Talarje je zašil tudi za letošnje škofijske novomašnike in lani za posvečenje škofa Kozinca. Čeprav je sam »le« redovni brat brez duhovniškega posvečenja, kot kakšen dobri duh spremlja duhovnike, med šivanjem zanje moli in jih spodbuja, naj radi nosijo to lepo znamenje svoje duhovniške poklicanosti.

Aprila je praznoval 80 let s slovesno mašo in kosilom za povabljene sorodnike in prijatelje. FOTO: Jana Jocif

Prispevek v celoti preberite v novomašni številki tednika Družina.

Talar po meri

Brat Rudi ima delavnico v Majcnovi hiši. Ob vstopu vanjo je človeku hitro jasno, da so talarji njegova velika ljubezen. Pri izbiri materialov je zelo izbirčen. »To mora biti kvalitetno blago iz volne, da je bolj prijetno za nošenje, bolje diha. Prav pred kratkim je bil tu župnik, ki so ga pregovorili, naj si kupi talar na Poljskem. Ti so iz sintetike. Dvakrat ga je oblekel, potem pa podaril naprej in prišel k meni po novega,« nam pove in s ponosom doda, da so njegovi talarji tako trpežni, da jih duhovniki nosijo tudi po 25 ali 30 let.

Jemanje mere Miranu Sajovicu, ravnatelju Salezijanskega zavoda Rakovnik. FOTO: Jana Jocif

Salezijanski krojač vsak talar naredi po meri. In to brez kroja! »Tisto polaganje krojev je zame preveč zamudno. Jaz imam vse v glavi. Vzamem mere, narišem, urežem in sešijem.« Pri bogoslovcih vedno pusti še nekaj rezerve. »Včasih se je kdo hudoval, da sem mu preveč blaga všil, a ko se je kot kaplan zredil, je prav prišlo, da je bilo mogoče talar razširiti,« pove v smehu. Njegovi talarji nosijo tudi poseben zaščitni znak: na hrbtnem delu jim všije znak Ave Maria.

Bog v nebesih že ve, koliko sem jih naredil. Jaz ne.

Zanima nas, ali vodi kaj statistike, koliko talarjev je že naredil. »Bog v nebesih že ve, koliko sem jih naredil. Jaz ne,« skromno odvrne. »Včasih je bilo treba v dveh, treh mesecih narediti 30 talarjev, ko je bilo toliko bogoslovcev v enem letniku. Zdaj že vrsto let nimam teh težav.«

V delu je veselje

Kljub 80 letom salezijanec brat Rudi še vedno sledi svojemu ustaljenemu dnevnemu ritmu: ob šestih zjutraj se udeleži svete maše, sledijo skupne jutranje molitve in zajtrk, ob pol osmih pa se odpravi v svojo delavnico. Včasih dela tudi po cel dan, odvisno od dela. Poleg talarjev zašije tudi hlače, včasih tudi kakšno krilo. »Vse sorte se moraš lotiti. Če je bilo treba, sem tudi ženski vzel mere! Ravno prejšnji teden sem eni pevki s kora dve krili popravil.« Sicer pa v skupnosti polika vse srajce, prte za cerkev ipd. »Res rad delam,« pove. »Brez dela sem kar malo žalosten.«

Don Bosko, ustanovitelj salezijancev, bdi nad šivanjem talarjev in drugih oblačil. FOTO: Jana Jocif

V soboto delavnico vedno temeljito pospravi, nedelja pa je Gospodov dan: čas, ki ga Rudi že več kot 60 let posveča prepevanju v župnijskem zboru med sveto mašo, pa tudi na kakšen sprehod gre rad. »Poleti pa grem na oddih v Veržej, da še malo obiščem domače kraje, svojo sestro in druge sorodnike.«

Polaganje krojev je zame preveč zamudno. Jaz imam vse v glavi.

Na vprašanje o tem, kdo ga bo nasledil, odgovori, da je njegov učitelj mojster Božič vedno tarnal: 'Ko bom jaz umrl, bo konec s tem delom.' »No, zdaj pa jaz že toliko časa to delam za njim. Morda se še vedno najde kdo. Krojaštvo je lep poklic, talarji pa plemenito oblačilo. Da nam le ne bi zmanjkalo tistih, ki jih oblačijo.«