Nadaljevanje iz: Boris Kidrič, komunisti, komunistična revolucija, partizani [3]

Naj navedem še nekaj odlomkov iz daljšega predavanja Borisa Kidriča na partijskem sestanku na Cinku v Kočevskem rogu (od 5. do 8. julija 1942), s katerimi je samo še utrdil morilsko pot komunistične revolucije (revolucija je sopomenka za nasilje).

»Spomenik« zločinca Borisa Kidriča v Rogaški Slatini. Foto: Ivo Žajdela

Boris Kidrič: Bela garda je morala priti

Kidrič: »Drugi problem je ta, da so naši tovariši zavezniki brez dvoma pač zelo zadovoljni, da smo najtežje posle prevzeli mi /komunisti, op. I. Ž./. To je imelo za posledico, da smo tudi tiste komandne točke, iz katerih vse izhaja, dobili v roke mi, vojsko, tehniko itd. Ko smo prišli vsi na osvobojeno ozemlje, tedaj neposredne nevarnosti ni bilo več, videla pa se je oblast in dejstvo, ki je marsikomu bilo prej skrito, da so komandne točke v naših rokah, je sedaj postalo jasno. Nadalje snovati svoje lastne po­zicije je bilo včasih težko, danes to ni nevarno. Nadalje razredni boj, ki dejansko ob­staja znotraj zasužnjenega slovenskega naroda in osvobodilne borbe, je moral priti do izraza, čim se je vzpostavila ljudska oblast. Bela garda je morala priti. /.../ Ne izključujemo, da postanejo krščanski socialisti revolucionarji v smislu socialne revo­lucije. Jasno pa je, da avantgarde revolucionarnega boja ni mogoče graditi na čem drugem kot na dialektičnem materializmu. /.../ Če vzamemo vse skupaj kot celoto, je treba ugotoviti, do so res pri nas zavezniki krščanski socialisti pokazali tendence, ki so v nasprotju z interesi slovenskega osvobodilnega boja, delovnega ljudstva Slovenije in z razvojno linijo revolucije na slovenskem ozemlju. /.../« Totalitarizem vre iz tako rekoč vsake Kidričeve povedi.

»Spomenik« zločinca Borisa Kidriča v Rogaški Slatini. Foto: Ivo Žajdela

Komunist, ki da brez najmanjšega usmiljenja streljati, kot človek nikoli ni surov

Prisluhnimo naslednjima dvema Kidričevemu stavkoma s konference na Cinku: »Komunist, ki da brez najmanjšega usmiljenja streljati, kot človek nikoli ni surov. Odlika je, da združujemo z najbolj neusmiljenim odnosom do sovražnika najbolj plemenite instinkte človeka. /.../ S policijskimi merami ne bomo nič preprečili, če tega ne bomo storili s silo svoje propagande. /.../

Vprašanje bele garde in način borbe je najbolje zadel tovariš Notranjec. Popolnoma napačno je misliti, da smo mi krivi bele garde. Kršč/anski/ socialisti bi trdili, da je bela garda posledica premajhnega političnega dela v preteklosti. Zato ker smo premalo politično delali, ne smemo tako ostro postopati. To je napačno. To pomeni ne razumeti razrednih dejstev v naši družbi. Če se hočemo tega vprašanja v celoti dotakniti, se moramo dotakniti vprašanja narodne enotnosti. V razredni družbi ni mogoče drugače. V tej družbi razkrajajo narodno enotnost nasprotujoči si razredni interesi.«

Turistična Rogaška Slatina, komunističnega krvnika Borisa Kidriča častijo na glavnem (turističnem) trgu. Foto: Ivo Žajdela

Politična enotnost je mogoča samo v socialistični družbi, danes je to samo v SZ

»Politična enotnost je mogoča samo v socialistični družbi, danes je to samo v SZ. Krasen je primer enotnosti v Sloveniji, toda to je primer enotnosti slovenskih ljudskih množic. Upravičeni smo jo imenovati slovensko narodno enotnost, ker so se ti­sti, ki so slovensko narodno enotnost iz razrednih razlogov kršili, dejansko izločili iz slovenskega naroda. Tistim delom slovenske buržoazije ne smemo priznati, da so še živi deli slovenskega narodnega telesa.«

Boris Kidrič je tu, tako kot je bilo takrat običajno, operiral z nedoločljivo sintagmo »slovenske ljudske množice«, ki je lepo zveneča in je bila zato primerna za propa­gandne nastope. Seveda je z uporabljenima sintagmama »slovenske ljudske množice« in »slovenska narodna enotnost« mislil na svojo komunistično združbo in na popolnoma nič drugega. Sicer pa, o čem je govoril Kidrič? O totalitarizmu.

