Borut Korun: Stara cerkvena slovanščina ali stara slovenščina?

Očenaš je najstarejša in najpomembnejša krščanska molitev. Gotovo je bilo učenje te molitve ena prvih »lekcij«, ki so jih bili deležni naši na novo krščeni slovenski predniki: Oče naš, ki si v nebesih, / posvečeno bodi tvoje ime, / pridi k nam tvoje kraljestvo, / zgodi se tvoja volja / kakor v nebesih tako na zemlji ...

Kontinuiteto in spoštljivo starost te oblike molitve v slovenskem prostoru potrjuje očenaš v Rateškem rokopisu iz 14. stoletja:

Oča naš kir si v nebesih posvečenu bodi / tvoje ime pridi bogastvu tvoje bodi vola / tvoja kakor v nebesih ino na zemli. Kruh naš / vsedanji daj nam danas ino odpusti nam / dalge naše kakor ino mi odpuš(č)amo našen dalnikom / ino nas ne vupelaj vedner o iskusbo le nas reši ob od zlega. Amen.

Posvečeno bodi tvoje ime

Ker so karantanske Slovence očenaša naučili nemški misijonarji, si preberimo drugo vrstico molitve še v nemščini: »geheiligt werde dein Name,« dobesedno pomeni: »posvečeno bodi tvoje ime«.

Nemci pa so svoj očenaš prevedli iz latinskega. Pater noster, qui es in cælis: / sanctificétur nomen tuum ...

Naš očenaš je torej natančen prevod iz originala – latinskega očenaša. Med karantanske Slovence je prišel zelo zgodaj.

Prekmurski in kajkavski očenaš

V slovenskem jezikovnem prostoru pa obstaja tudi nekoliko drugačna oblika očenaša, in sicer v Prekmurju in pri kajkavcih. Primerjajmo ta očenaša:

Prekmursko: »Oča naš, ki si v nebesaj, / posveti se ime tvoje, / pridi k nam kralestvo tvoje, / bojdi vola tvoja / kak v nebi, tak i na zemli.

Kajkavsko: Otec naš, koji jesi na nebesih, / sveti se ime tvoje, / dojdi kraljestvo tvoje, / budi volja tvoja / kak na nebu tak i na zemlji.

Posvečeno bodi tvoje ime – sveti se ime tvoje

Razlika med »karantanskim« očenašem na eni ter prekmurskim in kajkavskim na drugi strani je v drugi vrstici molitve. Namesto »posvečeno bodi tvoje ime« je tu »sveti se ime tvoje«.

Odgovor na vprašanje, od kod ta razlika, najdemo v stari cerkveni slovanščini:

Otče naš / iže jesi na nebesjeh / da svatisja ime Tvoje / da budet volja Tvoja / jako na Nebesi i na zemlji.

Prekmurska in kajkavska oblika očenaša izvirata torej iz stare cerkvene slovanske oblike – ta pa gotovo iz bizantinske grščine.

Očenaš v moravskem narečju, srbščini in srbščini

Druga vrstica očenaša priča o delovanju Cirila in Metoda v panonskem delu takratne Slovenije – sveti se ime tvoje, pa najdemo tudi v drugih slo­vanskih jezikih, ki so prav tako sprejemali krščanska besedila in molitve v starocerkvenoslovanski varianti.

Očenaš v moravskem narečju: Otče náš, jenž seš na nebesách, / posvět' se jméno Tvy. / Bud' vůla Tvoja jako v nebi, tak aj na zemi.

V srbščini: Oče naš, koji si na nebesima, da se sveti ime Tvoje.

V slovaščini: Otčenáš, ktory si na nebesiach. / posvet' sa meno tvoje.

Naj se sveti tvoje ime

Vsi omenjeni slovanski očenaši (slika se ne bi spremenila, če bi nadaljevali tudi z drugimi slovanskimi jeziki), vključno s prekmurskim in kajkavskim, izhajajo iz starocerkvenoslovanske različice, imajo »naj se sveti tvoje ime«, ne pa »posvečeno bodi tvoje ime«, kot je v slovenščini.

(Ta dvojnost se kaže še v marsičem. Recimo pri imenih Ivan in Janez. Oblika Ivan prihaja iz stare cerkven slovanščine iz grškega Ioanes, Janez pa iz nemškega Johanes).

Pokristjanjevanje slovanskih ljudstev se je najprej začelo na Slovenskem

Uradna slovenska tradicija očenaša je torej edina slovanska oblika, ki izhaja iz latinščine neposredno ali posredno preko nemške oblike in je zato gotovo prišla k nam z nemškimi misijonarji že kmalu po krščansko-poganskem spopadu leta 772 ali najpozneje po letu 800 in verski zakonodaji Karla Velikega. To potrjuje zgodovinsko znano dejstvo, da se je pokristjanjevanje slovanskih ljudstev začelo najprej na Slovenskem, v Karantaniji in se potem, skupaj z jezikovnimi vplivi, širilo drugam, nikakor pa ne nasprotno.

