Nadaljevanje iz: Vera Lestan, Miren pri Gorici, Anton Pust, mučenci [1]

Najprej so se nad moške v Mirnu spravili Italijani, nato še partizani

Anton Pust je v knjigi o Veri Lestan na kratko prikazal tudi Miren med drugo svetovno vojno. Redni vojaški rok so mirenski fantje služili v italijanski vojski. Veliko jih je moralo na fronte. Bili so tudi v Abesiniji in Egiptu. Nekateri so se v Južni Italiji pridružili zavezniški vojski in se ob koncu vojne vrnili v Prekomorskih brigadah.

Nekaj mladih iz Mirna se je kmalu po ustanovitvi OF, že leta 1941 vključilo v njeno gibanje, sicer so v kraju prvi odbor OF bil ustanovili 18. julija 1942. 4. februarja 1943 so Italijani v Mirnu aretirali veliko fantov in mož ter jih s tovornjaki odpeljali v različne dele Italije na prisilno delo (battaglione speciale).

Marca pa je šla tod skozi Kraška partizanska četa. Nekaj fantov iz Mirna so mobilizirali. Ti so bili: Milan in Stanko Ferletič, Boris Ferlat, Slavko Malič, Ciril Marušič, Vinko Martinuč, Venčeslav Nemec, Jože Vižintin.

Miren na vojaškem zemljevidu iz prve polovice 19. stoletja.

Nasilne »mobilizacije« v partizansko paravojsko

Partizanstvo na Primorskem je bilo množično, ker so si ljudje želeli svobodo in priključitev Sloveniji oz. Jugoslaviji. Organizatorji partizanske vojske so prišli iz Jugoslavije, med njimi tudi nekdanji emigranti, ki so dobro poznali te kraje in razpoloženje ljudi. Ti so bili praviloma člani KPS in jim je bil prvi cilj komunistična revolucija oziroma nasilni prevrat ter oblast. Ker se primorski partizani večkrat niso strinjali z revolucionarnimi idejami komunizma, so se dogajali umori tudi v njihovih lastnih vrstah. Med temi je bilo nekaj Mirencev. Tudi ob mobilizacijah v partizansko vojsko so bili hudi pritiski na tiste, ki so se temu izogibali.

8. septembra 1943 po kapitulaciji italijanske vojske je partizanska oblast »mobilizirala« vse fante in mlajše moške pa tudi dekleta. Moškim so dali orožje, ki so ga Italijanom zaplenili partizani. Ženske pa so bile bolničarke, skrbele za zvezo, tiskale in raznašale partizanski propagandni material, nabavljale hrano in druge potrebščine za partizane. Znano je, da je starejše dekle nosilo na Grad blagoslavljat čudodelne svetinjice in jih delilo fantom, ki so odhajali k partizanom.

Miren na stari razglednici.

Zbrali so prebivalce pri Štantu, da jim pokažejo, kje je pokopan ubiti vojak

Ob prihodu nemške vojske v Miren septembra 1943 so del vasi prvič požgali, in to na levem bregu Vipave. To je bilo teden po kvatrnici. Leseni most čez Vipavo v Mirnu so partizani že prej zažgali.

V novembru 1943 se je z motorjem iz tržaške smeri pripeljal v Miren po cesti Pri Grabcu nemški vojak. Ker zaradi požganega mostu ni mogel naprej, se je vračal po isti poti. Pri Faganelijevi gostilni sta ga počakala dva partizana, ga ustrelila in zbežala proti Vrtočam. Domačini so mrtvega vojaka odpeljali in pokopali v enega od jarkov, ki so bili izkopani na sedanjem igrišču. Drugi dan so prišli Nemci, ki so bili na drugi strani Vipave, v stari Čevljarski zadrugi. Zbrali so prebivalce pri Štantu, da jim pokažejo, kje je pokopan ubiti vojak. Med odkopavanjem so ljudem grozili, da jih bodo postrelili in zmetali v ta jarek. Seveda se to ni zgodilo. Ljudi pa so močno prestrašili.

Mirenski Grad pred italijanskim uničenjem med prvo svetovno vojno.

Januarja 1944 so partizani umorili nemško družino

Po okupaciji so Nemci nadzirali Miren na desnem bregu Vipave, partizani pa so bili gospodarji na levem bregu in imeli na občini tudi svoj urad. Nemško skladišče goriva in streliva je bilo v Čevljarski zadrugi, drugo, večje, v Vrtojbici. Nemški vojaki, ki so stražili te objekte, so bili strpni do domačinov. V Orehovljah je bila pionirska organizacija. Večje dečke so partizani pošiljali čez Vipavo v Miren, da so prenašali pošto, in v nemško skladišče v Vrtojbici, da so tam jemali municijo. Dečki so se družili z nemškimi stražarji in ob tem polnili za to posebej prirejene žepe s strelivom in ga nosili partizanom v Orehovlje.

V januarju 1944 je v Mirnu v Čevljarski zadrugi stanovala tričlanska nemška družina, mati, hčerka in hčerkin sin. Partizani so mater zvabili pod pretvezo, da jim želijo pomagati, na drugo stran Vipave, na občino, kjer so imeli svoj urad. Čez Vipavo se je moglo priti samo s čolnom. Ker se mati (nona) ni vrnila, je šel za njo enajstletni vnuk Armand. Tudi on se ni vrnil. Oba so odgnali v neznano in ubili. (Po drugi verziji naj bi ubili tudi hčerko, oz. Armandovo mamo.)

