Deklaracija je bila objavljena v časopisu Jutro 5. januarja 1944 v članku pod naslovom Dva krvoločna dokumenta in podnaslovom Navodila komunističnega vodstva za pokol desettisočev Slovencev. Pred Deklaracijo je bil na začetku objavljen faksimile z naslovom Poziv vodstvu partije!, ki naj bi bil namenjen Centralnemu komiteju Komunistične partije Jugoslavije, nosi pa datum 10. oktober 1943.

Komunistom je šlo za uničenje dotedanjega sveta in za prevzem oblasti

Oba faksimila dokumentov sta obdana s komentarjem. V njem so zgovorne besede anonimnega avtorja, da dokumenta ne povesta nič novega »onim, ki poznajo komunizem in njegove metode«, saj so ti že »od vsega začetka vedeli, kakšne cilje imajo komunisti tudi pri nas in kako usodo pripravljajo Slovencem«. Res je, tisti Slovenci, ki so spremljali politiko ter brali časopise pred drugo svetovno vojno, so vedeli, da gre komunistom za uničenje dotedanjega sveta in za prevzem oblasti. Zavladal naj bi »delavski razred«, kar je bilo le drugo ime za komuniste (ti so se terminološko skrivali za številnimi pomembnimi besedami, kot na primer narod, ljudstvo, in tudi Osvobodilna fronta). Ta oblast bi na novo oblikovala lastništvo nad dobrinami in vpeljala enakost med ljudmi. Vsakemu je bilo lahko jasno, da je vse to možno le z nepopisnim nasiljem, s smrtjo mnogih, z uničenjem in na koncu z najhujšo diktaturo.

O prikritih namenih komunistov

Ker pa mnogi ljudje vendarle niso bili »načitani« in so bili zato dovzetni do komunistične propagande, ki je, še posebej »navadnim«, »delavcem« in revnim obljubljala »pravico« in njihov »napredek«, se je nekaterim zdelo, da jih je potrebno poučiti o prikritih namenih Komunistične partije tudi s takšnimi besedili in s takšnim načinom komunikacije. Rečemo mu propagandna vojna, ta je sestavni del vsake vojne in tako kot konvencionalna vojna, tudi propagandna vojna ne izbira sredstev. Članek je bil objavljen v začetku leta 1944, v času, ko so se razmere na slovenski politični sceni razvile v najhujše oblike skrajnosti, v totalno uničevanje nasprotnikov. Do tega je prišlo po več kot dveh letih komunističnega nasilja, ki je doseglo vrhunec malo pred tem, jeseni 1943, s partizanskim uničenjem Turjaka in Grčaric ter množičnimi pomori vojnih ujetnikov. Partizani so se dobro oborožili z orožjem italijanske vojske, svoje enote pa so množili z množičnimi nasilnimi »mobilizacijami«.

Po vsebini in izrazoslovju podobna komunističnim besedilom

Oba komunistična dokumenta sta bila ponaredka. Služila sta vojni propagandi. S svojo jasnostjo zapisanega naj bi v obliki šoka vplivala na vse tiste, ki se še niso odločili, oziroma ki so še vedno menili, da komunisti (partizani) v resnici uničujejo izdajalce in se borijo proti okupatorju za osvoboditev Slovenije. Zaradi izjemne komunistične propagande od začetka vojne oziroma okupacije so mnogi v resnici mislili, da so komunistični partizani v resnici le osvobodilna vojska, ki se bori za svobodo. Ker so komunisti veliko govorili o »izdajalcih« ter »sodelavcih z okupatorjem« in ker je leta 1942 zaradi partizanskega nasilja velik del tradicionalnega političnega občestva iskal zaščito pri oblasti, to pa je bil takrat le še okupator, so mnogi verjeli tej komunistični propagandi o »izdajalcih« in »sodelavcih«.

