Nadaljevanje iz: Kolaboracija, domobranci, vaške straže, komunisti, Josip Broz, Edvard Kardelj [1]

Ljudi so ubijali, ropali, jim grozili, jih uničevali okupatorji in komunisti

Ljudem, skrajno prestrašenim, ogroženim, izropanim in zgroženim ni preostalo nič drugega, če so se hoteli obvarovati pred to skrajno pokvarjeno komunistično morijo, ki so jo počeli z izkoriščanjem okupacijskih razmer in z zlagano propagando o boju proti okupatorju, kot da so se začeli obrambno združevati. Maja 1942 že v Loškem Potoku, kjer so jih partizani takoj obkolili, napadli in uničili, in pri Svetem Vidu nad Cerknico, kjer so jih prav tako takoj napadli in razgnali, potem pa, odločilno, v Šentjoštu, julija 1942. Bilo je sredi tako imenovane italijanske ofenzive, ko so se Italijani s hudim nasiljem, požigi, streljanji ljudi, množični odvozi v internacijo, znašali nad civilnim prebivalstvom zaradi neodgovornih partizanskih napadov. Neodgovornih? Seveda ne, bili so premišljeni, namenjeni temu, da so v bližini naselij razdražili okupatorja, ta pa se je nato znesel nad nedolžnimi civilisti. Šlo je za svojevrstno vzajemnost enih in drugih, okupatorja in komunistične paravojske, pri kateri je trpelo civilno prebivalstvo, ki so ga ubijali, ropali, mu grozili in ga uničevali oboji.

Uradno so umirali za »domovino«, v resnici pa za komuniste

Izobraženi ljudje so hitro sprevideli ta skrajno pokvarjeni komunistično-partizanski vzorec, z dvojnim nasiljem, najprej partizanskim, potem pa italijanskim protinasiljem prebivalstvo po vaseh spraviti v nemogočo situacijo, v kateri so se moški reševali tako, da so se umikali v gozd, v roke partizanom. Ti so jih vključevali v svoje enote, kjer so jih sistematično indoktrinirali z leninistično ideologijo. Ves čas vojne so preprosti ljudi, od leta 1943 tudi veliko večino prisilno mobilizirani (ugrabljali so jih po vaseh), potem pa so morali množično umirati za peščico komunistov. Ti so jih je z brutalno silo kaznovanja vsake neposlušnosti vedno znova spravljali v situacijo, da so umirali zanje (komunisti so to umiranje striktno zakamuflirali v »narodno-osvobodilni« besednjak).

Strašen je podatek, da je med vojno umrlo skoraj 30.000 partizanov. Koliko od teh jih je umrlo zaradi osvobodilnega boja proti okupatorju? Precej neprimerno vprašanje, saj jih je večina umrla v spopadih za interese komunistov. Kdo bere izjemno debele knjige o partizanskih brigadah, o Tomšičevi, Gubčevi, Cankarjevi in mnogih drugih? Praktično nihče. Pa tam notri vse to, o kar zdaj omenjam, piše. Seveda z drugim, skrajno prirejenim besednjakom.

Kaj so pomenili partizanski napadi na Suhor, Ajdovec in Žužemberk?

Ne morem tu navajati vseh partizanskim zločinov, saj jih je za mnoge knjige (ki so že objavljene), naj jih omenim samo nekaj, ki so na vse vplivali strašno pogubno. Vsi so bili strašni zločini nad Slovenci, z večnimi pogubnimi posledicami.

Med veliko uničujočimi partizanskimi napadi na Slovence, ki so se branili pred njihovim nasiljem, naj glede konca leta 1942 omenim samo napade na Ajdovec, Žužemberk in Suhor, kjer so po zavzetju Ajdovca in Suhorja ujetnike umorili v množičnih pokolih.

Žužemberk so kar petkrat napadli s silno močjo in povzročili izjemno veliko smrti in uničenja. Eni so se branili, drugi so (jih) napadali. Napadalci so bili komunisti (s svojimi paravojskami), to je bil in je njihov modus operandi.

