Somaševanje za uspeh beatifikacije Božje služabnice Vere Lestan bo vodil župnik župnije Miren Robert Ušaj. Pel bo župnijski mešani pevski zbor iz Mirna. To bo šestindvajseta od tridesetih maš, ki jih pripravlja pobuda Vseposvojitev in bodo na trideset zaporednih prvih petkov darovane za slovenske mučence, žrtve komunističnega nasilja, ki so v postopku za beatifikacijo. Svetniške kandidate s pesmijo predstavlja Gregor Čušin. Bogoslužje lahko spremljamo tudi po GOLD TV in YouTube kanalu.

Vera Lestan

O Veri Lestan je obširno pisal lazarist Antona Pust

Besedilo o Veri Lestan povzemam po knjigi lazarista Antona Pusta Vera Lestan (izdala župnija Miren, Miren, 1996, 63 strani). Pust je dolgo deloval na Mirenskem Gradu in se posvečal tudi raziskovanju medvojnega komunističnega nasilja, tudi na Primorskem, poleg Vere Lestan je izdal tudi knjigo o partizanskem umoru bogoslovca Emila Keteja pri Šempasu.

Lestanovi v Mirnu pri Gorici so bili ugledni ljudje. Otroci so bili nadarjeni in izobraženi. V tej zavedni slovenski družini je bilo globoko krščansko in kulturno življenje. Bili so glasbeno nadarjeni, radi so prepevali skupaj doma in sodelovali na prireditvah. Njihov dom je bogatila obsežna knjižnica. Naročeni so bili na slovenske revije in časopise, ki so izhajali v matični domovini in na Primorskem. Tako so bili seznanjeni z dogajanjem doma in po svetu.

Rodovnik Lestanove družine

Oče Karel, sin Mihaela in Ane roj. Perdec, rojen 22. 11. 1865 v Mirnu, poročen 8. 2. 1890, umrl 16. 8. 1940. Mati Marija, roj. Štanta, hči Janeza in Terezije roj. Cijan, rojena 26. 3. 1868 v Mirnu, umrla 13. 10. 1923.

Otroci: Rafael (6. 12.1890–15. 12. 1961, Kristina (9. 5. 1893, umrla v Nemčiji), Karel (6. 6.1895–29. 1. 1923, Marija (23. 9. 1897–25. 5. 1961, Alojzija (19. 6. 1900–11. 12. 1974, Jožef (26. 6. 1902, umrl kmalu po rojstvu, Hilarija (14. 11. 1905–15. 5. 1929, Veronika (Vera), 3. 2. 1908, umorjena 14. 11. 1943).

Lestanova družina, sestri Lojzka in Marija, brat Rafael, oče Karlo in Vera.

Kot zavedna Slovenka ni hotela poučevati otrok v italijanščini

Ob deseti obletnici smrti Vere Lestan so Katoliškem glasu v Gorici (1953, št. 46, str. 3) zapisali: »V soboto 14. novembra bo minilo deset let od tistega usodnega večera, ko so partizani odpeljali tako idealno mirensko dekle Vero Lestanovo. Ni se več vrnila.«

Vera Lestan se je rodila 3. februarja 1908 v Mirnu, hišna številka 124. Njeno rojstvo je razveselilo očeta Karla, strojarja, in mater Marijo roj. Štanta. 9. februarja 1908 jo je krstil župnik Ivan Rojec. Starši so jo vestno vzgajali v krščansko dekle, da bi na svetu naredila veliko dobrega za bližnjega in svoj narod. V ljudsko šolo je hodila deloma doma, deloma na Štajerskem, kamor je njena družina v času prve svetovne vojne morala oditi v begunstvo. Po vrnitvi v Miren je vstopila v zavod Notre Dame v Gorici, kjer se je izučila za učiteljico otroškega vrtca. Do službe ni prišla, ker se kot zavedna Slovenka ni hotela vpisati v fašistično stranko in poučevati otrok v italijanščini, kot je zahtevala fašistična oblast.

Pogled na Miren z Mirenskim Gradom s Cerja. Foto: Ivo Žajdela

Otroke je seznanjala z lepoto slovenske besede in slovenske zemlje

Ostala je brez službe, ne pa brez dela. Svoje bogate zmožnosti je kljub temu rada razdajala. Vzgojiteljsko poslanstvo je skušala uresničevati v sodelovanju z domačim župnikom pri pastoralnem delu in v kulturnem življenju kraja. Imela je velik vpliv, zlasti na mladino. Njeno življenje je bilo nesebično služenje. Živela je za otroke, ko jih je doma poučevala in pripravljala na izpite, kot pevovodkinja je zavzeto vodila otroški cerkveni zbor. Otroke je učila igrice in deklamacije, pripravljala jih je za nastope ob slovesnostih v župniji, kot ob novih mašah, ki jih je bilo v tistih časih kar nekaj, pa tudi ob osebnih jubilejih dekana Oskarja Pahorja in drugih. Prvoobhajancem je na njihov veliki dan pripravila kakšno presenečenje. Otroke je seznanjala z lepoto slovenske besede in slovenske zemlje ter z njimi organizirala ob nedeljah popoldne krajše izlete v okoliške vasi in v naravo.