Zato jim je bilo potrebno predočiti nekaj zelo jasnega. To pa sta bila dva faksimila dokumentov, ki naj bi ju, kot so jih pred tem že več, zaplenili partizanskemu kurirju. Po načinu pisanja oziroma vsebini in izrazoslovju sta bila podobna komunističnim besedilom. Pod drugim, ki je vsebinsko res šokanten, je celo podpisan Boris Kidrič, za Kardeljem druga osebnost revolucije, kar pa pri izdelavi faksimila že takrat ni bilo težko ponarediti.

Članek v Jutru 5. januarja 1944 s faksimiloma dveh ponaredkov.

Dokumenta bi omahljivcem pomagala k odločitvi

Zgovorno je nadaljevanje komentatorja ob objavljenih faksimilih za že prej citiranih besedah: »Razvoj dogodkov v zadnjih dveh letih, zlasti pa v zadnjih treh, štirih mesecih, je odprl nato oči še neštetim drugim, da so spoznali, da je ne le za naš narod, temveč tudi za nje same rešitev samo v pravočasnem uničenju komunizma.« In takoj zatem: »Kdor se doslej še ni mogel okorajžiti, da bi se aktivno pridružil protikomunistični borbi, ter skuša v svoje opravičilo sebi in drugim predstavljati komunistične cilje v blažji luči, ta se mora zdrzniti in strezniti vsaj sedaj ob ciničnih priznanjih, ki jih vsebujeta gornji okrožnici.« Omahljivcem bosta torej pomagala k odločitvi, da se jasno obrnejo proti komunističnemu nasilju, ta dva komunistična dokumenta.

»Likvidirati« še pred končnim udarom

Avtor je potem iz prvega izpostavil tri »zanimive« ugotovitve. »Prva je odkrito priznanje, da je cilj komunizma tudi pri nas edino le 'socialistična revolucija', ne pa kako 'narodno osvobojenje'. Druga ugotovitev je ta, da velja borba komunistov 'vsem posedujočim razredom', torej tudi vsem kmetom, obrtnikom, trgovcem itd., enako pa tudi 'vsem tistim elementom', ki se ne priznavajo brezpogojno komunističnim naukom. Tretja značilna ugotovitev je končno ona, da je treba vse te 'elemente' izločiti, to se pravi 'likvidirati' že pred končnim udarom, da ne bodo mogli ovirati popolne izvedbe komunističnih načrtov.«

Iz članka v Jutru 5. januarja 1944 s faksimilom ponaredka.

Razkrivanje krvavih ciljev komunistov

Za drugo »okrožnico«, kot je komentator poimenoval Kidričevo »Deklaracijo«, je najprej zapisal, da je »mnogo bolj brutalno jasna« od prve in vsebuje »nekaka izvršna navodila k prvi okrožnici«. Opozoril je, da jo je napisal Boris Kidrič »žalostnega slovesa«. Njegova navodila v njej so »sadističen izliv krvniške strasti, mržnje in besa«. Kidrič v njih »brez ovinkov in brez sramu razkriva krvave cilje komunistov tudi pri nas. Šestnajst točk, ki obravnavajo poboj in pokol desettisočev Slovencev in Slovenk, odseva vso sadistično pokvarjenost Kidrič-Beblerjeve krvniške družbe. Značilno zanjo je vsekakor dejstvo, da je kot prvim namenila nož in kroglo svojim sedanjim pomočnikom, 'voditeljem OF, ki pripadajo kakšni meščanski smeri'. Brez ozira zapadejo likvidaciji dalje 'vsi voditelji in funkcionarji meščanskih strank, ki niso na delu v OF ali pri NOV in kateri ne bodo likvidirani tam'.« Tudi iz teh navedb se vidi, koga želijo posebej opozoriti oziroma prestrašiti pred komunističnim nasiljem.