»Spomenik« zločinca Borisa Kidriča v Rogaški Slatini. Foto: Ivo Žajdela

Kidričeva uzurpacija »naroda«

Posebej zanimiv je zadnji stavek, v katerem je Kidrič uporabil najbolj sprevrženo revolucionarno logiko, po kateri »so se tisti, ki so slovensko narodno enotnost iz razrednih razlogov kršili, dejansko izločili iz slovenskega naroda«. V resnici bi ta očitek lahko veljal le zanj in za njegove komuniste, saj so le oni kršili slovensko narodno enotnost »iz razrednih razlogov«. Toda Kidriča ta logika (ta resnica) ni zanimala, potrebno je bilo svoj veliki greh projicirati na nasprotnika. Seveda je šlo za revolucionar­ne (natančneje: komunistične) konstrukte, s katerimi so komunisti poenostavljali svet (čeprav s čisto lažjo), z njimi določili nasprotnika, ga obremenili z negativnimi oznakami (kot je bilo npr. »izdajstvo« ali »sodelovanje z okupatorjem«), da so ga potem lažje uničevali.

»Kip« zločinca Borisa Kidriča v Novem mestu. Vir: hikuk.com

Propaganda za: fizično je treba »trebiti belo gardo«

Kidrič: »Če vidimo, da iz razrednih razlogov popolne enotnosti ne more biti, je nujno, da se iz istih razlogov pojavi bela garda. Čeprav rečemo, da je nujno, da se je pojavila bela garda, je pojasnjevalna kampanja nujna za neko mejo. Je meja, do koder moraš belo gardo trebiti. Po drugi strani pa je jasno, da zgodovino ustvarjajo ljudje. Če bi objektivno bela garda dobro delala, mi pa slabo, je nujno, da bi mase prišle k beli gardi. Iz tega sledi, da je treba fizično trebiti belo gardo, na drugi strani pa je po­trebna pojasnjevalna kampanja. Primer v Loškem Potoku je poučen, je primer oportunizma. Kaplana bi bilo treba brezpogojno streljati. Da pa je kaplan lahko pridobil fante, je znak slabega političnega dela. Pri primerih likvidacije bele garde je treba ves material dati na znanje ljudstvu na mitingih. Mi tega ne izkoriščamo za pojasnjevalno kampanjo, dopuščamo pa propagando duhovščini. Razumeti je treba razredne nujnosti za nastanek in obstoj bele garde. Hkrati je treba belo gardo fizično uničevati in voditi proti njej pojasnjevalno kampanjo.«

Izjemno besedilo Matije Škerbca Loški Potok med komunistično revolucijo

Kidrič je dvakrat omenil dogajanje v Loškem Potoku. Upam, da bo kdaj ponatisnjeno 40 strani dolgo besedilo, ki ga je Matija Škerbec pod naslovom Loški Potok med komunistično revolucijo objavil v drugem delu knjige Krivda rdeče fronte (Cleveland, 1957). Gre za izjemen tekst, ki pove vse o bistvu komunistov, revolucije (komunističnega nasilja) in partizanov med vojno.

»Kipa« zločincema Francu Rozmanu - Stanetu in Borisu Kidriču v Novem mestu. Vir: hikuk.com

Komunistični zloči­ni nad civilisti

Naj poudarim, da je bil partijski sestanek na Cinku v Kočevskem rogu takrat (od 5. do 8. julija 1942) zato, ker so komunisti oziroma partizani v nekaj zadnjih mesecih (npr. od aprila do konca junija 1942) povsem zabredli v močvirje strahotnih zločinov nad civilisti, nad Slovenci. Znašli so se v situaciji, ko jih je njihovo početje kot bumerang začelo udarjati nazaj, saj so množično izgubljali podporo (za narodnoosvobodilne ideje, pod kateri­mi so skrivali svoje početje). To, da so s takratnim okrutnim nasiljem v vsem svojem bistvu organizirali obrambno protirevolucionarno vojsko, jih ni skrbelo, nasprotno, to jim je nadvse ustrezalo, skrbelo jih je, da so izgubljali javno mnenje, ki so ga imeli izključno na osnovi odporniških gesel.