Lestanova hiša v Mirnu.

Bila je duša vsega verskega življenja v župniji

Kot zgledna članica Marijine družbe je izgorevala za njeno rast in razcvet. Vodila je Marijin vrtec in skrbno pazila, da se nobena od teh mladih cvetk ni izgubila. Živela je s Cerkvijo, zato ni bilo praznika, ni bilo slovesnosti v cerkvi, ki bi je ne znala poživiti in ji vtisniti tisti pečat, ki se ne pozabi. Vera je bila duša vsega verskega življenja v župniji. Pokazala se je neustrašna v tistih hudih časih, ko je bila vsaka v javnosti izgovorjena slovenska beseda nedovoljena. Z veliko skrbnostjo in lepo pisavo je prepisovala note cerkvenih in narodnih pesmi, ki so jih peli v Mirnu.

Bila je globoko verno dekle, predana Bogu in narodu

Ni se zbala naporov in žrtev za slavo božjo. V gorečem apostolskem delovanju je dosegla tisto, kar dosežejo samo junaške duše, ki nase pozabijo in se žrtvujejo za druge. Moč je črpala v goreči molitvi in v pogostem prejemanju zakramentov. Bila je globoko verno dekle, predana Bogu in narodu. V krstni knjigi je ob njenem imenu zapisana opomba: »Nesebična, idealna pomočnica za versko življenje otrok in mladine.«

Dekliška Marijina družba v Mirnu, dekan Oskar Pahor, Vera Lestan je v zgornji vrsti druga z leve, leta 1940.

Požrtvovalno je pomagala zaprtim v taborišču Gonars

Njena plemenita duša se je kazala tudi v tem, ko je vsakemu, ki je potreboval njeno pomoč, nesebično pomagala tako materialno kot duhovno. Ko je bilo v Gonarsu interniranih veliko Slovencev, je bila Vera Lestan med prvimi, ki je nesrečnežem prihitela na pomoč. Z njej lastno požrtvovalnostjo je hodila od hiše do hiše, zbirala živež, denar in obleko in potem sama v vsakem vremenu in v nevarnostih vojnih dni vse to vozila s kolesom v Gonars. Tako je velikokrat naredila to pot do naših trpečih ljudi. Koliko je bilo pri vsem tem žrtev in napora, ve samo Bog.

Na njenem nasmejanem obrazu ni bilo nikoli opaziti utrujenosti

Veliko je pomagala tudi misijonarjem na Mirenskem Gradu in skrbela za samostan, zlasti ko so slovenske misijonarje leta 1934 pregnali, in v septembru 1943, ko so morali italijanski misijonarji oditi in je hiša ostala prazna. Ona je poskrbela za stvari na Gradu, urejala prostore in pospravljala. Telesno slabotna je izvrševala velika dela in kljub obilnemu naporu je bila vedno vedra. Na njenem nasmejanem obrazu ni bilo nikoli opaziti utrujenosti ali slabe volje.

Župnijska cerkev sv. Jurija v Mirnu po prvi svetovni vojni.

Propagandisti OF so dobili najboljše sodelavce med vernim ljudstvom

Začela se je druga svetovna vojna. Primorsko ljudstvo je bilo prepričano, da je napočil čas, da se reši fašizma, ki je po prvi svetovni vojni zatiral Slovence na tem ozemlju. Z velikim navdušenjem, še bolj kot drugod po Sloveniji, so pozdravili ustanovitev Osvobodilne fronte. V partizanski vojski so videli samo osvoboditelje in borce za demokracijo, zato so navdušeno sodelovali z OF.

Propagandisti OF, ki so bili vodilni komunisti, so dobili najboljše sodelavce med vernim ljudstvom, zlasti med dekleti iz vrst Marijinih družb, pa tudi med gospodinjami v župniščih. Te so bile verne, poštene, narodno zavedne, požrtvovalne in zanesljive. Z najboljšim namenom so sodelovale. Niso vedele za ozadje, da OF vodi Komunistična partija, ki je izkoristila narodovo stisko in okupacijo Slovenije, da pride na oblast.

