Nadaljevanje iz: Boris Kidrič, komunisti, komunistična revolucija, partizani [4]

Boris Kidrič na Cinku julija 1942: »Če bi vseh teh tendenc ne videli, bi grešili pred slovenskim delovnim ljudstvom. Bili bi sektaši, če bi ne videli, do je ta osvobojeni teritorij samo en del celotnega slovenskega teritorija, in da po razvoju osvobodilne borbe v Evropi še ni čas, da bi lahko naredili prehod v socialno revolucijo. Priti danes v konflikt s kršč/anskimi/ socialisti bi pomenilo preiti v socialistično revolucijo in preskočiti celo etapo. /.../ Treba jih je kontrolirati, toda tako da ne ustvariš nemogočega ozračja v sodelovanju. /.../ V čem imamo od njih korist? Da so zavezniki izraz enega dela sloven­skih množic, da jih zastopajo, da lahko pobijamo obrekovanja, da je OF samo komunistična stvar. /.../ Potrebno pa ni, da postanemo nebudni proti njihovim ten­dencam in da jih prenehamo tolči, ko je potreba. /.../ Tolči jih s tega stališča! Ker ste imeli take in take separatistične poskuse ste naredili tako in tako škodo za OF, ne pa: Vi nam delate konkurenco. /.../ Paziti je treba še na eno stran in to je za nas osnovno merilo /!/, koliko se pri njih pojavljajo anglofilske tendence in koliko se pojavlja težnja proti naslonitvi na SZ. /.../ Tistih, ki bodo šli na angleške pozicije, se je treba bati, ker bodo prej ali slej šli na Mihailovićeve in v naročje bele garde.«

Kidričevo, odkritje »spomenika« Borisu Kidriču, krvniku Slovencev, kipar Viktor Gojkovič, leta 1973.

OF je služila temu, da so laže za nos vlekli naivne kaline, ki jih je bilo polno

Vse to je Kidrič govoril ob navzočnosti vodilnega krščanskega socialista Edvarda Kocbeka, ki pa ne le, da ni ugovarjal, ampak je popolnoma soglašal s komunistično revolucijo.

Kidrič je dejal: V čem imamo od njih /krščanskih socialistov/ korist? Da so zavezniki izraz enega dela slovenskih množic, da jih zastopajo, da lahko pobijamo obrekovanja, da je OF samo komunistična stvar.« Tu je Kidrič sam jasno povedal, kaj je bila »Osvobodilna fronta«, da je šlo za masko, za katero so se skrili komunisti. Zato, da so laže za nos vlekli naivne kaline, ki jih je bilo polno.

Še dolgo v demokraciji je Kidričevo onesnaževal »spomenik« zločincu Borisu Kidriču (25. 9. 2008). Foto: Ivo Žajdela

Kidričeva »nova slovenska ljudska demokracija«

Kidrič: »Ta zbor /»delegatov NOO«/ mora biti primer nove slovenske ljudske demokracije. Potrdil bo našo linijo za nazaj in dal smernice za naprej. To je zarodek sovjetov, je nov tip demokracije. Ni več tip meščanske demokracije, zato ker ljudstvo neposredno voli in bo samo ena stranka, ker je sistem graduacije v bistvu tak sistem, kot je bil v revolucionarnih letih v SZ. /.../ Treba se je zavedati, da se bodo belogardisti skušali vtihotapiti v NOO. Če nastane NOO, ki dela ni sposoben, ki namenoma napačno dela, je treba doseči nove volitve tako, da se izkoristi kaka formalnost. Najboljše pa je, da izvedemo masovni sestanek, pred katerim mora NOO odgovarjati in ki NOO lahko odveže in izvoli nov NOO. /.../

Obveščevalno službo je treba razširiti med civilno prebivalstvo. Za obveščevalce morajo biti izbrani najbolj zanesljivi ljudje, tako da bomo lahko kontrolirali odkrite in prikrite sovražnike. Mreža se širi prepočasi, dolžnost partije je, da to mrežo okre­pi.« Kidrič je tu seveda govoril o obveščevalni službi za potrebe revolucije ne pa odpora pro­ti okupatorju.«

Kidrič je komunistični zbor na Cinku, ki so ga poimenovali z NOO (»Narodno-osvobodilni odbori«) označil za »novo slovensko ljudsko demokracijo«. Komunistično sistematično in množično ubijanje Slovencev je bilo po njegovem »nova slovenska ljudska demokracija«.