Partizanski množični pokoli jeseni 1943

Ko so se septembra 1943 Italijani umaknili, so partizani takoj planili po obrambnih vaških stražah in jih množično uničevali. Po uničenju obrabe na Turjaku in Grčaricah so izvajali množično morijo nad ujetniki, umorili so jih okoli 600.

Leta 1944 so sledili mnogi hudi boji med partizani in domobranci z mnogimi ubitimi in silnimi opustošenji krajev spopadov. Zdaj so partizanom nasproti stali domobranci, ki niso smeli več ponavljati obrambnih napak vaških straž oziroma dogodkov na Turjaku in v Grčaricah.

Tako so postavljali spomenik velezločincu Edvardu Kardelju na Trgu republike v Ljubljani. 35 let smo v demokraciji in še vedno stoji. Vir: AS 1549

Okupator ne bi trpel nobene avtonomnosti pri vojaški samoiniciativi

Toda, tema je kolaboracija. Ob povedanem, še posebej glede na začetke poleti 1942, je pomembno vedeti, da okupator ni trpel nikakršne samoiniciative. Vse, kar se tiče oboroženega povezovanja, je hotel imeti pod strogim nadzorom. Obramba proti komunističnemu nasilju brez tega nadzora ni bila mogoča. Okupator bi vsako tovrstno delovanje mimo njih v kali uničeval. V poletju in jeseni 1942 lahko sledimo, kako je prihajalo do teh neizbežnih stikov in kako so se povezovanja med branilci pred komunističnim nasiljem in okupatorjem porajala.

Branilci so bili ves čas med kladivom in nakovalom dveh smrtonosnih sil

Branilci pred komunističnim nasiljem so bili v izjemno težki situaciji, ves čas med kladivom in nakovalom dveh smrtonosnih sil, komunističnih paravojsk in okupatorske vojske. Branilci (vaške straže, domobranci) so lahko obstajali ter branili svoja življenja, življenja v svojih skupnostih in slovenstvo samo na en način, da so si zaščitili hrbet proti strani, ki jih je najmanj ogrožala. Seveda, kako absurdno, najmanj so jih ogrožali okupatorji, daleč najbolj pa domači »bratje«. V tistih izrazito vojnih razmerah je vsakogar vodil le goli interes, med protikomunistično obrambo in okupatorji ni bilo nobenih simpatij. Na formalno sodelovanje, šlo je predvsem za nadzor s strani okupatorja, je pri protikomunistični strani šlo samo zato, da so si zaščitili hrbet oziroma, da so sploh lahko obstajali in delovali, to je branili sebe, svoja okolja in slovenstvo pred nasiljem komunistov.

Bistvena razlika med Francijo in Slovenijo

Še to. V Franciji in v drugih zahodnoevropskih državah med drugo svetovno vojno, ki so jih okupirali Nemci, ni bilo prisotnega še tretjega akterja, kot so to bili v Sloveniji komunisti. Tam so se ti bolj ali manj obnašali dokaj razumsko in niso izkoriščali okupacijskih razmer za napad proti svojemu ljudstvu. Zato je bila tam tudi kolaboracija z okupatorjem bistveno drugačna, bila je prostovoljna, medtem ko je bila v Sloveniji izrazito izsiljena s komunističnim nasiljem in je bila izključno v interesu obrambe življenj in slovenstva.

To je torej slovenska kolaboracija

To je torej kolaboracija, o kateri se eni (predstavniki SAZU) javno izrekajo, da je bila »oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena«, kar da »ne bi smelo biti sporno«, drugi pa (predstavniki DKPS) bi radi, da jo obsojamo (obsodimo).