Poznala je sadove komunizma v Sovjetski zvezi, Mehiki in Španiji

Tudi Vero so vabili k sodelovanju, saj je imela velik vpliv zlasti na mlade in s tem bi potegnila za seboj še druge. Ona pa je bila previdna in ji je vest govorila, da jim ne sme zaupati. Zaslutila je, da je v ozadju delo za družbeni prevrat, ki se težnje za osvoboditev le poslužuje v druge namene. Kot mnogi v Sloveniji in nekateri na Primorskem je tudi ona poznala sadove komunizma v Sovjetski zvezi, njegovo nasilje v Mehiki in v Španiji pred drugo svetovno vojno. Vedeli so tudi za poboje že ob koncu leta 1941, zlasti v tedanji Ljubljanski pokrajini, na Dolenjskem. Tako kot so se bali fašizma, so se začeli bati tudi komunizma in se prepričali, da jim ta ne more prinesti svobode in sreče.

Fašizem je propadel, gorje se je nadaljevalo. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so začeli pod vodstvom KP tudi na Primorskem ubijati vplivne ljudi, ki so drugače mislili in niso bili pripravljeni sodelovati z OF.

Množični partizanski umori ob Vipavi

Partizani so 13. oktobra 1943 odgnali tri Blažičeve brate iz Vrtoč (Avguština, Jožeta in Karla) in Marijo, hčerko najstarejšega, Avguština. Niso se več vrnili. Kje so jih umorili, ni znano. Renato Podbersič je zapisal, da naj bi bili zakopani nekje pod Krasom, med Mirnom in Renčami, morda zasuti v kakšni kaverni iz prve svetovne vojne.

V sredo 10. novembra 1943 so partizani iz Mirna odgnali tri moške: prof. Cirila Šinigoja, Bogomila Klančiča in Venčeslava Štanto. V Vrtočah so jih »zasliševali«, nato so jih gnali dalje proti Renčam (tam blizu so imeli komunisti sedež Vosa, svoje udarne, uničevalne paravojske). V nedeljo 14. novembra so odgnali še čevljarja Alojza Rusjana in Vero Lestan po isti poti. Vse so umorili.

Vsi ti so bili dobri in verni ljudje, zavedni Slovenci, nekateri tudi cerkveni pevci. Ubiti so si bili v sorodstvu ali bližnji sosedje. Radi so se srečevali. Da so se tisti večer zbrali pri Veri Lestan na politični sestanek, kot se je govorilo, in da so jih tam zajeli, ni res. Na tem obisku sta bili tudi Marica, žena pokojnega Venčka, in njena sestra Dragica, ki sta to odločno zanikali. Pa tudi če bi šlo za politični sestanek, saj vendar zanj niso imeli monopola le komunisti, ki so se skrivali za masko, imenovano OF oziroma Osvobodilna fronta.

Vosovsko poročilo o umorih Mirencev, na njem je tudi Vera Lestan, november 1943.

Ljudje so prestrašeni šepetaje spraševali: »Zakaj, zakaj?

Komunisti so načrtovali z umori še drugih Mirencev, po pričevanjih nekaterih domačinov kar nekaj desetin. Ker pa čez Vipavo ni bilo mostu in so se čez prevažali s čolnom Antona Mozetiča - Mrkotina, jim je bilo otežkočeno odpeljati še koga z druge strani Vipave. Domačine so takšna dejanja hudo prizadela in so jih obsojali. Mirenski partizan Pepe Kokelj je sam bedel nad dekanom, ker so mu grozili s smrtjo. Ljudje so prestrašeni šepetaje o tem govorili in se spraševali: »Zakaj, zakaj? Kdo je tega kriv, kdo je to zapovedal?« Gotovo so bili ti umori in grožnje tudi tukaj opozorilo tistim, ki se niso strinjali z OF.

»Tista baba iz Mirna pa je bila trda.«

Znano je, da je prišel s komande partizanskega IX. korpusa, ki je deloval tudi na tem območju, ukaz, naj Cirila Šinigoja priženejo na zaslišanje, ostale pa izpustijo. Bili pa so že vsi mrtvi. Nekateri so kmalu izvedeli za njihovo smrt. Svak Venčka Štante, ki je kot čevljar delal za partizane, je povedal, da je šest ur po umoru že vedel za to. Ob priliki je rekel svoji ženi v rahli napetosti: »Ali hočeš, da bodo tudi meni streljali v hrbet, kot so tvojemu bratu?« Gotovo je nekaj vedel o okoliščinah smrti. Mlad partizan, ki je bil le stražar, je poslušal, ko so se v Renčah pogovarjali: »Tista baba iz Mirna pa je bila trda.« Kaj bi to pomenilo? Ali je Vera težko umirala, kljubovala smrti, ali pa ni popuščala pri zasliševanju?

Vera Lestan (druga z desne) s prijateljicami.

