Društva katoliških pedagogov Slovenije je sredi julija 2025 poslalo v javnost izjavo Glas Antigone in slovenska Srebrenica. Med drugim so v njej zapisali: »priznajmo zasluge narodno-osvobodilnemu boju, toda obsodimo revolucionarne poboje. Priznajmo legitimnost nesoglasja s komunističnim totalitarizmom, vendar obsodimo kolaboracijo.«

Klara Levstek, Glas Antigone in slovenska Srebrenica, Družina, 27. 7. 2025Izjava SAZU: oborožena kolaboracija z okupatorjem je »neupravičena«

Slovenske akademije znanosti in umetnosti je ob tridesetletnici samostojne slovenske države poslala v javnost izjavo o spravi. Njeno besedilo je oblikoval predsednik SAZU zgodovinar dr. Peter Štih, pri njej pa sta sodelovala tudi filozof dr. Tine Hribar in duhovnik in profesor dr. Jože Krašovec.

V izjavi so zapisali, da moramo »imeti soglasje o temeljnih vrednotah, na katerih temeljimo kot narodna skupnost Slovencev. V etičnem smislu zato o dogajanju med drugo svetovno vojno in neposredno po njej ne bi smelo biti sporno, da je bil upor proti okupatorjem upravičen, da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena, da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena.

Peter Štih, Slovenska sprava (besedilo v wordu)Peter Štih, kazalo in uvod v knjigi Slovenska sprava (besedilo v wordu)

Obe izjavi sta napačni in krivični do domobrancev

V prvi izjavi želijo, da »obsodimo kolaboracijo«, v drugi pa, da je bila »oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena«, kar da »ne bi smelo biti sporno«.

Oboje je napačno in krivično do medvojnih akterjev, na katere se termin kolaboracija nanaša, to je, poenostavljeno rečeno, do domobrancev. V izjavi SAZU so zapisali, da je bila kolaboracija »neupravičena«, v izjavi DKPS pa, da naj kolaboracijo »obsodimo«.

Naj kolaboracijo obsodi, kdo želi, pričakovanje, ali celo zahteva, da naj jo obsodimo tako rekoč »vsi«, pa je nerazumljiva. Ne le zato, ker živimo v demokratičnem političnem sistemu, za katerega smo si morali pred 35 in več leti zelo prizadevati, da smo z njim nadomestili komunistični totalitarni režim, ampak predvsem zato, ker ne eni, ne drugi ne povedo, kaj je bilo s tem, za kar uporabljajo izraz kolaboracija, kaj narobe. Da bi jo morali zaradi tega obsoditi.

Oboji ponavljajo očitek kolaboracije za našimi levičarji

Oboji ponavljajo očitek kolaboracije kot nekaj negativnega, zavržnega in celo obsodbe vrednega za našimi levičarji, idejnimi, sorodstvenimi in interesnimi nasledniki nekdanjih komunistov. Ponavljajo torej. V naši publicistiki in še bolj v javnem diskurzu je ponavljanje priučenega in nezmožnost ali nepripravljenost kritične refleksije besednjaka, ki ga pri tem uporabljajo, pravilo.

Očitek kolaboracije za naše levičarje je glavno sredstvo, s katerim poskušajo, poenostavljeno rečeno, domobrance prikazati kot negativce. Njihova kolaboracija naj bi bila celo opravičilo, da so nad njimi izvajali nasilje oziroma jih ubijali. Opravičevala bi naj strašne zločine komunistov (strašne zaradi številčnega obsega, oblik in posledic).

50-letna komunistična indoktrinacija je še vedno vseprisotna

Ta podoba o kolaboraciji na Slovenskem med drugo svetovno vojno je rezultat silne indoktrinacije z njo. Ta je bila izjemno močna že med vojno, po vojni v času 45-letnega totalitarnega režima pa je bila sploh neprizivna, nihče ji ni mogel ugovarjati, saj bi tvegal hude posledice. Petdesetletna indoktrinacija z njo je bila tako močna, da mnogi, kot vidimo tudi iz zgoraj omenjenih izjav, verjamejo, da je bila kolaboracija na Slovenskem negativna, zavržna, potrebna obsodbe.