Gojkovičev Kidrič, preden so ga odnesli. (25. 9. 2008). Foto: Ivo Žajdela

Kidričeva »demokratična revolucija«

In za konec še naslednje Kidričeve besede s Cinka: »Vprašanje zemlje. Danes smo res skoro v popolnem razmahu agrarne revolucije, vendar pa še ni razglašena kot agrarna revolucija, ker današnji tip še ni demokratična revolucija na prvem mestu, današnji tip je osvobodilna vojna, ki se povezuje z elementi demokr/atične/ revolucije. Danes še vztrajamo na odloku, ki ga je izdal IOOF na predlog CK, ki je razlastil veleposestnike tujih narodnosti in petokolonce. Nismo pa še razlastili veleposestnikov, ki jim ne moremo dokazati, da so petokolonci. Dobro bi bilo, če bi razlastili cerkveno veleposest, kmetje bi nič ne ugovarjali. Lahko bi tu izvedli agrarno revolucijo do kraja, ampak zaradi tega, ker je osvobojeno ozemlje samo en del celotnega slovenskega ozemlja, ne smemo tega storiti. V celotni fazi poskušamo še nevtralizirati delo buržoazije. Mi izvajamo razvoj, sproš­čamo samo toliko elementov demokr/atične/ revolucije, kolikor to zahteva osvobodil­na borba. Če bomo to dobro izvajali, bomo razlastili vso to posest. Socialno reakcionarni elementi se s takim stanjem oblasti kot na osvobojenem ozemlju ne bodo pomirili. Postajali bodo vedno bolj zagrizeni in delo bo lahko.«

Potem pa so zločinčevo bronasto glavo v Kidričevem ukradli in jo verjetno prodali za pretopitev v kovino. Nekdo je na podstavek postavil simbolno prašičjo glavo (3. 1. 2018).

Kidrič o komunističnem uniče(va)nju Slovencev

O čem je tu govoril Kidrič? O veliki komunistični moriji in ropanju Slovencev. Več kot 25.000 so jih sami umorili, povzročili so smrt okoli 70.000 Slovencev, vse ostale, razen svojega najožjega kroga, pa so oropali lastnine in jih 45 let držali v udbovski strahovladi. Tu so osnovni podatki v enem stavku, ki govorijo, zakaj je Slovenija zadnjih 35 let, ko je v formalni demokraciji, tako zavožena.

Iz teh nekoliko daljših odlomkov iz zaključne besede Borisa Kidriča na partijskem posvetu, potekal je na Cinku v Kočevskem rogu od 5. do 8. julija 1942, se jasno vidi, da je komuniste zanimala le komunistična revolucija in da je bilo vse ostalo (na pri­mer odpor proti okupatorju) prisotno samo toliko, kolikor je to koristilo »revoluciji«, to je komunistom.

Ivo Žajdela, Hujskanje na Cinku, Boris Kidrič, Demokracija, 24. 6. 2004

Ko so bronasto Kidričevo glavo v središču Kidričevega odnesli, je direktor tovarne Talum zločincu dal izdelati novo. Postavil jo je pred vhod tovarne, blizu množičnih grobišč ljudi, ki jih je ta njegov Kidrič dal umoriti leta 1945. Foto: Ivo Žajdela

»Ukrenili smo vse potrebno, da jih tudi tokrat uničimo do zadnjega.«

14. julija 1942 je Edvard Kardelj pisal Ivu Ribarju - Loli in mu poročal o položaju v Sloveniji. Poglejmo, kaj je napisal o Kidriču: »V zadnjem času pa je delno novo le to, da se je mihailovičevska bela garda še bolj povezala z okupatorji in začela proti nam oboroženo akcijo. Naši so razbili že dve njihovi manjši skupini in jima zaplenili orožje, prav danes pa smo zvedeli za neko skupino s približno 100 belogardisti (70 od teh je oboroženih), ki so napadli neko našo patruljo ter ujeli in pobili nekaj naših ljudi. Te bande so sesta­vljene iz bivših aktivnih oficirjev in – farjev! Torej zlata zveza! Ukrenili smo vse potrebno, da jih tudi tokrat uničimo do zadnjega.« Zanimiva je Kardeljeva misel, da »jih partizani raje tolčejo kot – okupatorja«.

