Nadaljevanje iz: Boris Kidrič, komunisti, komunistična revolucija, partizani [2]

Z nasiljem so komunisti postali gospodarji položaja

V istem dopisu KPJ, 7. januarja 1942, je Boris Kidrič v imenu CK KPS dodal: »Izkazalo se je kot povsem pravilno in pravočasno, da je Izvršni odbor OF objavil Vaše uradno pismo o Draži.« Bistvo te kampanje proti Draži Mihailoviću je bilo ustvarjanje monopola nad odporom proti okupatorju, saj je v nadaljevanju Kidrič zapisal, da se »narodna vojska na slov. ozemlju sestoji izključno iz partiz. čet in N. Z. /narodne zaščite, op. I. Ž./, kar je že pod političnim in vojaškim vodstvom OF.«

Oficirjem se torej ni obetalo nič dobrega. Kidrič: »Kampanja proti Draži je prisilila tudi aktivne oficirje, da so podpisali z nami sporazum. /.../ S tem sporazumom, ki ga zaenkrat ne objavljamo, da jih ne bi Italijani internirali, so vezane oficirjem roke glede na kake separatne poskuse. Čim bi se pa ti poskusi pojavili, bomo sporazum objavili, kršilce razkrinkali in tolkli.« Kidrič torej brezobzirno: če se bodo oficirji organizirali po svoje (tudi proti okupa­torju), bodo komunisti seznam oficirjev objavili, s čimer bodo podvrženi italijanski internaciji, hkrati pa jih bodo »tolkli«. Oboje se je tudi zgodilo. Komunisti so jim poslali pošto, da se pridružijo partizanom, ki jo je prestregla italijanska cenzura na pošti in 19. marca 1942 so Italijani internirali 1.103 oficirje in podoficirje v taborišča v Italiji.

 Kidričev diktatorski »spomenik« v Ljubljani. Zadaj vila, kjer zdaj stoji Cankarjev dom.

Komuniste je zanimala notranja politika, oblast, ne pa okupator

Sredi januarja 1942 je Osvobodilna fronta objavila Kidričev članek Država v drža­vi, v katerem je med drugim zapisal, da »smo Slovenci stopili v prvo obdobje svoje narodne revolucije. Naša narodna revolucija se bo razvijala vse dotlej, /.../ dokler ne bo naša narodna osvoboditev prerasla v socialno osvoboditev slovenskega delovne­ga človeka.« Kidrič je potem med tremi »osnovnimi zapovedmi«, ki se jih je treba držati na začetku »narodne revolucije« (ki ni nič drugega kot le leporečenje za komunistično revolucijo oziroma za komunistično nasilje), navedel: »Zato pa je naša druga temeljna naloga, preprečiti bivšim 'voditeljem' in vsem protiljudskim elementom, da bi še kdajkoli dobili zaledje med slovenskim narodom, ki so ga danes do kraja izgubili.«

Že januarja 1942 je Kidrič sporočal (grozil) Slovencem, da so komunisti »država« v državi, kar koli že naj bi to pomenilo. Komunistični totalitarizem seveda.

Komunisti so bili »država« v državi

Leta 1943 je IOOF izdal brošuro, v kateri je bila objavljena besedilo Borisa Kidriča Dve leti osvobodilne fronte, v kateri je med drugim zapisal: »Justifikacije petokoloncev so se v Ljubljani dogajale ob belem dnevu, kar je silno dvignilo narodno moralo, med belogardistične izdajalce pa zasejalo tak strah in trepet, da so začeli emigrirati v Italijo. OF je postala prava pravcata 'država v državi'.«

OF so bili seveda komunisti. Kidrič je zapisal tudi temeljni očitek, s katerim je krivdo za državljansko vojno z značilno komunistično lahkoto naprtil »drugi strani«, čeprav so bili zanjo krivi izključno oni: »Bratomorno je bila prelita slovenska kri, ko je čas kategorično terjal najtrdnejšo narodno enot­nost.« Bratomornost je očital političnim nasprotnikom, potem ko so komunisti bili tisti, ki so ubijali Slovence, enako je bilo glede pozivanja k enotnosti, potem ko so jih ves čas razvajali.

