Nadaljevanje iz: Breginj, Plestišča, Franc Sovdat, Anton Skočir, Karel Klinkon, Franc Kranjc, Albin Žagar, partizani [5]

V nadaljevanju objavljam zadnji del izbranega gradiva o zločinih komunističnih partizanov na širšem območju Kobariške.

Jožefa Korena so partizani ubili, ker je obiskal prvorojenca

Jožef Koren – Martinkčev iz Smasta. Pozimi 1944 je zapustil partizansko enoto, ki je bila v vasi Krn. Obiskat je šel sina prvorojenca v Smast, kjer se je tedaj brez »dela« razpuščeno nahajala Gregorčičeva brigada. Nekdo ga je izdal in patrulja je šla takoj za njim ter ga odgnala od žene in prvorojenčka nazaj v »bazo« v vas Krn. Nekaj dni so ga imeli zaprtega in zastraženega v nekem seniku blizu vasi. Niso vedeli kaj narediti z njim, ker so vedeli, da ni nameraval »dezertirati« in zapustiti enote, pač pa le videti svojega prvega otroka. Nato je padla »sodba«: Ustreliti ga je potrebno kot primer dezerterja. Pokopan je na domačem pokopališču pri Sv. Lovrencu ob Soči, kamor so ga kmalu prenesli sorodniki s pomočjo sovaščanov, saj so kmalu izvedeli, kaj se je zgodilo z očetom novorojenčka Jožkota. Sin nosi bolečino v srcu, odkar se zaveda.

Franc Komar je »izginil« po partizansko, po vojni tudi družina

Franc Komar – Mešetov iz Kobarida je bil letnik 1922, a so ga Italijani poklicali v vojsko že leta 1941. Z Italijansko vojsko je odšel v Rusijo, od koder so ga spomladi 1943 pustili na okrevanje. Fant je sklenil, da v Rusijo ne gre več, zato se je pridružil partizanom. Nekega dne je zvečer s še enim soborcem prišel skrivaj domov. Kmalu so domači opazili, da gredo proti hiši italijanski karabinjerji. Franc se je skril na domače podstrešje, njegov sotovariš pa jo je kolikor se je dalo hitro ubral v breg, v gozd, tako, da je srečno ušel.

Ljudje so o fantu dajali čudne omalovažujoče izjave, predvsem zaradi tega, ker je imel za vse Kobaridce, še posebej pa za sosede, zelo nepriljubljeno mamo. Govorili so ji »debela brika« ker je bila doma iz Brd. Partizanom naj bi bila menda tudi nenaklonjena. Francov oče je bil cestni pometač ter kot občinski uslužbenec oglaševalec raznih plakatov in razglasov oblasti. Ljudje so ga omalovaževali, ker je bil revež, mogoče celo rahlo »zamujen« s pametjo. Skratka bili so neurejena družina. Franc je ostal nekaj dni doma, nato pa se je spet podal med partizane, toda od tistega poletja 1943 nihče več ni vedel zanj. Ali so ga ubili z obtožbo dezerterstva ali kaj drugega, ni znano. Družina je izgubila sina, ki bi lahko postal dober državljan nove države.

Na spominsko ploščo »padlih« borcev in žrtev fašističnega nasilja imena Franca Komarja niso napisali. Pa tudi sicer današnji rod Kobaridcev za rod in družino Mešetovih le redko kdo še ve, čeprav je ena Francova sestra še pred leti živela v Kanadi. Tudi tega ne, da je Francov brat Jože umrl v Stresovi garaži zastrupljen z ogljikovim monoksidom, ko je kuril Stresov kamion na drva, s katerim je vozil za Stresovo trgovino. Bil je namreč šofer.

Partizani so v Čadrgu umorili Angelo Turjan in sina Marjana

V Čadrgu so partizani jeseni 1944 ubili mamo Angelo Turjan (hči Ignaca) in sina Marjana Turjana iz Kobarida. Mati je bila kot branjevka po mnenju OF nevarna, ker je svoje branjevsko blago prodajala komurkoli, naj je bil Nemec, domobranec ali domačin, samo da je pošteno plačal. Zaradi tega so jo osumili kot »možno« izdajalko ali pošiljalko obvestil, ki naj bi ji jih sin pošiljal od partizanov iz Čadrga pri enoti komande mesta Tolmin.