Ko govorimo o kolaboraciji, govorimo o, poenostavljeno rečeno, domobrancih. Ker govorimo o domobrancih, iz povedanega vidimo, da je bila kolaboracija v Sloveniji oziroma sodelovanje z okupatorjem, nekaj, kar nikakor ne moremo vrednotiti kot negativnost. Kot vidimo, zato ne, ker je bilo to sodelovanje izsiljeni in zato nujni modus vivendi za zavarovanje življenj napadenih in uničevanih. Ni se mu dalo izogniti. Lahko bi se le tako, da bi se prepustil uničevanju komunistov.

Spomenik velezločincu Edvardu Kardelju na Trgu republike v Ljubljani 35 let po demokratizaciji še vedno stoji. Foto: Ivo Žajdela

Kolaboracija je bila stranski produkt, bila je izsiljena in nepomembna

Iz zapisanega je menda jasno, da kolaboracije vaških straž in domobrancev oziroma branilcev pred nasiljem komunistov ni mogoče obsojati. Prvič, nastali in obstajali so zaradi nasilja komunistov ter njihovih paravojsk, ki so izkoristili okupacijo ter kampanjo z »osvobodilnim bojem« za napad in uničevanje svojih političnih nasprotnikov. Drugič, kolaboracija je bila pri tem stranski produkt, bila je izsiljena in povsem nepomembna.

Kolaboracija je življenja reševala, ne pa jemala, tako kot komunisti s svojim nasiljem

Ali drugače povedano, ta kolaboracija je življenja reševala, ne pa jemala, tako kot komunisti s svojim nasiljem, ki so jo sploh povzročili. Če vaški stražarji ne bi »kolaborirali« z italijanskim okupatorjem, sploh ne bi mogli obstajati. Če domobranci ne bi »kolaborirali« z nemškim okupatorjem, enako ne bi mogli obstajati, in še, Nemci bi veliko večino moških, ki so bili v domobranskih enotah, poslali na svoje evropske fronte, kjer bi bili na tujih tleh množično ubiti. Šele s to slovensko »kolaboracijo« so lahko ostali v Sloveniji, kjer so se upirali komunističnemu pogubnemu nasilju in njihovemu sistematičnemu uničevanju slovenstva. Šele tako so (lahko) branili svoj dom.

Enako je (bilo) z domobransko prisego, ki jo levičarji včasih potegnejo na plano, ko jih želijo diskreditirati. Šlo je za simbolno dejanje, ki je življenja reševalo, ne pa uničevalo. Nemci so domobrance vanjo prisilili, če domobranci vanjo ne bi pristali, bi jih Nemci poslali na svoje fronte v uničevanje.

Voditelja komunistične morije Edvard Kardelj in Josip Broz - Tito gledata na uro, leta 1971. Dokler nista umrla je komunistični totalitarizem zdržal, seveda z udbovsko strahovlado. Lahko bi rekli, splačalo se jima je Jugoslavijo spremeniti v morišče. Vir: arhiv I. Ž.

Churchill je podprl Broza, ki mu ni bilo škoda življenj

Položaj protikomunističnih enot v Sloveniji je bil ves čas, tako med vojno, kot takoj po njej, izrazito slab. Dva izjemno agresivna vojaška stroja sta ga ogrožala, od tega ga je eden, komunisti, uničeval z vsem svojim bistvom. Za nameček se je v dogajanje vpletel še četrti akter, Churchill, Britanci oziroma »zavezniki«, ki so prav tako striktno zasledovali le svoj interes, ko so na Balkanu iskali partnerja, ki se bo boril za njihove interese. Bolj kot v Mihajloviću so ga našli v Josipu Brozu, ki je Churchilla s pomočjo Brozovega ideološkega somišljenika do Londona dostavljal skrbno prirejene podatke, kdo da se bolj spopada z Nemci na Balkanu. Tako je v tej »tekmi« zmagal Broz s svojo vojsko, ki mu ni bilo prav nič škoda človeških življenj, ne v nasprotnikovih vrstah, ne v svojih lastnih partizanskih.

