Borut Korun: Karantanija je bila velika in močna državna tvorba

Prebivalce nekaterih panonskih ozemelj, kneževine med Dravo in Savo s sedežem v sedanjem Sisku, sem v knjigi Slovenci, naši davni predniki obravnaval kot Slovence. Potomci teh Slovencev so zdaj pohrvateni kajkavci, ki še vedno govorijo narečje, ki sodi med slovenske dialekte. To dejstvo postane jasno vsakomur, ki prisluhne njihovi govorici. Spoznanje, da so kajkavci potomci panonskih Slovencev, ki jih je madžarski naval usodno ločil od preostalega narodnega telesa, ni nekaj novega. To sta vedela že Jernej Kopitar in njegov učenec, v tistem času eden največjih jezikoslovcev – Franc Miklošič.

Glede obstoja Hrvatov je Herwig Wolfram v svoji študiji o Conversio na strani 317 napisal: »Die Enstehung der dalmatinischen Kroaten wovon Konstantinos Porphyrogenetes berichtete, geht nämlich eher auf Borna denn auf Liudewit zurück. Die Zentren der Chroatischen Ethnogeneze lagen im heutigen bosnischen Bihać und im dalmatinischen Klis und nicht an der Sawe.«

(V prevodu: »Nastanek dalmatinskih Hrvatov, o čemer poroča Konstantin Porfirogenet, se nanaša prej na Borno kot na Ljudevita. Središča hrvaške etnogeneze so bila okrog današnjega bosanskega Bihaća in dalmatinskega Klisa in ne ob Savi.«)

Genetska slika Hrvatov je podobna drugim, ne pa Slovencev

Hrvate in njihov prihod na Balkan je, kot je zapisal Herwig Wolfram, prvi omenil bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet (905–959). V spisu De administrando imperii (O vodenju države), ki je bil napisan kot navodilo njegovemu sinu in nasledniku Romanu, je pisal tudi o sosednjih narodih in njihovi preteklosti. Tako je omenjal tudi Hrvate in Srbe, ki naj bi za časa bizantinskega cesarja Herakleja v začetku 7. stoletja izza Karpatov (iz današnje Poljske) prišli v novo domovino. (Vendar je genetska slika Hrvatov, zlasti še tistih iz »prave Hrvaške«, torej med Bosno in Jadranom ter v Hercegovini, bistveno drugačna kot pri Poljakih. Zelo podobna je genetski sliki drugih balkanskih Slovanov, ne pa Slovencev.)

Nikogar ni mikalo v tiste kraje

»Pravi Hrvati« so na Balkan prišli gotovo od drugod kot iz Poljske. Že zdrava pamet nam odpira vprašanje, zakaj naj bi se neko ljudstvo iz plodnih poljskih ravnin preselilo v suhe in nerodovitne kraje med Jadranom in Bosno? Lahko pa si predstavljamo, da se je neko južnoslovansko pleme, ki je prišlo na Balkan po že opisani poti, v svojo novo domovino umaknilo pred nasiljem Avarov. Hrvati so svojo državnost lahko utrdili in razširili prav zaradi odmaknjenosti, revnosti in negostoljubnosti teh krajev. Bili so daleč od Frankov in daleč od Avarov. Nikogar ni mikalo v tiste kraje. Tudi Madžarov ne, ki so (kot po nekem ustaljenem vrstnem redu) prišli v Panonijo stoletje po propadu Avarov (ti pa stoletje po propadu Hunov).

Prebivalci Posavske kneževine so bili Slovenci

Da so bili panonski Slovani predniki Slovencev in ne Hrvatov, piše tudi v zbirki prikazov avstroogrskih dežel, in sicer v zvezku, posvečenem Koroški in Kranjski, iz 19. stoletja. Na strani 326 avtor zapisa poroča o vzrokih za upor Ljudevita Posavskega: »Den äuβeren Anlaβ zu dieser tief einschneidenden Veräderung gab die Empörung Ljudevits (gestorben 823) des Fürsten der panonischen Slowenen zwischen der Save und der Drau.«

(V prevodu: »Zunanji povod za to globoko zarezujočo spremembo je bilo ogorčenje Ljudevita (umrl leta 823), kneza panonskih Slovencev med Savo in Dravo.«)

Jernej Kopitar je v svojem pismu Josefu Dobrovskemu 7. aprila 1809 zapisal: »Pravi Hrvati, katerim pristoja to ime genetično, so onkraj Kolpe v zgornji Dalmaciji in današnji graničarski Hrvaški po vsej zgodovini. Slovani tostran Kolpe pri Zagrebu in globlje v panonskem kotu niso genetično nikakršni Hrvati, ampak samo izza Ferdinanda I. geografski.«

Ne znam si predstavljati, kaj je Kopitar mislil z besedo »genetično«. Če je mislil pri tem na izvor in sorodstvo, to, o čemer govori današnja genetika, je zadel v črno. Pravi Hrvati so genetsko – pa naj ta izraz v tem primeru pomeni genetiko ali zgodovinski izvor – značilno balkanski slovanski narod.

Da so bili prebivalci Posavske kneževine Slovenci, so vedeli tudi Madžari, ki so Slovencem med Savo in Dravo rekli Tótország, Hrvatom pa Horvátszág.

Najprej so med južne Slovane sozasekali Madžari, nato še Turki

Prihod Madžarov v panonske ravnice je povzročil tako propad Karantanskega kraljestva kot države Velike Moravske. Med frankovsko državo in Ogrskim kraljestvom je nastala meja, ki je zarezala v panonsko slovensko prebivalstvo in ga odrezala od drugih slovenskih pokrajin. Ta meja je obstala bolj ali manj kot meja med današnjo Slovenijo in Hrvaško. Ostala pa je Hrvaška kneževina. Slovenci med Dravo in Savo so bili izpostavljeni njenemu agresivnemu širjenju. Hrvaška si je to ozemlje jemala in uveljavljala hrvaško ime. Povsem političen motiv je imela tudi hrvaška zamenjava slovenskega, kajkavskega narečja za štokavščino. Širjenje pa se tudi pozneje ni nehalo, segalo je celo čez mejo, v Prlekijo, Belo krajino in seveda v Prekmurje na madžarski strani meje. Zaradi nezanimanja prebivalcev dežele Kranjske za druge slovenske pokrajine, je mejilo že na čudež, da so te pokrajine sploh ostale slovenske.

Sveta Cirkva Zagrebečka Slovenska

Zgodovinski proces pohrvatenja, ki se je dogajal od prihoda Madžarov v Panonijo pa vse do današnjih dni, med drugim izpričujejo naslovi spisov Nove zaveze, ki jih je v 17. stoletju izdala Zagrebška škofija. Na naslovnici prve izdaje Svetih evangeliomov, avtorjev Krajačeviča in škofa Petretiča, ki je bila natisnjena leta 1651 v Gradcu, je navedena Sveta Cirkva Zagrebečka Slovenska. Druga izdaja Svetih evangeliomov je izšla leta 1694 v Trnavi (Vu Cseske Ternave, jezero seztzto devet deszet i csetertom letu), cerkev pa se na naslovnici že imenuje Sveta Cirkva Zagrebecka Slovensko Horvacka (Szveta Czirkva Zagrebecska Szlovenzko Horvaczka). (Pri tem je treba povedati, da je Trnava mesto na Slovaškem in nikoli ni bila češka – nasprotno: del Češke je bil v času Velike Moravske podložen Moravanom.)

Borut Korun: Stara cerkvena slovanščina ali stara slovenščina?