Sina Marjana, rodil se je leta 1926, so partizani ubili v Čadrgu samo zaradi namiga in suma, da lahko materi pošilja kakšna poročila. »To je bila huda krivica in meni se je zelo smilil, ko so ga peljali, vedel sem kam,« je Ivanu Rutarju povedal član Vosa O. K. iz Smasti že leta 1968.

Idrsko pri Kobaridu, cerkev sv. Tomaža. Komunisti so »spomenik« »NOB« z rdečo komunistično zvezdo vzidali kar v cerkev. Bili so temeljiti pri vsakršnem nasilju. Foto: Ivo Žajdela

Emilijo Volarič iz Idrskega so partizani zverinsko umorili ob Soči

Idrsko je danes polno spomenikov in info tabel, toda na njih zaman iščemo ime Emilije Volarič. Foto: Ivo Žajdela

Emilija Volarič iz Idrskega se je rodila 28. junija 1913. Bila je preprosto in lepo kmečko dekle, v katero se je zaljubil nižji oficir karabinjer. Odnosov nista skrivala in govorilo se je že o poroki. Idrski prenapeteži OF so vse to preprečili tako, da so še ne dvajsetletno mladenko, verjetno z obtožbo, da lahko kaj izda, lahko pa je bilo prisotno tudi ljubosumje, predlagali za umor. Ob Soči so ga 12. februarja 1943 izvedli za to izbrani ljudje. Po mnenju domačina iz Idrskega, zgodovinarja Petra Stresa, so bili to partizani iz Bovške čete. Ker se je vse zgodilo v bližini italijanske postojanke, je niso ustrelili, pač zverinsko umorili v bečju pod vasjo ob Soči. Tam ob vodi jo je našel lovski in ribiški čuvaj Maligoj starejši.

Zanimivo je, da se je istega leta, poleti pred kapitulacijo Italije, doma v idrski cerkvi poročila Pavla Koren – Korenova z alpinom po činu sergentejem, ki je bil v svečani oficirski obleki, pa se ni nikomur nič hudega zgodilo. »Kdo je ubogo mladenko Emilijo izdal in predlagal za umor iz ljubosumja? Kakšen njen domačin in oboževalec ali budni vaški člani OF?« se je pred leti vprašal Ivan Rutar, ki je zbral podatke tudi za to »zgodbo«.

Idrsko pri Kobaridu, cerkev sv. Tomaža. Komunisti so »spomenik« »NOB« z rdečo komunistično zvezdo vzidali kar v cerkev. Posnetek je iz leta 2012, spodaj še ni dodatne spominske plošče, ki je prav tako pomanjkljiva. Foto: Ivo Žajdela

Partizani so v Idrskem umorili Cirila Špolada, v Kobarid so ga pokopali kot psa

Ciril Špolad – Muzja se je rodil okoli leta 1900. Kot velik revež se je preseli iz Borjane v Idrsko, kjer so mu pri neki domačiji dali za stanovanje opuščeno staro klet. Klet, spodnji del in streho je toliko popravil, da je v spodnjem prostoru uredil kot za spanje, v drugem kotu pa je imel tri koze, od katerih je živel. Klet je imel vedno močno zaklenjeno, pa naj je bil doma ali zdoma, ko je pasel koze ali šel po menažo. Za krajane, posebno za razgrajaške mladostnike, je bil tarča vseh vrst napadov in žalitev. Iz njega so se delali norca, ker je imel malo brado, podobno kot njegove koze. Posebno rad se ga je posluževal in ga ni pustil na miru leta 1926 rojeni Šlosarjev.