Jugoslavijo so prekrili z množičnimi grobišči in svojimi spomeniki

Zaradi teh interesov posameznikov je v Jugoslaviji umrlo strašansko veliko ljudi, tudi na partizanski strani. Brozu in Kardelju je bil človek oziroma njegovo življenje le potrošno blago, bilo ga je na pretek, za izrabo za boj za oblast. Posledično so maja 1945 Angleži na Koroškem, v Vetrinju, z umazanimi lažmi, da jih premeščajo v Italijo, izročili v roke partizanom predane, goloroke domobrance, ki so jih ti nato umorili v strašnih pokolih, domobrance v Sloveniji, vojake drugih narodnosti pa po ozemlju tako rekoč celotne Jugoslavije, ki je bila tako, in je še danes, prekrita z množičnimi grobišči, ki jim ni para v svetu, v Evropi pa niti približno ne.

Tako v Velenju častijo zločinca Edvarda Kardelja. Vir: arhiv I. Ž.

Samo mimogrede: še o kolaboracijah komunistov

Samo za nameček: še enkrat, kolaboracija protikomunistov je življenja reševala, komunisti so jih na debelo uničevali. Levičarji na veliko govoričijo o kolaboraciji domobrancev, nič pa o kolaboracijah svojih, Broza, Kardelja, partizanov. Ti so kolaborirali z velezločincem Stalinom, z »zavezniki«, ki so na Balkanu podprli velezločinca Broza in mu bistveno omogočili pot na oblast komunističnega totalitarizma, ki se je kopal v zločinih, pri tem pa z bombardiranji uničevali Slovence in njihove domove, včasih so komunisti kolaborirali tudi z okupatorjem.

Opomba 29. avgusta 2015

Ob sprejetju resolucije evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na ljudi, ki so jih komunisti umorili v Sloveniji je v časopisu Dnevnik Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, napisal članek, ki ga je naslovil Popačena asimetrija žrtev. Luthar že vrsto let blati ljudi, ki so jih množično ubijali slovenski komunisti in spomin nanje. V tem pamfletu je še radikalnejši. Celo nemško (nacistično) in italijansko (fašistično) genocidno agresijo proti Slovencem je vpletel vanjo, s čimer je želel z njo obremeniti Slovence, ki so bili z njo prav tako prizadeti, kot kdor koli drug, predvsem pa s komunističnim napadom nanje, ki je izkoristil ravno to italijansko in nemško genocidnost. Skratka, krik obupanca, ki bi še kar naprej rad krčevito zagovarjal komunistično zločinskost nad Slovenci in blatil ljudi, ki so jih komunisti zločinsko uničevali. Poglejte v priponki ta umotvor.

Oto Luthar, Popačena asimetrija žrtev, resolucija, Dnevnik, 14. 8. 2025Bojana Leskovar, intervju Oto Luthar, Dnevnik, 11. 4. 2025

Ivo Žajdela, Sprava – resnica in sočutje, simpozij SAZU, Družina, 12. 7. 2020SAZU, Simpozij Slovenska sprava, povzetki, 24. 6. 2020

Denis Sabadin, Peter Štih, Želeli smo povedati, kaj je bilo med vojno prav in kaj ne, SAZU, sprava, Intervjuji, Primorske novice, 1. 4. 2021Nihče nima monopola trpljenja, Novi glas, 2. 7. 2020

Dokument Izjava SAZU o slovenski spravi, Novi glas, 22. 4. 2021Tine Hribar, Kaj je in kaj ni vsebina sprave, Delo, 21. 11. 2020

Spomenka Hribar, Slovenska sprava kljub štirim razkolom, Družina, 27. 2. 2022Tine Hribar, Slovenska sprava kljub štirim razkolom, Družina, 27. 3. 2022

Jože Dežman, Minimalni etični standard za spraševanje vesti, sprava, SAZU, Slovenski čas, št. 125, 27. 9. 2020Jože Dežman, Za dialog o Slovenski spravi, sprava, SAZU, Slovenski čas, št. 132, 4. 4. 2021

Bogomir Štefanič, Za soglasje o temeljnih vrednotah, sprava, SAZU, Družina, 21. 3. 2021