Komunistična indoktrinacija je bila zapakirana v idealizirano mitologijo

Toda nič od tega ni bila, kaj šele vredna obsodbe. Mimogrede, obsodbe v kakšni obliki in koga? Seveda levičarjev. Ali mar tudi demokratov? Blizu temu smo, glede na to, da je bila komunistična indoktrinacija z njihovo resnico (in predvsem lažjo, zapakirano v idealizirano mitologijo) izjemno temeljita, dolgotrajna (petdeset let in več) in je zato hudo poškodovala sposobnost za kritično presojo terminologije in dogajanja, ki ga ta terminologija opisuje.

Simpozij Slovenska sprava na SAZU, 24. 6. 2020. Foto: Ivo Žajdela

Drugod je šlo za odnos med dvema akterjema

Zakaj oblika kolaboracije (z okupatorjem), kot se je pojavljala v času druge svetovne vojne na Slovenskem, ni nekaj tako negativnega, da bi morali to obsoditi? S tem pa tudi nosilce te kolaboracije. Poglejmo konkretno, kaj se je dogajalo in kakšne so bile razmere ter razmerja med akterji. Nemci so nasilno zasedli številne evropske države. V mnogih so deli prebivalstva ali politikov na zelo različne načine z njimi sodelovali.

Ponekod, v Franciji, na Norveškem in mnogih drugih zahodnoevropskih, kot tudi jugovzhodno evropskih državah je prišlo do tako imenovanih čistih kolaboracij z okupatorjem. To je takšnih, kjer so akterji zasledovali svoje ozke politične in tudi materialne interese, na račun svojih narodov. Povsod je šlo, za razliko od Slovenije (in Jugoslavije), za odnos med dvema akterjema, med okupatorjem in med ljudmi, ki so z njim sodelovali ter mu s tem lajšali okupacijo.

Zakaj se je Slovenija bistveno razlikovala od drugih držav?

V Sloveniji so bile razmere med vojno bistveno drugačne od prej omenjenih drugih evropskih držav. Slovenijo je nasilno zasedlo več sosednjih držav, glavna okupatorja sta bila Italijani in Nemci. Popolnoma normalno je, da z njimi tako rekoč nihče ni simpatiziral. Tudi v Sloveniji bi lahko imeli podobno situacijo, kot so jo imeli na primer v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, Danskem in še drugod. Zakaj je nismo imeli, v čem se je Slovenija bistveno razlikovala od omenjenih držav?

Odnos do resnice in terminologije pri nas je zanikrn

Saj danes bi ob vsej množici literature, ki smo jo objavili po demokratizaciji Slovenije, po letu 1990, vsi morali jasno vedeti, v čem se je Slovenija razlikovala. Pa ne vedo. Pri tistih, ki ne vedo, jih večina »ne ve«, ker noče vedeti, ker jim ta del resnice ni v interesu, saj jih zanimajo le njihovi interese ohranjanja privilegijev (komunističnih, udbovskih, jla-oficirskih) prednikov. Obstaja pa jih kar precej, ki ali so povsem indoktrinirani s komunistično resnico (kot smo bili pred letom 1990 skoraj vsi) in se s tem ne ukvarjajo oziroma obremenjujejo, jim je celo vseeno za resnico, ali pa se nič ne potrudijo, da bi se informirali o tem, kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno na Slovenskem (gre za ljudi, za katere bi lahko rekli, da jih preveva zanikrnost, to se posebej vidi pri tem, kako vztrajno uporabljajo komunistično terminologijo, ki je nočejo reflektirati oziroma problematizirati, ker je napačna, zavajajoča).

Komunisti so bili majhna, vendar miselno militantna skupina

Ko so Slovenijo zasedli Italijani in Nemci, so predvsem Nemci takoj uveljavili vojaški totalitarizem, pri čemer so najstrožje kaznovali vsak pojav upiranja. Italijani so sprva sicer poskušali z nekoliko bolj sodelujočim odnosom, vendar so tudi oni spomladi 1942 posegli po grobem nasilju. Kaj se je zgodilo?