Komunizem je bil v svojem jedru brezbožen

Zakaj je Vero Lestanovo, to pošteno, verno, požrtvovalno, tako zavedno Slovenko, doletela takšna smrt? Komunizem je bil v svojem jedru brezbožen. V napoto so jim bili takšni, kot je o njej zapisal dekan Pahor: »Nesebična, idealna pomočnica za versko življenje otrok in mladine.« Ni bila samo globoko verna, ampak tudi odlična vzgojiteljica in nesebična župnikova sodelavka pri pastoralnem delu ter kulturnem življenju kraja.

Spoznala je, da se partizanska vojska bori za zmago komunizma

Ena Verinih prijateljic, prej navdušena sodelavka v OF, je ob teh nedolžnih ubitih iz Mirna izjavila, da so se ji šele tedaj odprle oči in da je spoznala, da se partizanska vojska bori za zmago komunizma, ne pa za resnično svobodo naroda, ker mori tako dobre ljudi in zavedne Slovence.

Verina znanka je po tolikih letih zapisala: »Taki ljudje so nam ohranili vero. Kakšne zaklade so nosili v sebi! Žal so po letu 1940 začeli mnogi naši izgubljati čut za take vrednote. Naj spomin na take ljudi bogati naš mladi rod, da bi tudi ta iz sebe dajal to, kar je dobro in plemenito.«

Vera Lestan je pisala tudi poezijo.

Vera Lestan je bila že kot učenka odlična

Vera Lestan je začela hoditi v ljudsko šolo v Mirnu 1. septembra 1914 in končala 8. šolsko leto 30. junija 1922. Bila je vedno odlična učenka. V spričevalu, ki je bilo izdano 1. julija 1922, so ocene: Vedenje 10, Marljivost 10, Čitanje 10, Pisanje 10, Slovenski učni jezik 10, Italijanski jezik 10, Računstvo in geometrija 10, Prirodopis in prirodoslovje 10, Zemljepis in zgodovina 10, Risanje 10, Petje 10, Telovadba 10, Verouk 10, Zunanja oblika pismenih izdelkov 10. Šolski upravitelj: Alojzij Urbančič, razredni učitelj: Slavica Vilhar.

O Veri Lestan je v Mrliški knjigi župnije Miren (zv. VIII., str. 95, št. 28 in str. 105, št. 16) zapisano: »Vera Lestan, ubita 14. 11. 1943, magistra.« Napisan je datum 22. 11. 1945, ko naj bi bila izkopana v Orehovljah in pokopana na mirenskem pokopališču (Exhumata in Orehovlje 22. XI. et inhumata cemeterio Miren). Vse to pa je pozneje prečrtano. O njenem grobu tudi domači nič ne vedo, tudi o prekopu iz Orehovelj v Miren ne. Gotovo pa je nekaj bilo, ker je te podatke zapisal župnik in dekan Oskar Pahor, ki je podpisan kot pokopavalec. Morda je bilo to narejeno v strogi tajnosti. Morda je kdo pozneje zahteval popravek v Mrliški knjigi ali pa je bila pomota glede pokojnika.

Kalvarija na Mirenskem Gradu. Foto: Ivo Žajdela

Postopek za razglasitev za mrtvo

V aprilu 1964 je Verina sestra Alojzija začela postopek za razglasitev za mrtvo. Občinsko sodišče v Novi Gorici je dne 27. 4. 1964 poslalo tale dopis: »LESTAN VERONIKA, hči Karla in Marije Štanta, rojena 3. 2. 1908 v Mirnu, vzgojiteljica, nazadnje bivajoča v Mirnu št. 135, je bila za druge svetovne vojne dne 14. 11. 1943 v večernih urah odpeljana po dveh neznancih od doma in se ni več vrnila. Od tedaj naprej ni o njej nobene sledi več. Ker je verjetno, da je Lestan Veronika umrla, se na predlog Lestan Alojzije iz Mirna št. 135 uvede postopek za razglasitev pogrešanke za mrtvo. Pozivamo Lestan Veroniko, naj se oglasi pri tuk. sodišču ali da kako vest o sebi. Prav tako pozivamo vse, ki kaj vedo o njej, da to naznanijo sodišču. Po preteku treh mesecev po objavi tega oklica v uradnem listu SFRJ bo sodišče odločilo o predlogu. Občinsko sodišče v Gorici, dne 27. 4. 1964 / Sodnik Kerte] Danilo l. r.«

Konec v: Miren pri Gorici, partizani, požig vasi, Anton Pust [2]

Metod Benedik, Slovenski mučenci 20. stoletja, Alojzij Breznik, Vera Lestan, Družina, 4. 8. 2019Renato Podbersič, Veronika iz Mirna, Vera Lestan, Domovina, 2. 11. 2023

Nežka Černe Gec, Motivi upanja v pesmih Vere Lestan, Vzgoja, 1. 6. 2025

1/10