Ker siromak ni imel od česa živeti, je hodil v Kobarid na Mele k alpinom po menažo. Ko so Italijani tudi v Idrskem nastanili manjšo alpinsko enoto, je bila revežu pot prikrajšana. Ko so Nemci odpeljali in izropali Šlosarjevo domačijo, bilo je že proti zimi 1944, je takoj padel sum na Špolada, češ, da jih je on izdal Nemcem, zato so prišli ponj ponoči trije partizani, a jim ni hotel odpreti. Vdreti k njemu pa tudi niso mogli. Ko je zgodaj zjutraj vstal in prišel pred vrata svoje kleti, so ga partizani še vedno čakali. Ustrelili so ga s tremi streli iz revolverja. Obležal je na svojih vejah in drvah, ki jih je imel pripravljene za kurjavo. Nekdo ga je z vozom odpeljal na pokopališče v Kobarid in tam so ga pokopali kot psa.

Idrsko pri Kobaridu, cerkev sv. Tomaža. Komunisti so »spomenik« »NOB« z rdečo komunistično zvezdo vzidali kar v cerkev. Foto: Ivo Žajdela

Tragična smrt Karlina Volariča v partizanih

Karlin Volarič – Mešelkov iz Idrskega pri Kobaridu se je rodil leta 1926. Domobranci so ga na silo mobilizirali, kot večino mož in fantov iz Kobariške, razen skrivačev, ki so se vrnili po kapitulaciji Italije domov in so se skrivali tudi pred partizani. Bil je veseljak in navihan fant. Pogosto je prišel s Trnovega ob Soči domov na obisk. Nekega dne ga je mati prisilila in ga tako rekoč sama odgnala v partizane na Livško. Videli so ga večkrat tudi domačini, kot je bil tedaj že star, velik in mogočen Ivan Ručna – Tarzan, v Kozjih stenah na Trnovskem in to še pozimi 1945. Karlin je bil dodeljen k bolničarjem. Zgodilo pa se je, da so mu v hudi zimi hudo pomrznile noge, tako, da je bil za hojo čisto nesposoben. Skoraj nove čevlje je nosil zavezane čez rame kot Jurčičev Krjavelj, noge pa je imel zavite v žakljevino. Ko je prišlo do hajke in nujnega umika, ubogi Karlin ni mogel na noge. Po tem času, ga ni videl nihče več. Pa tudi domačim ni nihče nič sporočil. Niti na spominski plošči »padlim« borcem niso zapisali njegovega imena. Zakaj?

»Kako je umrl 'mamin partizan' Karlin, ki je na njeno željo zapustil domobransko enoto v Kobaridu?« se je vprašal Ivan Rutar in dodal: »V Idrskem je poznan primer, da so partizane nasilno mobilizirali po gostilnah, če jim prebrisanci niso kdaj že poskakali skozi domača okna na sosedova dvorišča.«

Idrsko pri Kobaridu, cerkev sv. Tomaža z vzidanim »spomenikom« »NOB« z rdečo komunistično zvezdo. Foto: Ivo Žajdela

Karla Volariča je moral zahrbtno ustreliti sovaščan in Idrskega

Jeseni, že po razsulu partizanske »Kobariške republike«, so se vse oefovkse ustanove, razne komisije in odbori Kobariške, podali v matajurske planine in gozdove. Posebno borci, ki so opravljali v glavnem stražarske ali kurirske posle, so bili najpogosteje brez dela. Dolgočasili so se in skoraj vsi so bili domačini iz bližnjih vasi, tako, da so lahko, ne da bi vprašali za dovoljenje, šli domov, se tam najedli, preoblekli in si nabasali nahrbtnik tudi s hrano.

Karlo Volarič (letnik 1908) jo je pogosto mahnil domov v Idrsko. Dobro uro je porabil do doma po stezah in skrajšanih poteh naravnost skozi gozd. Ko se je vračal, je bilo potrebno kar dobro pohiteti, če se je hotel vrniti v dveh do dveh urah in pol.