Pridi tvoje kraljestvo – pridi bogastvu tvoje

Rateški rokopis, ki je bil zapisan okrog leta 1380, s svojo različico očenaša potrjuje karantansko obliko molitve v slovenskem jezikovnem prostoru, ima pa še drugo, jezikovno nadvse pomembno značilnost, ki prav tako priča o njeni izvorni starosti. Besedna zveza »pridi tvoje kraljestvo« se v Rateškem rokopisu glasi »pridi bogastvu tvoje.« Če pomeni beseda kraljestvo območje vladavine, vpliva, volje in oblasti nekega kralja, potem pomeni izraz bogastvo isto, le da gre za božjo osebo. Izraz »bogastvo« je torej starejši in pristnejši kot »kraljestvo«, kajti beseda »kraljestvo« je izvedenka imena Karla Velikega. Izraz »kraljestvo« se je lahko uveljavil šele z vladavino Karla (karl – kral) Preden se je to zgodilo, pa so v očenašu molili »pridi tvoje bogastvo«.

Besedna zveza tvoje bogastvo

Besedno zvezo »tvoje bogastvo« namesto »tvoje kraljestvo« najdemo tudi v Starogorskem rokopisu iz 15. stoletja, ki poleg očenaša vsebuje tudi molitvi Zdrava Marija in Apostolska vera. (Starogorski rokopis je nastal na Stari Gori pri Čedadu, hranijo ga v Vidmu.)

Taka oblika, izražena v obeh rokopisih iz mnogo poznejših časov, sega izvorno torej pred čase Karla Velikega, v obdobje med leto 772 ali vsaj v čas Admonitio generalis in konec 8. stoletja. Ponovno lahko poudarimo, da velja enako tudi za druga besedila v slovenskem obrednem jeziku, torej za Brižinske spomenike. Vsebinske in jezikovne značilnosti, pa tudi zgodovinska, dejstva kažejo, da so nastali v Karantaniji in so jih pozneje prinesli najprej v slovensko Panonijo, kjer so lahko vplivali na nastajanje starocerkvenoslovanskih obrednih besedil. Nikakor pa ne obratno.

Enotnost slovenskega jezika

Obredni jezik na Kranjskem in Koroškem pa je v poznejših stoletjih prav zaradi izrazitega nemškega vpliva izgubil čistost, značilno za Brižinske spomenike. Trubar je, na primer, namesto besede milost uporabljal nemško popačenko gnada. Pri sestavljanju knjižnega jezika v 19. stoletju si je bilo zato treba izraze »izposoditi« iz obrednega cerkvenega jezika, ki je ostal »neokvarjen« v prekmurskih in vzhodnoštajerskih cerkvah. S tem se je spet potrdila enotnost slovenskega jezika, izpričana že v 9. in potrjena v 19. stoletju.

Slovencev v Avstriji po njihovem ni smelo biti

Odkritja Brižinskih in drugih jezikovnih spomenikov so bila za nas Slovence pomembni dogodki. Včasih pa se zazdi, da doba teh velikih jezikovnih odkritij še ni povsem končana. Junija 2022 smo iz medijev izvedeli, da so v samostanu Heiligenkreutz blizu Dunaja odkrili latinski rokopis s slovanskimi števniki od ena do deset. Samostan Heiligenkreutz v Dunajskem gozdu je drugi najstarejši neprekinjeno delujoč cistercijanski samostan na svetu. Leta 1133 ga je ustanovil mejni grof Vzhodne marke Leopold III. iz dinastije Babenberžanov. V samostanu je bogata knjižnica, v kateri imajo shranjene številne rokopise. /Mejna grofija Vzhodna marka, latinsko marcha orientalis ali Ostarrichi, nemško Österreich, od tod Avstrija./

 Strokovnjaka Alois Haidinger in Franz Lackner, ki sta preučevala latinske rokopise iz 12. stoletja, sta odkrila vpisane slovanske številke od 1 do 10. Najdeni števniki se glasijo: edno, drugi, tretji, (če)štiri, pęnt, šest, sedəm, osəm, devęt, desęt. Znak ę pomeni nosni e (skozi nos izgovorjeni e, tako kot recimo v francoščini v besedi enfant). Ker je imel samostan Heiligenkreutz intenzivne stike s samostanom v Stični, sta napisala, da bi pisar latinskih rokopisov lahko prišel od tam. Spet značilno avstrijsko: veliko bolj na mestu bi bilo pomisliti, da je v avstrijskih krajih v 12. stoletju živelo še veliko Slovencev in da so bili med njimi tudi izobraženci. Sicer pa že oblika besed, ki izkazujejo še nosnike (pent in ne pet), govori o alpskem in ne dolenjskem tipu slovenščine, kjer so nosniki izginili že prej, gre torej za severno in ne za južno slovenščino. Iskati pisarja v Stični je torej ali znak neznanja ali pa spet dejanje avstrijskega zgodovinskega refleksa: Slovencev v Avstriji po njihovem pač ni smelo biti.