Likvidacija »vseh intelektualcev, študentov in kavarniških političarjev«

V nadaljevanju je poudaril, da če bi »morda le kdo ušel« skozi sito prvih šestih točk, sledi sedma, »ki odreja likvidacijo 'vseh intelektualcev, študentov in kavarniških političarjev'«. Zanimiva so bila vsa ta pojasnila, ki so samo še dopolnjevala srhljivost iz obeh zaplenjenih dokumentov. Komentator je namreč zapisal: »Tudi tu ni nikake izjeme za pristaše in simpatizerje OF, temveč je ta točka prvenstveno namenjena za nje, ker padejo nasprotniki OF itak že pod udar prejšnjih točk.« Torej, da ne bo kakšnega dvoma oziroma upanja kogar koli, da se ga zadeva ne tiče.

Ponarejena Kidričeva deklaracija.

Komunisti internacionalisti in uničevalci Slovencev

Pisec komentarja je opozoril tudi na Kidričev jezik. »On dokazuje, da se ta žalostni 'borec za slovenstvo' ni naučil niti slovenščine. Vidi se mu, da je večji del svojega življenja prebil po zarotniških brlogih in da se je zanimal za vse drugo bolj kakor pa za svoj jezik. Tudi v tem pogledu je, enako kakor v krvoločnosti in sovraštvu do vsega, kar je res slovenskega enakovreden 'tovariš' svojim politkomisarjem.« No, danes vemo zelo jasno, da Kidrič ni bil ne »enakovreden«, kaj šele odvisen ali podrejen »svojim politkomisarjem«. Ob Kardelju je bil nadrejen vsem ostalim in s tem tudi politkomisarjem, ki so bili le njuna podaljšana roka, izvrševalci njune »politike«. Seveda, potrebno je bilo opozoriti tudi na Kidričevo protislovenstvo, kar je bilo seveda res, ko pomislimo, da so bili komunisti internacionalisti in da so Slovenijo in Slovence uničili v takšni meri, da smo še 80 let pozneje bistveno oslabela nacija.

Vsesplošna komunistična strahovlada

Na koncu je komentator opozoril, da oba objavljena dokumenta »v polni meri potrjujeta«, da bi se »uvedla pri nas neovirana komunistična strahovlada«, in da je zato »treba pomoriti vso inteligenco, vse samostojno misleče kmete, obrtnike in trgovce, ne glede na to, kakšno stališče zavzemajo danes do OF«. Prav tako so na smrt »obsojeni po komunistih tudi vsi njihovi dosedanji zavezniki, ki so jim dobri, dokler jih rabijo za varanje ljudstva, v katerih pa vidijo le balast, če bi enkrat šlo za zasidranje komunističnega režima. Še v večji meri velja to za vse pristaše in simpatizerje OF, ki naivno spekulirajo, da bi jim komunisti pustili življenje ali celo še premoženje, če se jim sedaj udinjajo in jih podpirajo. Tudi ti si z vsako pomočjo, ki jo kakor koli dajejo komunistom, kopljejo svoj lastni grob.«

Res, dober komentar. Težko bi v njem našli kaj, kar ni bilo res. Seveda, še enkrat, namen tega članka z objavljenima dvema faksimiloma dokumentov partijskega vrha v Jutru 5. januarja 1944 je bil z rahlimi primesmi pretiravanja (kar tudi danes radi počnemo) opozoriti in celo prestrašiti vse tiste, ki so še vedno, kljub mnogim podatkom o zločinih komunistov (partizanov) ter njihovih protinarodnih namenih, simpatizirali z njimi.