Karlove pogoste poti so postale partizanskemu vodstvu sumljive, še posebno, ker je kar naprej godrnjal, da gre domov, da nima kaj delati. Zato so se odločili, da se mora Karla »spraviti« s poti, da ne naredi kakšne neumnosti. Za umor so določili kar domačina iz Idrskega, ki naj ga nekaj časa spremlja, potem pa »počil«. Ko je na tej poti Karlov sovaščan Jože opazil, da se je Karlo ustavil, da si zaveže čevelj, je izkoristil to priložnost in ga, čepečega, ustrelil v tilnik.

Jože in Karlo sta bila že zrela moža, stara približno 40 let. Jože se je vrnil na komando in sporočil, da je »delo opravljeno«. Kakšne more so ga potem dajale, je vedel le redko kdo, toda kaj je hotel, če so višji ugotovili, da je to potrebno storiti, je pač moral, če bi ugovarjal, bi se lahko še zanj spomnili kaj podobnega in ga »pospravili«.

Jožefa Mateliča so partizani umorili nad Livškimi Ravnami

Jožef Matelič - Pepič (1925) je bil iz Livških Raven. Njegova mati se je poročila v Dolje pri Tolminu, sin pa je bil nezakonski. Zelo rad je zahajal domov na Ravne in v Kobarid, ki se mu je zdel kot mesto. Bil je begavček in za nobeno delo. Oefarji so zato sklepali, da bi lahko napravil kaj nevšečnega, zato so ga predlagali za umor. Partizanski karavli na Livških Ravnah se je zadeva zdela upravičena in reveža so ubili (po pripovedovanju komandirja kurirske karavle Antona Hrasta iz Livka). Pokopali so ga nad vasjo.

Franca Mateliča so partizani ubili, ker je verjetno izražal kake dvome

Franca Mateliča – Čefutnovega iz Kobarida, letnik 1912, so partizani ustrelili jeseni 1944 na Pečinah na Šentviški planoti. Bil je celo komisar čete. Ker je bil doma iz še kar bogate kmečke družine in se je tedaj že veliko govorilo o komunistični revoluciji, je verjetno izražal kake dvome. Verjetno se ga je štab višje enote želel znebiti, da ne bi med borce vnašal kakšnih »napačnih« idej.

Janeza Lištra iz Drežniških Raven so ubili terenci OF

V Drežniških Ravnah so partizani ubili Janeza Lištra, ker so ga terenci OF obdolžili, da krade partizanom nabrano blago, posebno prehrano. Na Drežniškem je bilo po ovadbah zagrizenih članov in odbornikov OF »obsojenih« na smrt kar petnajst ljudi in to brez posebnih utemeljitev. Smrti jih je rešil Mirko Skočir - Markčev iz Jezrc, ki je bil prav tako med vodilnimi člani odbora OF, toda s pametno glavo. Vedel je, da so ovadeni po večini zelo verni, toda dobri in pošteni ljudje ter da so med njimi v glavnem taki, ki so se jim nekateri zlobneži hoteli maščevati zaradi osebnih koristi ali sovraštva.

V Drežniških Ravnah so partizani ubili Janeza Lištra. Foto: Ivo Žajdela

Partizanskega funkcionarja Franca Lušino so ubili na Robidišču

Na Robidišču so leta 1944 partizani ustrelili tudi partizanskega funkcionarja Franca Lušino iz Ljubljane. Zakaj, ni znano.

Robidišče Foto: Ivo Žajdela

Umor Italijana v Kobaridu

V Kobaridu so v času t. i. Kobariške republike (od 15. septembra do 1. novembra 1943) partizani javno ubili tudi malega trgovčiča Italijana Vasca, ki je imel svojo skromno trgovinico s sadjem pri Franku, prav na mestu, kjer je zdaj bogato založena trgovina zelenjave. Ubili so ga brez vzroka, bil je Italijan, toda nikakršen fašist in prenapetež. Na trati starega pokopališča v smeri Mlinov ga je z brzostrelko prerešetal poznan kobariški partizan. Italijančkovo jokanje, rotenje in naravnost kričanje, da bi si rešil ubogo življenj: »Ijo sono kon voi« (jaz sem z vami), ni pomagalo.