Komunisti so se, čeprav so bili številčno majhna skupina, vendar miselno militantna, v letih pred okupacijo mentalno in politično pripravili na vojno, na bojevanje. Toda za bojevanje za sebe, za svoj ozki lastni interes, zato, da s pomočjo vojne oziroma okupacije dežele in s propagando o osvobodilni vojni pridejo na oblast ter zavladajo svetu, kar je bila njihova marksistična in leninistična ideologija, ki so ji podrejali vse drugo.

Simpozij Slovenska sprava na SAZU, Spomenka Hribar, 24. 6. 2020. Foto: Ivo Žajdela

Ker je okupator izničil domači represivni aparat so imeli komunisti lahko delo

Komunistični vodje (Josip Broz, Edvard Kardelj, Boris Kidrič) so dobro vedeli, da bo okupacija dežele prvovrstna in edina priložnost za pridobitev oblasti. Vedeli so, da bo okupacija bistveno okrnila in celo izničila državni represivni aparat, ki skrbi za pregon kriminala oziroma zločincev. Italijani, predvsem pa Nemci, so takoj ukinili domačo policijo in sodstvo ter uvedli svoje, ki pa je bilo veliko manj učinkovito, saj ni več pokrivalo celotnega terena, in je služilo le njihovim ozkim interesom. To je bila seveda topla greda za komuniste, naenkrat so imeli proste roke, in takoj so razmere izkoristili oziroma okupacijo zlorabili za uresničitev svoje cilja. V razmerah, ko so bili ljudje naenkrat nezaščiteni, so jih začeli ubijati, predvsem politične nasprotnike seveda. Imeli so popolnoma proste roke, nihče jih pri tem ni preganjal, ni bilo ne policije ne sodstva. Dobesedno o prostem lovu na politične nasprotnike lahko govorimo.

Umor je bil eno ključnih orodij komunistov pri boju za oblast

Že avgusta 1941 so v Ljubljani ustrelili prvo osebo, Slovenca. In že avgusta 1941 je Kardelj ustanovil posebno skupino, podrejeno samo njemu, poimenoval jo je z na videz nevtralnim vojaško-policijskim izrazom Varnostno-obveščevalna služba Osvobodilne fronte. Osvobodilna fronta je bil le dodatek, okrasek, s katerim je prikril, kdo je v ozadju. Tako imenovano Osvobodilno fronto je Kardelj ustanovil zato, da so se za tem na videz nevtralnim in obrambno zvenečim imenom skrivali komunisti. Niso je le obvladovali, kot včasih kdo zapiše, ampak so jo ustanovili in vodili. V njo so vključevali tudi simpatizerje, ki pa so bili le to, nobene posebne iniciative niso imeli, ker je niso mogli imeti, saj jim komunisti tega ne bi dovolili. Če pa je kdo pri tem malo izstopil, so ga hitro pokorili, ne malo krat tudi tako, da so ga ubili. To tudi zato, da so prestrašili druge. Nasploh je bil umor eno od ključnih orodij komunistov pri boju za oblast. Za zastraševanje ljudi. Zastraševanje z umorom je huda stvar. Ljudje se takoj zabubijo v zgolj intimizem. In, moriti so začeli na veliko.

Kako so komunisti zlorabili (instrumentalizirali) besedi narod in ljudstvo

Najprej so torej sredi avgusta ustanovili VOS, septembra so svoje početje, umore političnih nasprotnikov in vseh, ki so jim poskušali ugovarjati, kaj šele nasprotovati, še formalizirali s tako imenovanimi odloki. Z njimi so formalno (za)grozili, da bodo ubili vsakega, ki bi se vojaško organiziral izven njihove komande in nadzora. Že od začetka so se šli oblast, sprva z formalistično izgradnjo in grožnjami, potem pa v naslednjih letih vedno bolj sistematično. Če so se komunisti sprva skrili za oznako Osvobodilna fronta, so hitro začeli porabljati tudi drugo sopomenko (vse do danes), to je narod in ljudstvo, dva izrazito neoprijemljiva izraza, ki pa pomensko učinkujeta. Ljudska oblast je seveda pomenilo komunistična oblast. Narodni odbori so pomenili komunistični odbori, in tako naprej v neskončnost, kar se tiče tovrstne zavajajoče terminologije.

