdajstvo« je prvenstveno politično-ideološki pojem, ne pa tudi pravni, kot še danes marsikdo v Sloveniji misli. Z oznako »izdajalec« so komunisti označevali politične nasprotnike in v očeh ljudi opravičevali svoje zločine.

Nadaljevanje v: Boris Kidrič, komunisti, komunistična revolucija, partizani [3]