Beseda in njen učinek

Dober ponaredek je tisti, ki ne pretirava preveč in se čim bolj približa že znanim originalom. Le takšen lahko ima učinek. In res, članek je bil napisan razmeroma dobro oziroma prepričljivo. Bralcu je predočil vse glavne značilnosti komunizma in nevarnosti, ki mu pretijo z njegove strani. Pri tem si je pomagal sicer z dvema ponaredkoma. Ker pa je želel doseči dvoje, da pretrese bralca s krutimi načrti komunistov, je ponaredil dva dokumenta, v njiju pa s komunističnim besednjakom nanizal vrsto šokantnih resnic o komunističnih načrtih na Slovenskem. Šlo je za razmeroma stvaren besednjak, za resnico o komunistični revoluciji, skoncentrirano v vsebino na le dveh straneh tipkopisa. Nič dolgega, ampak skoncentrirano, jasno, učinkovito. Med izjemno hudo vojno med revolucijo in protirevolucijo sta dokumenta služila neke vrste izobrazbi bralcev, da ne omahujejo več, da ne nasedajo več komunistični propagandi, ampak da sprevidijo, kaj se v resnici dogaja oziroma kdo so v resnici komunisti in njihovi partizani.

Vsak ponaredek nam zelo škodi

Kot rečeno, vsaka vojna poleg konvencionalnega bojevanja uporablja tudi metode in tehnike propagandnega vojevanja, bojevanja z besedo in njenim učinkom. V miru, še posebej v demokraciji seveda nič takšnega ne potrebujemo, še najmanj pa ponaredkov. V primeru obravnave komunistične revolucije na Slovenskem med drugo svetovno vojno in po njej pa še posebej ne. Nasprotno, vsak tak ponaredek nam zelo škodi, saj lahko postavlja pod vprašaj prave komunistične dokumente, teh pa je izjemno veliko. Po vsebini so prav tako grozljivi, kot ta dva. Tisti, ki branijo »pridobitve revolucije« pa lahko takoj izkoristijo ponaredek ali zlorabo ponaredka in rečejo, poglejte, kako manipulirajo z resnico in se lažejo.

Duhovne v četah vse postreljajte

Ponaredek z vsebino so si privoščili tudi v knjižici V znamenju Osvobodilne fronte, ki nosi letnico 1943, izšla pa je verjetno konec tega leta, seveda spet v hudem vojnem času, po strahotnih partizanskih zločinih. Na strani 148 so objavili faksimile znamenitega pisma, ki ga je Edvard Kardelj 1. oktobra 1942 poslal novemu poveljniku slovenskih partizanskih čet Ivani Mačku - Matiji. Pismo so našli pri ujetem partizanskem kurirju. V njem je Kardelj med drugim zapisal: »Belo gardo uničujte neusmiljeno. Ne oklevajte in ne popuščajte. Udarci naj bodo zlasti spočetka taki, da bodo čutili našo moč. Pri tem seveda zapeljane kmete, ki se vnaprej javijo in oddajo orožje, izpuščajte, toda tiste, ki se bodo uporno borili, postreljajte. Ko boste začutili, da so si partizani pridobili rešpekt, potem lahko popuščate celo proti takim, ki so se borili, a dajejo garancije, da se ne bodo več. Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce itd. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove.«

Vsako pretiravanje je kontraproduktivno in škodljivo

Avtor knjige V znamenju Osvobodilne fronte je v faksimilu v stavku »Duhovne v četah vse postreljajte.« prečrtal besedici »v četah«. S tem je Kardeljevo navodilo dobilo bistveno drugačen oziroma hujši pomen in učinek. Kardelj tako ni več ukazoval glavnemu poveljniku partizanske vojske, da naj da postreliti vse duhovnike v partizanskih četah, ampak nasploh vse. Še okoli leta 1990, ko se je komaj začelo pisati o zločinih komunistov, je včasih kdo citiral te ponarejene Kardeljeve besede in to celo kljub temu, da je bil medvojni ponaredek javno pojasnjen. Problem je, ker so bile že tiste besede, ki jih je Kardelj v resnici napisal, pošastne in da je pri tem (bilo) vsako pretiravanje (s ponaredkom pa sploh) zato kontraproduktivno in škodljivo.

Še en medvojni ponaredek.

