Božja modrost je drugačna od človeške modrosti [RAZLAGA EVANGELIJA]
Božja modrost je drugačna od človeške modrosti [RAZLAGA EVANGELIJA]
Prvo berilo: Zbrano ljudstvo razume postavo, ko se bere, Neh 8,2–4a.5–6.8–10;
Ps19;
drugo berilo: Vsi smo Kristusovo telo in med seboj udje, 1 Kor 12,12–30
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,1–4; 4,14–21)
Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. Tisti čas se je Jezus v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto Gospodove milosti.« Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«
Video razlaga za otroke
Danes, raztegnjen do konca časa
Piše: p. Primož Jakop
Kot duhovnik sem velikokrat postavljen v položaj, da moram kot neke vrste odvetnik braniti resničnost Svetega pisma in razlagati Božjo voljo. Eno glavnih vprašanj se odpira ob Jezusovem naročilu, ki je obenem tudi obljuba: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11,9). Če je to res, kdaj oziroma po kolikem času bo Jezus uresničil to obljubo? Koliko časa moramo moliti, da nam bo Bog dal to, kar prosimo in iščemo? Pogovori, ki se razvijejo ob tem, mi vedno znova dajejo misliti na Božjo modrost, ki je drugačna od človeške in posvetne modrosti – včasih tako drugačna, da izpolnitve Jezusove obljube oziroma odgovora na naše prošnje sploh ne prepoznamo.
P. Primož Jakop: »Da bi bile naše oči 'uprte vanj' dovolj dobro in dolgo, da ga bomo lahko prepoznali kot Božjega Sina, poslanega kot odgovor na naše prošnje!« FOTO: Tatjana Splichal
Na te pogovore me spominja tudi odlomek pred nami: kakšno presenečenje za Jezusove rojake je moralo biti dogajanje v nazareški shodnici tisto soboto!
To, da je bil Jezus v soboto tam, je bilo očitno nekaj običajnega (Luka zapiše, da je Jezus prišel tja »po svoji navadi«), in tudi to, da je bral, ni bilo videti nobeno presenečenje. Potem, ko prebere vrstice iz 61. poglavja knjige preroka Izaija, pa izreče besede, ki niso bile več običajne: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«
Vsak trenutek je lahko za tistega, ki Jezusa posluša in sprejme, »danes«, ko oznanilo odrešenja postane resnica.
Neminljivo jubilejno leto
Besede preroka Izaija, ki jih Jezus prebere, govorijo o jubilejnem letu, ki bo dokončno in neminljivo. S svojimi besedami pa naznanja, da je čakanje na izpolnitev te obljube končano in da je »danes« ta obljuba izpolnjena. Luka ne podaja drugih podrobnosti tega, kaj točno je Jezus učil oziroma jim še »govoril«, ker je to, da je Jezus med nami, v resnici najpomembnejša vsebina »dobre novice«. Po Jezusu nam je dana možnost, da uresničimo pravičnost, ki je temeljna za to, da lahko zaživimo kot bratje in sestre. In ker je obljuba izpolnjena, se tisti nazareški »danes« zdaj razteguje do konca časa: vsak trenutek je lahko za tistega, ki Jezusa posluša in sprejme, »danes«, ko oznanilo odrešenja postane resnica. »Beseda, izrečena enkrat za vselej, obstaja zmeraj in povsod jo poslušajo ter izvajajo, tako kot napisana skladba zmeraj obstaja in jo povsod izvajajo« (S. Fausti). Tako kot Jezus posluša Očeta, da izpolni njegovo voljo, smo mi povabljeni k poslušanju njegove besede.
Nadaljevanje Lukovega pripovedovanja nam bo razkrilo, da uresničitve Božje obljube v tem človeku, za katerega so verjeli, da je Jožefov sin, niso zmogli prepoznati vsi. Da bi bile za razliko od njih naše oči »uprte vanj« dovolj dobro in dolgo, da ga bomo lahko prepoznali kot Božjega Sina, poslanega kot odgovor na naše prošnje!