Komunistična jugovojska je zločinca Kidriča častila v kasarni v Šentvidu pri Ljubljani, kjer pred vhodom še danes stoji njegov »spomenik«. Foto: Ivo Žajdela

»Narodnoosvobodilni teror« Varnostno obveščevalne službe

Leta 1944 je Boris Kidrič poslal v Moskvo daljše poročilo Kratek obris razvoja OF in sedanja politična situacija v Sloveniji, v katerem je med drugim za začetno obdobje 1941–1942 ugotovil: »Moralno političnemu pritisku vsenarodne borbe se priključuje še narodnoosvobodilni teror Varnostno obveščevalne službe, ki likvidira narodne izdajalce ob belem dnevu.« Vosovski umori so bili zanj torej »narodnoosvobo­dilni teror«. To je torej narodnoosvobodilni boj? Tudi pojem »narodnoosvobodilni« je bil sopomenka oziroma krinka za komuniste. Komunisti so ves čas besedo komunizem preoblačili v narod in ljudstvo.

V istem pismu je Kidrič poudaril: »Vsa ilegalna tehnika /propaganda, op. I. Ž./, kakor tudi organizacija Varnostno obveščevalne službe, je bila že od vsega začetka izključno v rokah Partije.« Druge skupine v OF naj bi bile za to »nesposobne«. »Iz istih vzrokov so prišla že na samem začetku v roke Komunistične partije tudi komandna in politkomisarska mesta v partizanskih edinicah.«

Brezobzirno uničevati tolpo, trebiti jo na slehernem koraku, ker je pač izdajalska tolpa

Komunisti so od 5. do 8. julija 1942 na Cinku v Kočevskem rogu organizirali partijsko konferenco, na katero so povabili svoje aktiviste s širšega območja Ljubljanske pokrajine. Osrednji nastop je ob odsotnosti Kardelja imel Boris Kidrič. Na dolgo je v takratni značilno zmaličeni, vendar slovesni govorici nanizal »velike uspehe« OF, narodnoosvobodilne vojske, Komunistične partije, ki so jih dosegli skupaj z veliko bratsko Stalinovo Sovjetsko zvezo. Velik del referata je posvetil »beli gardi«, zaradi katere je treba »izvajati množično pojasnjevalno kampanjo, zato da preprečiš tolpi, ki se je izrodila v vulgar­no sovražnikovo agenturo, da bi se znova posluževala političnih argumentov. Brezobzirno uničevati tolpo, trebiti jo na slehernem koraku, ker je pač izdajalska tolpa in ker se nahajamo v vojnem času – taki sta dve osnovni nalogi našega današnjega boja proti beli gardi, zlasti na osvobojenem ozemlju. /.../ Če bomo mi vse te ljudi, ki so pošteni, pa ne morejo tako hitro slediti, strpali v tabor bele garde, bi lahko imeli več sovražnikov nego prijateljev, ustvarili bi beli gardi množice. Nadalje je treba udariti po mišljenju, da je dovolj belo gardo fizično trebiti in da danes ni več potrebno slovenskim ljudskim množicam pojasnjevati, kaj je bela garda in zakaj jo je treba uničevati. Ni dovolj, da belo gardo fizično trebimo, treba jo je hkrati politično razkrinkavati.« Z drugimi besedami je to pomenilo, da ni bilo dovolj ljudi ubijati, treba jih je bilo hkrati polivati z gnojnico oz. z nalepkami npr. »izdajstva« te svoje umore opravičevati.

Kidričev »spomenik« v Šentvidu pri Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

»Očistiti osvobojeno ozemlje«

Kidrič je nato naštel glavne naloge komunistov na »osvobojenem ozemlju«: »Naloge, ki si jih zamišlja partija v skladu z IOOF na osvobojenem ozemlju:

1. Pokazati slovenskemu narodu na osvobojenem ozemlju vzoren primer demokracije in demokratične ureditve, ter vzoren primer javne varnosti in reda.

2. Očistiti osvobojeno slovensko ozemlje notranjih sovražnikov slovenskega naroda.

3. Zaktivizirati najosnovnejše ljudske množice, predvsem delavce in kmete.« Glav­ne naloge partije in IOOF na »osvobojenem ozemlju« so torej bile čista komunistična revolucija (nasilje). Popolni razkorak med prvo, drugo in tretjo našteto nalogo zato seveda ne preseneča in nazorno govori o miselnosti (miselnih akrobacijah) Kidriča in drugih glavnih tvorcev komunistične revolucije. Da o govoričenju o vzornem primeru »demokracije in demokratične ureditve«, ter vzornem primeru »javne varnosti in reda« sploh ne govorim. Bilo bi bedno, če se ne bi za tem »vzornim primerom« skrivalo neskončno nasilje komunističnih partizanov.