»Kip« zločinca Borisa Kidriča v Novem mestu. Foto: Ivo Žajdela

Kidrič je samo še bolj nalagal polena na ogenj komunističnega nasilja

Smernice za posvet na Cinku je sicer dal Kardelj, ker je hotel, da se revolucionarno nasilje, ki je v mesecih pred tem dobilo pošastne razsežnosti, nekoliko ustavi. Zakaj? Kot vedno, le zato, ker so se ljudje začeli odvračati od partizanov zaradi njihovega nasilja. Kljub temu je, kot smo videli, na Cinku dogajalo nasprotno, Kidrič je samo še bolj nalagal polena na ogenj komunističnega nasilja.

Kidričevo ščuvanje k pobojem

Kidrič, ki je vodil se­stanek na Cinku, je dajal napotke, kako naj naprej delujejo. Skratka tako kot so doslej (da izvajajo revolucijo, to je nasilje nad Slovenci), toda s to razliko, da jo v tej »fazi« nekoliko potisnejo ob stran in počaka­jo na čas, ko bodo razmere zrele v svetovnem merilu. Hkrati pa je poudarjal, da je »treba belo gardo fizično uničevati in voditi proti njej pojasnjevalno kampanjo«. Ni bilo dovolj torej samo ubijanje, ljudi je bilo treba s propagando prepričati, da je to početje pravilno. Na eni strani je pred nami torej govorjenje o večji previdnosti, na drugi pa ščuvanje k pobojem. Ker to, tako kot marsikaj, ni šlo skupaj in se je izključeva­lo, so po sestanku na Cinku nadaljevali s partizanskim nasiljem, kot da tega sestanka nikoli ne bi bilo. Še huje: na njem je Kidrič prisotne komunistične aktiviste še bolj naščuval proti političnim nasprotnikom.

»Kip« krvnika Slovencev Borisa Kidriča v Novi Gorici. Foto: Ivo Žajdela

Spontani odzivi na komunistično nasilje

Zborovalci na Cinku so ves čas govorili o beli gardi, toda treba je poudariti, da je do organiziranja prve prave postojanke vaške straže (po komunistično slabšano »bele garde«) prišlo 17. ju­lija 1942 v Šentjoštu nad Horjulom – torej deset dni po Cinku. Prejšnji poskusi v Loš­kem Potoku, pri Sv. Vidu nad Cerknico ter iz Bizovika odhod sedemnajstih slovenskih »četnikov« na Dolenjsko so bili le bolj ali manj spontani (eksistenčni) odzivi na komunistično nasilje. Sicer je tudi v primeru Šentjošta šlo za spontanost, vendar je bila ta že prepletena z resno organizacijo.

»Kip« zločinca Borisa Kidriča v Novi Gorici. Foto: Ivo Žajdela

Sodelavec komunistov Kocbek in »tendence« krščanskih socialistov

Naj nadaljujem z odlomki iz Kidričevega zaključne besede, kjer je spet govoril o eta­pah in o taktiki do svojih sopotnikov krščanskih socialistov, ki so jih morali prenašati samo zaradi svojih interesov: »Prva tendenca /krščanskih socialistov/ je omahljivost glede odločnega nastopa proti beli gardi, druga tendenca pa je, kljub temu da so se odpovedali tendenci po snovanju lastne stranke, težnja po njej. Danes pravimo, da jim ne bi smeli, če bi jo hoteli osnovati, in ne bi mogli tega prepovedati, čeprav bi jih skušali odvrniti, ker to še ni etapa diktature proletariata, z edino stranko KP, temveč je to etapa narodnoosvobodilne borbe, ki se povezuje z etapo demokratične revolu­cije. Kljub temu pa bi osnovanje povzročilo mnogo problemov in težav pri demokratizaciji /manjkata dve vrstici, op. I. Ž./. Bile bi težke posledice za enotnost naše vojske, in v svoji končni fazi bi jih nujno vrglo v pozicije Kerenskega. Doživeli bi njegovo usodo in mi bi jih morali uničiti. /.../«

Kidrič je govoričil, da bi »osnovanje /stranke krščanskih socialistov/ povzročilo mnogo problemov in težav pri demokratizaciji«. Komunisti so neskončno zlorabljali jezik in pojme.

Nadaljevanje v: Boris Kidrič, komunisti, komunistična revolucija, partizani [5]

1/10