Ko so koga ubili, so mu prilepili očitek, da je kolaborant ali izdajalec

Jeseni 1941 so komunisti že sistematično ubijali ljudi, Slovence seveda, ne okupatorjev. Čim prej so morali v ljudi vsiliti strah(ospoštovanje). Umore so pogosto ovili s propagando, kjer so umorjenega za nekaj okrivili, s čimer so svoje početje v očeh javnosti opravičevali. Vedno bolj pogosto so za umor uporabljali oznako, da je bil umorjeni sodelavec okupatorja (kolaborant) ali celo izdajalec. Preverjanje tega očitka v vojnih razmerah ni bilo možno.

Sistematično so ubijali tudi ugledne ljudi

Toda mnogi so vedeli, za kaj gre oziroma kaj se dogaja. Potem ko so komunisti s svojimi paravojaki ubijali vedno več tudi znanih ali politično izpostavljenih ljudi, Fanouša Emmerja v začetku decembra 1941, študentska aktivista Jaroslava Kiklja in Frančka Župca marca 1942, maja 1942 pa sredi Ljubljane, na ulici, vsem na očeh, uglednega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha, isti dan pa tudi vidnega politika Iva Peršuha, so zazvonili vsi alarmni zvonci ob tem, kaj se dogaja, vsem na očeh. Že vrsto mesecev so komunisti poleg umorov vodili hudo propagandno in blatilno gonjo proti tradicionalnim politikom.

Na prizorišču ni bilo več pomembnih političnih avtoritet

Postalo je povsem jasno, da se temu komunističnemu početju, moriji in blatilni propagandi, treba upreti. Toda kako? Dežela je bila okupirana, vladala ji je vojaška oblast, ki so jo zanimali le njihovi interesi popolne pokoritve domačega prebivalstva. Okupator seveda ne bi trpel nikakršne vojaške organiziranosti, tudi (samo)obrambne ne. Poleg tega na prizorišču ni bilo več pomembnih političnih avtoritet, Anton Korošec je umrl tik pred začetkom okupacije, njegov naslednik Franc Kulovec na sam dan okupacije 6. aprila 1941 med bombardiranjem Beograda, njun formalni naslednik Miha Krek se je z drugimi člani jugoslovanske vlade pred okupatorjem umaknil v tujino, zdaj so komunisti umorili še dr. Lamberta Ehrlicha, ban Marko Natlačen se je umaknil v zasebnost, tudi zaradi groženj komunistov (ki so ga kljub temu oktobra 1942 umorili v njegovi hiši, morilec je bil v duhovnika preoblečeni vosovec, to je komunistični morilec).

Ljudi na Notranjskem in Dolenjskem se je lotevala panika

Tako je še nekaj mesecev trajalo, maja, junija in julija 1942 so komunisti s svojimi paravojskami nasilje stopnjevali, umori so si sledili iz dneva v dan, celo z množičnimi pokoli so začeli, najprej Romov, nato pa tudi civilistov po vaseh. Ljudi na Notranjskem in Dolenjskem se je lotevala panika, moški ponoči iz strahu niso več spali doma, skrivali so se po poljih. Vzdušje je bilo obupno.

Komunisti so samo leta 1942 umorili vsaj 28 »kompletnih« družini (oče, mati in vsaj eden od otrok) in vsaj 116 »nekompletnih« (po dva člana iste družine), umorili so 16 duhovnikov, ubijali so župane, vplivne ljudi, gospodarstvenike ...

Konec v: Kolaboracija, domobranci, Vaške straže, komunisti, Josip Broz, Edvard Kardelj [2]