Ena izmed strašilnih metod, posebej nad dekleti, ki so bila zaljubljena v lepe in prikupne Italijančke, je bila tudi ta, da so jih ugrabili in potem ostrigli na balin. To je bila javna sramota in prvi opomin, da drugič ne bodo pele le škarje, pač streli iz puške. Tudi taki primeri so poznani v Kobaridu.

Leta 2014 je občina Kobarid v Idrskem vzidala še eno spominsko ploščo

Leta 2014 je občina Kobarid v do tedaj komunistični »spomenik« na cerkvi v Idrskem vzidala še spominsko ploščo z za ta čas izrazito pomanjkljivimi podatki. Najprej so zapisali kategorijo »za domovino so umrli tudi partizani«. O tem dogodku je Ivo Jevnikar julija 2014 v Mladiki zapisal: »Občina Kobarid in krajani Idrskega so ob Dnevu državnosti 25. junija 2014 dopolnili spomenik NOB, ki je od septembra 1946 položen ob zunanji zid cerkve sv. Tomaža in ima na vrhu rdečo zvezdo. Če so takrat zapisali imena 17 krajanov Idrskega in Mlinskega, so jih na novo ploščo, ki se lepo vključuje v spomenik, dodali deset. Gre za še enega vaščana, ki je umrl v nemškem taborišču, in devet partizanov. Za tri ni jasno, kako so končali, kar šest pa jih je izgubilo življenje ali zaradi revolucionarnega nasilja ali zaradi kakih manjših prekrškov. Ploščo je na primer odkrila hči partizana, ki jo je hotel po rojstvu oče videti, saj ni služboval daleč od Idrskega. Ker je to storil brez dovoljenja, so ga ustrelili.

Med žrtvami revolucionarnega nasilja pa je primorski padalec Ivan Volarič, ki bi bil moral poleti 1944 nastopiti službo radiotelegrafista na istrskem območju, a se je po njegovem prihodu za njim izgubila vsaka sled.

Slovesnost se je začela z mašo, ki jo je daroval kobariški župnik Ivan Blažič – ki je kasneje blagoslovil spomenik – ob somaševanju vojaškega duhovnika Mateja Jakopiča. Pod rahlim dežjem so nato ob spomenik stopili častna straža slovenske vojske, nosilci borčevskih in veteranskih praporov ter mešani pevski zbor Planinska roža. Prisotne je pozdravila kobariška županja Darja Hauptman, ki se je zahvalila pobudniku Ivanu Šavliju in posebni komisiji, ki jo je vodil zgodovinar Peter Stres in je preučila vse omenjene primere, tako da je bila dopolnitev spomenika opravljena s soglasjem različno mislečih. Slavnostni govornik je bil sekretar na ministrstvu za kulturo Silvester Gaberšček.«

Leta 2014 je občina Kobarid v do tedaj komunistični »spomenik« na cerkvi v Idrskem vzidala še spominsko ploščo z za ta čas izrazito pomanjkljivimi podatki. Imeli so podatek o partizanskih umorih Emilije Volarič, Cirila Špolada – Muzja in Karlina Volariča – Mešelkova, pa jih na ploščo niso zapisali. Zakaj ne?! Foto: Ivo Žajdela

Medtem ko ene častijo, so drugi zakopani neznano kje

Med devet imen so vpisali tudi Karla Volariča (1908–1944), ki so ga, kot smo videli, partizani umorili na nadvse zahrbten in zavržen način. Slovenija je nabita z neverjetno ignoranco do resnice oziroma do ljudi, ki so jih umorili partizani. V Kobaridu so leta 2014 imeli podatek o partizanskih umorih Emilije Volarič, Cirila Špolada – Muzja in Karlina Volariča – Mešelkova, pa jih na ploščo niso zapisali. Zakaj ne?!

Ivo Žajdela, Umor Emilije Volarič, Kobarid, Ivan Rutar, Reporter, 20. 3. 2017

1/11