Napis ob Talumovem Kidriču, sramoti tovarne. Foto: Ivo Žajdela

»Vodilna vloga partije je absolutno zagotovljena, toda /.../«

»Vodilna vloga partije je absolutno zagotovljena, toda sedaj moramo z največjo potrpežljivostjo in prepričevanjem politično pripraviti množice na nove etape borbe. Strahovito veliko dela imamo z našimi sektaši. Nikoli nisem mislil, da bo naš aktiv v takem času toliko sektašil. Imamo celo več primerov, da so kratkomalo zaprli ali celo postrelili tudi naše zaveznike, da o drugih – o raznih tovarnarjih in bogataših – niti ne govorim. Preskočili so že na drugo etapo, kar seveda močno škoduje širini naše akcije. /.../ Precej dela smo imeli tudi s partizanskimi 'vojvodi', tj. s komandanti–partijci, ki so jim uspehi udarili v glavo in so začeli pozabljati na Partijo. /.../«

Talumov Kidrič, sramota tovarne. Foto: Ivo Žajdela

»Peter /Boris Kidrič/ uničuje belo gardo in – pošteno čisti.«

»Sektaštvo in birokratizem – to sta najnevarnejši tendenci pri nas. Na tej podlagi se delajo še druge napake. Včasih so precej likvidirali. Tako je npr. II. grupa /odredov/ likvidirala mesečno samo na majhnem odseku povprečno do 60 oseb. Zgodile pa so se še hujše reči, o katerih ti pismeno ne bom govoril. /.../ Sedaj je prepozno, bomo morali pač nekako vladati. Ti pa glej, da bom lahko svoj 'resor' 'ministra za zunanje zadeve' zares opravljal. /.../ Peter /Boris Kidrič/ uničuje belo gardo in – pošteno čisti.«

Kardelj je torej za drugega človeka komunistične revolucije Borisa Kidriča dejal, da »uničuje belo gardo« (in jo »pošteno čisti«). Torej da UNIČUJE! Danes vemo, da so številke tega (Kidričevega) uničevanja strašne: med drugim uničevanjem je uničil – s smrtjo seveda – vsaj 70.000 Slovencev.

Talumov Kidrič, sramota tovarne. Foto: Ivo Žajdela

Boris Kidrič: Ni daleč čas, ko »bodo uničeni eni kot drugi«

10. septembra 1942 je Boris Kidrič v Slovenskem poročevalcu objavil izjemno strupen članek Bela garda – smrtni sovražnik slovenskega naroda. Iz cele vrste potvarjanj in najhujših groženj naj navedem le eno: »/.../ kakor fašisti in hitlerjanci hočejo tudi belogardisti za seboj potegniti v nesrečo in uničenje ves narod. Toda ni daleč čas, ko bodo uničeni eni kot drugi. Kolo svetovnih dogajanj, ki se je začelo hi­treje vrteti, in pest slovenskega borca, ki še vedno trdno drži puško v svojih rokah, jih bosta strla za vselej.«

Članek je Kidrič končal z geslom: »Smrt Beli gardi – najhujšemu narodnemu sovražniku!« Najhujšemu torej. Hujšemu, kot je bil okupator.

Talumov Kidrič, sramota tovarne. Foto: Ivo Žajdela

Tolpo napasti s smotrom, da jo uničimo in pridobimo njeno orožje

11. septembra 1942 je partizansko »glavno poveljstvo« (njegov komandant je bil Kidrič) izdalo »naredbo« (z oznako stro­go zaupno) »o načinu borbe proti belogardističnim vaškim stražam«. V njej so zapisali, da se je zdaj, po italijanski ofenzivi »pojavila nujna potreba uničiti belogardistične tolpe in likvidirati pojavo tako imenovanih 'vaških straž '/.../ Kar se belogardističnih gibljivih tolp tiče, obstojajo v glavnem iz zagrizenih belogardistov, in jih moramo potemtakem vojaško razbiti. /.../ Gibljive belogardistične tolpe je treba z vso resnostjo zasledovati, dobiti o njih točne podatke, o podatkih sproti obveščati sosednje edinice in komande ter Glavno poveljstvo. Čim je stvar pripravljena, je treba koncentrirati zado­stne sile ter tolpo napasti s smotrom, da jo uničimo in pridobimo njeno orožje. Pri tem je treba paziti, da bo napad res vsestransko pripravljen in brezpogojno uspešen. Eventualni porazi v spopadu bi nas namreč tako vojaško kakor politično silo oslabili.«

Konec v: Boris Kidrič, komunisti, komunistična revolucija, partizani [6]

1/9