Borut Korun: Slovenci ali Hrvati?

V katerem jeziku sta pisala Ciril in Metod in njuni učenci? Kakšen jezik je bila stara cerkvena slovanščina? V kakšnem razmerju je bil ta jezik z jezikom Brižinskih spomenikov?

Slovenski izvor najstarejšega slovanskega obrednega jezika

Jernej Kopitar je postavil tezo, da je bila stara cerkvena slovanščina stara panonska slovenščina. Solunska brata naj bi torej svoje obredne spise pisala v jeziku, ki so ga govorili v Kocljevi slovenski panonski kneževini. Tudi njegov učenec Franc Miklošič je bil prepričan, da je bil to jezik panonskih Slovencev 9. stoletja. Sam je bil doma iz panonskega dela Slovenije in je svojo govorico dobro poznal. V starocerkvenoslovanskih besedilih je našel veliko besed, ki so bile slovenske. Tudi veliki ruski jezikoslovec Vostokov je bil prepričan o slovenskem izvoru najstarejšega slovanskega obrednega jezika.

Posebnost besed res, zares, resnica, resen

Miklošičevo najbolj znano delo je Die christliche Terminologie der slawischen Sprachen (Krščanska terminologija slovanskih jezikov), ki je izšlo leta 1875. Gre za sintezo njegovih spoznanj o starocerkvenoslovanskih spomenikih. V njih je podčrtal tudi svojo tezo o slovenskem panonskem izvoru stare cerkvene slovanščine, saj je za nekatere slovenske besede ugotovil, da jih ni moč najti v nobenem drugem slovanskem jeziku, obstajajo pa v stari cerkveni slovanščini. Na primer besede: res, zares, resnica, resen. Da je stara cerkvena slovanščina z delom obeh solunskih misijonarjev dobivala besedišče iz takratne panonske slovenščine, torej ne more biti dvoma. Tak primer je še beseda sreda, ime dneva v tednu. Sreda je prevod nemške besede Mittwoch, kar pomeni »sredi tedna«. Povsem jasno je, da je »sreda« v staro cerkveno slovanščino lahko prišla samo iz jezika, ki je prvi prihajal v stik z nemščino, to pa je bila slovenščina.

Drugi so želeli, da je bil to jezik takratnih Makedoncev

Tezi, da je pri stari cerkveni slovanščini šlo za slovenščino, so nasprotovali predvsem jezikoslovci drugih slovanskih narodov. Z vsemi sredstvi in na vsak način so si prizadevali dokazati, da je bil to jezik takratnih Makedoncev. V prvi vrsti teh prizadevanj je stal hrvaški jezikoslovec Vatroslav Jagić, pa tudi Slovenec Vatroslav Oblak. O tem je profesorica Martina Orožen nekoliko zagrenjeno zapisala: »Že kmalu po Miklošičevi smrti je izšla Vondrakova izdaja Brižinskih spomenikov ... Pomen Karantanije (čas pokristjanjevanja Slovencev) na njihov nastanek je skrčen na minimum, izvor BS pa postavljen v tesno zvezo s Ciril-Metodovo dejavnostjo na Moravi. Tudi pomen Panonije za obstoj in vzdrževanje starocerkvenoslovanskega pismenstva (vsa dejavnost kneza Koclja) ostaja prezrt vse do raziskovalnih rezultatov slovenskega medievista F. Grivca. »Bolgarska« teorija je imela zdaj prosto pot; po Miklošičevi smrti ni bilo več avtoritete, ki bi razpolagala z vsestranskimi argumenti za njeno zavrnitev. V. Oblak, učenec Miklošičevega naslednika V. Jagića v dunajskem slavističnem seminarju, je prevzel nalogo, da kot dialektolog v južni Makedoniji (v okolici Soluna) preveri sporne glasoslovne reflekse za potrditev »makedonske« teorije (mimogrede, Miklošiču so bili tako ali tako znani). Njegove Mazedonische Studien je po njegovi zgodnji smrti izdal V. Jagić leta 1896.«

Vrstice slovenske univerzitetne profesorice izdajajo trpko spoznanje, da je pri uveljavljenju »makedonske« teorije šlo tudi še za kaj drugega kot znanost, a (upajmo) da znanost pri raziskovanju starocerkvenoslovanskega jezika verjetno še ni rekla zadnje besede.