V začetku 90. let ni nihče šel v arhiv in slikal originalnega Kardeljevega pisma

V začetku 90. let ni nihče šel v arhiv, slikal originalnega Kardeljevega pisma in objavil slike. Levičarji za to niso bili zainteresirani, desničarji pa tega žal niso počeli. Verjetno zato, ker s(m)o bili zasuti z nepopisno veliko gradiva o partizanskih zločinih.

Tega faksimila Kardeljevega pisma zatem niso ponatisnili v znamenitih Črnih bukvah, ki so izšle nekaj mesecev kasneje. Še to, v javnosti kroži tipkani prepis faksimila iz Jutra, ki mu je nekdo zgoraj dodal nesmiselni datum 16. 9. 1941, spodaj pa slab ponaredek Kidričevega podpisa.

In še: Še 27. 9. 2025 imajo na spletni strani nova24tv.si objavljen članek z dne 5. 3. 2018 z naslovom Objavljamo dokument iz komunističnih časov: Grozljiva navodila za likvidacijo: »Družine, ki so na spisku, se likvidira totalno, t. j. vse do zadnjega.«, v katerem navajajo napisano iz v tem prispevku omenjenih medvojnih ponaredkov.

Še en medvojni ponaredek, ki je služil propagandni vojni: Do 40.000 Slovencev bodo pomorili kot kaže načrt komunistov, Ameriška domovina, 10. 10. 1944.

Ko se kolje vse, kar pride pod nož

Še to, kar pa je zelo pomembno, v pismih Edvarda Kardelja, še posebej tistih iz leta 1942, je zelo veliko podobnih grozljivih zapisov. Ti so resnični, vendar se z njimi skoraj nihče ne ukvarja in to kljub temu, da povsem razgalijo komuniste in partizanstvo kot en sam poosebljeni zločin. Naj navedem samo dva primera.

14. junija 1942 je Edvard Kardelj poslal voditeljici VOS Zdenki Kidrič pismo, v njem pa ji je naročal: »Nujno potrebno je očistiti ljubljansko okolico, zlasti Polje Zalog, kjer se je b./ela/ g./arda/ pošteno vgnezdila. /.../ Naj nauče ženske streljati, zastrupljati in vse mogoče! /.../ Po mojem se sedaj začenja ti­sta vrsta vojne, ki je že napol državljanska in v kateri – 'ujetniki ne obstoje niti kot pojem, niti kot dejstvo', t. j. ko se kolje vse, kar pride pod nož.« Prva postojanka vaške straže je bila organizirana šele dober mesec po teh grozljivih Kardeljevih napotkih Kidričevi, kako naj uničuje političnega nasprotnika.

Likvidirajte v rundah. To je niz likvidacij druga za drugo

28. junija 1942 je Kardelj pisal Kidričevi: »/.../ mi smo trenutno pov­sod v defenzivi – doma in na mednarodnem področju. Zato je nujno, da težimo za razširitvijo svoje baze in preprečimo sovražniku /notranjemu, op. I. Ž./, da bi v svoji ofenzivi mobiliziral zase vse sile, ki bi jih lahko mobiliziral. Tak položaj nam diktira to taktiko. Prepričan sem pa, da bo nemara že v bližnjih dneh položaj spremenjen, zato imejte vedno na muhi nekaj vodilnih tičev, da bi jih potem ob primerni priliki lahko potolkli. /.../ Glede likvidacij: Omejite se na najnujnejše denunciantske prime­re. /.../ toda sporazumeti se je treba za vsakega posebej, ter belogardiste, za katere naj velja isto. Za protitalce naj poskrbe zunaj /na deželi in to Slovence, op. I. Ž./. Likvidirajte v rundah. To je niz likvidacij druga za drugo, potem pa napravite malotrajnejšo pavzo in počakajte najugodnejšega političnega momenta.«

Ivo Žajdela, Propagandna vojna iz Jutra, Boris Kidrič, Reporter, 18. 12. 2017