Osvobojeno ozemlje je pomenilo z nasiljem »očiščeno« ozemlje

»Druga naloga je očistiti svobodno slovensko ozemlje notranjih sovražnikov slovenskega naroda,« je nadaljeval Kidrič. »Ne sme se zgoditi, da bi na tem koščku osvobojenega ozemlja slovenske zemlje še kdaj bela garda lahko vzpostavila svojo organizacijo, /.../ interesi osvobodilne borbe zahtevajo, da se bela garda /.../ uniči /in/ treba /je/ z vso ostrostjo nastopiti proti pojavom popuščanja, kot je bil primer na Notranjskem, ko so se belogardisti z orožjem v roki borili proti partizanom, ki so jih potolkli, razorožili, a jim pustili življenje.« Kidrič je s tem mislil na poskus samoobrambe v Loškem Potoku sredi maja 1942, ki so ga partizani, čeprav jih ni ogrožal, brezobzirno razbili. Po Kidriču bi torej morali takrat izpuščene moške ubiti.

Oba prvaka v uničevanju Slovencev, Edvard Kardelj in Boris Kidrič, sta še zdaj »pokopana« ob hramu demokracije sredi prestolnice Slovencev. Foto: Ivo Žajdela

»Sovjetiziranje sveta« ter »nevtralizacija Anglije in Amerike«

Na koncu je Kidrič v dolgi zaključni besedi »povzel« izrečene misli oziroma dal nove smernice (za revolucijo, to je za nasilje partizanov). Ker je šlo za zelo pomembne napotke, ki razgaljajo bistvo, kaj se je pravzaprav dogajalo med vojno v Sloveniji, naj navedem nekaj daljših odlomkov: »/.../ Prehajam na osrednji problem te točke na našem posveto­vanju, na problem OF, na problem težav z zavezniki, ki so se začele pojavljati, na problem, kako to odstraniti in kako linijo držati. Kot je bilo že v referatu poudarjeno, imamo opraviti z nevarnostjo dveh vrst, desnim oportunizmom in sektaštvom. Na te­melju diskusije je treba reči, da so se začele pojavljati resne kali tako levega kot desnega odklona, to predvsem na področju Bele krajine, medtem ko na Notranjskem še vedno strašijo kali desnega oportunizma /.../. Če uravnavamo svoje delovanje samo po procesu na svobodnem ozemlju, sledi, da prehitevamo celotni razvoj. Za nas po­meni to izolirati se od množic. To je ena stran problema. Druga stran je: prehitevamo evropski razvoj. V celotni Evropi imamo opravka z osvobodilno vojno. Nameraval sem poudariti, da kljub temu da si stojita nasproti dva razredno in ideološko so­vražna tabora, sovražnikom nasprotnega tabora ni uspelo zanetiti razredno vojno po zaslugi SZ. Če ne bomo preskakovali faz, bomo dosegli, da SZ razglasi po svetu, da je to vojna za sovjetiziranje sveta. Sledil bo zlom fašistične fronte, nevtralizacija An­glije in Amerike. Razvoj teh elementov demokratične revolucije po drugi strani še ni tako daleč kot pri nas. Na Češkem še ni, v Franciji tudi ne, in tudi pri ostalih podjar­mljenih narodih ne. Tudi ne smemo tvegati, da gremo s pogoji revolucije tako daleč, da se izoliramo od celotnega protifašističnega gibanja na svetu. To tudi ni intencija SZ. Na zadnjem vseslovanskem mitingu je bilo govorjeno o protifašistični fronti na­rodov, ne pa o socialni revoluciji.«

Kot vidimo je Kidrič še sredi leta 1942 razmišljal o svetovni revoluciji (»sovjetiziranje sveta« in po zlomu fašizma še »nevtralizacija Anglije in Amerike«), toda hotel je poudariti, da zdaj ni čas za »demokratično revolucijo«, saj bi se s prehitevanjem lahko izločili od svetovnega protifašističnega gibanja. Termin »demokratična revolucija« je seveda še eno od mnogih leporečenj in nesmislov. Revolucija je samo nasilna, vse ostalo je kvečjemu evolucija oz. politični proces.

Nadaljevanje v: Boris Kidrič, komunisti, komunistična revolucija, partizani [4]

1/4