Prem, cerkev, sv. Ciril na freski Toneta Kralja sv. Ciril in Metod. FOTO: Simon Avsec

Ciril in Metod sta v panonski prostor prišla že pripravljena

Zdi se sicer razumno domnevati, da sta prišla Ciril in Metod v panonski prostor že pripravljena in sta imela s seboj celo besedila v glagolici, saj je Rastislav bizantinskega cesarja zaprosil za »učitelja« in ne za »učenca« – nekoga, ki bi se slovanskega jezika šele moral naučiti. Makedonsko teorijo potrjuje tudi izsek iz Konstantinovega življenjepisa (Žitje Konstantina), ki ga je napisal eden od njunih učencev. Gre za del življenjepisa, v katerem pisec navaja, kaj je bizantinski cesar v svojem odgovoru Rastislavu (Franc Grivec, Slovenski knez Kocelj) napisal: »... Bog, ki hoče, da bi vsak k spoznanju resnice prišel (1Tim 2, 4) in se k višji stopnji podvizal, videvši tvojo vero in krepostno prizadevanje, je storil tudi zdaj v našem času in razodel črke vašemu jeziku, česar prej ni bilo, ampak samo v prvih časih, da se tudi vi prištejete velikim narodom, ki slavijo Boga v svojem jeziku. In tu smo ti poslali tistega, ki mu je Bog to razodel, moža častitljivega in pravovernega, zelo izobraženega in filozofa. In glej, sprejmi dar, večji in častitlivejši kakor vse zlato in srebro in dragi kamni in minljivo bogastvo ...«

Iz cesarjevih besed, ki jih je zapisal Cirilov življenjepisec, je razvidno, da si je Konstantin (Ciril) umislil glagolske pismenke, še preden je odšel na Moravsko, in da je cesarju bilo to znano. Jezik, ki ga je Ciril poznal in uporabil, je bilo gotovo takratno makedonsko narečje slovanskega jezika. Ampak to je bil šele začetek.

Prem, cerkev, sv. Metod na freski Toneta Kralja sv. Ciril in Metod. FOTO: Simon Avsec

Terminološka pot je vodila samo preko Karantanije v Panonijo

Ko pa so pri misijonskem delu tvorno sodelovali njuni učenci, ko so na primer prevajali različna verska besedila, dodajali in tvorili nove besede, potrebne za izvajanje bogoslužja, si ni mogoče predstavljati, da bi ti posnemali njuno makedonsko narečje, ampak so v nabožna besedila vnašali svoje besede, svoj način izražanja. Tako so v obredni jezik solunskih bratov prišle slovenske pa tudi tuje besede, ki so jih v Karantanijo in Panonijo že pred tem prinesli misijonarji. Ena od besed, ki je bila slovenska in je bila »uporabljena« v krščanskem obrednem jeziku, piše Grafenauer, so nebesa. Beseda pekel pa naj bi prišla iz nemškega pech, in vice iz staronemškega vizzi – kazen. Tuje besede so prihajale v poštev takrat, ko za vse nove pojme ni bilo uporabnih slovanskih izrazov. Iz nemščine prihajajo: pridiga, maša, oltar, kelih, menih, klerik, prošt, papež in druge. Te besede so kot »marker«: kamorkoli so prišle, kažejo svoj zahodni izvor. Pot pa je vodila samo preko Karantanije v Panonijo, tam pa v starocerkveni obredni jezik.

Prem, cerkev, sv. Ciril z glagolico (cirilico) na freski Toneta Kralja sv. Ciril in Metod. FOTO: Simon Avsec

Sinteza makedonskega slovanskega narečja in panonske slovenščine

Na staro cerkveno slovanščino tudi ni bistveno vplivala govorica Moravcev. To dokazuje južnoslovanski značaj stare cerkvene slovanščine. Tako makedonsko kot slovensko narečje v ravninskem svetu Panonije sta bili južnoslovanski narečji. Na drugi strani Donave, na Moravskem, pa so takrat že govorili zahodno slovansko narečje (če ne bi bilo tako, slovenski severni naselitveni tok ne bi mogel prinesti v alpske kraje zahodnoslovanskih značilnosti).

Stara cerkvena slovanščina je (bila) torej sinteza obojega: makedonskega slovanskega narečja in takratne panonske slovenščine. To je edina razumna razlaga nastanka tega obrednega jezika.

V Karantanijo bogoslužje v stari cerkveni slovanščini ni seglo

Prevajalci besedil iz grščine v slovanski obredni jezik so morali vpeljati bistveno več novih besed kot pa tisti, ki so prevajali samo sorazmerno kratka besedila, kot so bili Brižinski spomeniki. V starocerkvenoslovanskem jeziku so zato močni grški vplivi, ki so imeli tudi besedotvorni pomen.

Za ta jezik je torej značilna določena dvojnost kot posledica dveh izvorov, od katerih so prihajali pojmi, besede in obredja. Vendar ta grški vpliv ni segel v ožji karantanski prostor, ki je bil pokristjanjen že prej in pod prevladujočim zahodnim vplivom. V Karantanijo bogoslužje v stari cerkveni slovanščini ni seglo. Kako se to kaže na primeru naše najstarejše molitve očenaša, bo razloženo v naslednjem prispevku.

Borut Korun: Kaj nam lahko pove branje očenaša?