Cerkev na Mirenskem Gradu med italijanskim uničenjem med prvo svetovno vojno leta 1915.

Februarja 1944 so partizani ugrabili in umorili tri nemške inženirje

1. februarja 1944 so prišli v Miren trije nemški inženirji, da si ogledajo tovarno usnja Scalettari, kasnejši Jadran oz. Ciciban. Partizani so jih ugrabili in za njimi je izginila vsaka sled. To je bil vzrok, da so drugi dan v Miren prišli Nemci. Pregledali so hiše v dolnjem Mirnu, da bi našli pogrešane. Bilo je ravno na svečnico, 2. februarja, ko so šli ljudje od maše. Vsi so morali k mostu. Ob devetih je bilo zbranih že veliko ljudi. Možje so se morali postaviti v vrsto pri hiši Lojzeta Pahorja. Žene in otroci pa so stali njim nasproti, kjer je zdaj avtobusna postaja. Nemci so določili Antona Mozetiča - Mrkotina in Lojzeta Pahorja, mesarja, in ju poslali na drugo stran Vipave, proti Vrtočam, da poiščeta pogrešane in jih pripeljeta nazaj. Nista jih našla, ker so bili že mrtvi.

Ruševine cerkve in trga pred cerkvijo v Mirnu po italijanskem uničevanju med prvo svetovno vojno.

Nemci Mirencev niso ustrelili, so pa požgali vas

Nemci so zagrozili, da bodo ustrelili vsakega tretjega moškega, če se odpeljani ne vrnejo do štirih popoldne. Ker je bilo več žena z majhnimi otroki, ti pa so jokali, so Nemci žene in otroke ob 11. uri poslali domov in jim rekli, naj možem pripravijo kosilo, stvari v hiši pa pospravijo, ker bo Miren požgan. Pri Nemcih sta posredovala dekan Oskar Pahor in Ivan Mozetič. Ivanu Štanti, ki je bil v vrsti za streljanje, so drugi možje rekli, naj zamenja mesto (bil je tretji), ker ima majhne otroke, pa tega ni storil.

Posredovanja so pa bila uspešna in Nemci so spremenili odločitev. Sklenili so, da bodo može izpustili, Miren pa požgali. Ob štirih je bila izstreljena raketa v znak za požiganje dolnjega dela Mirna na levem bregu Vipave. Nekaj hiš so požgali že v septembru 1943. Tudi pri tem požiganju so nekaterim hišam prizanesli, nekatere pa so domači že prej izpraznili in tudi ko so že gorele, pogasili. Ob petih, to je bilo že v mraku, so dali znak za konec požiganja.

Misijonsko hišo na Mirenskem Gradu so partizani požgali 9. marca 1944, z izgovorom, da bodo tja prišli Nemci.

Cerkev sv. Jurija v Mirnu. Foto: Ivo Žajdela

Mrtvi ne morejo govoriti ali se pritoževati

Zgoraj beremo o tipičnem početju komunističnih partizanov. Ljudje in premoženje jih niso zanimali. Celo nasprotno, svoje »akcije« so na območju vasi izvajali tako in zato, da so se potem okupatorji strašno znesli nad vaščani in njihovim premoženjem. Še 80 let kasneje tovrstnega početja, čeprav je bilo tipično in povsem razvidno, tako rekoč nihče ne problematizira. Kot da bi bilo normalno in kot da ljudje, ki so zaradi tega strašno trpeli, ne bi bili pomembni. V nasprotju z njimi pa so pomembni le partizani oziroma »narodno-osvobodilni borci«. Bili da so »uporniki«, kaj so pri tem počeli s Slovenci pa ni prav nič pomembno. Mrtvi itak ne morejo govoriti ali se pritoževati, živi pa so bili zaslepljeni s propagando, predvsem pa smrtno zastrašeni.

Cerkev sv. Jurija v Mirnu, glavni oltar. Foto: Ivo Žajdela

»Zavezniki« so z bombardiranjem ubili 30 Mirencev

18. marca 1944 so »zavezniška« letala bombardirala letališče na mirenskih Rojah. Bombe, imenovane špeconi (spezzoni), so padale tudi na Miren, Orehovlje in okolico. To je bil najbolj strašen dan za mirensko župnijo. V mrliški knjigi župnije Miren je zapisanih 30 ubitih med bombardiranjem in v biljenski knjigi pet iz Orehovelj, kamor je vas takrat spadala. Ljudje iz gornjega Mirna so našli zaklonišče v kaverni, ki je pod hišo Antona Ferlata, Miren 61. Nekateri so bili ubiti, ko so bežali v zaklonišče. Večina je bila takoj mrtva, eni pa so umrli za posledicami ran še v naslednjih dneh. Več ubitih je bilo tudi iz Rupe in Peči. (V mirenski mrliški knjigi sta s Peči zapisani Marija Petejan, rojena 8. 8. 1929 in Jožefa Marušič, rojena 16. 3. 1889.)

Največ ljudi pa je bilo ubitih na letališču na Rojah. To so bili uslužbenci in mobilizirani fantje iz Furlanije, ki so ob letališču kopali obrambne jarke. Ranjence so nosili v cerkev, kjer so ležali pod korom. Dekan Oskar Pahor jih je tolažil in jim s solzami v očeh delil zakramente za umirajoče. Ranjenci pa so klicali: »Pridite k meni gospod, pridite k meni!« Eni so tam umirali, ene pa so odpeljali v Gorico v bolnišnico, kjer jih je tudi nekaj podleglo ranam.

Miren, spomenik ubitim med »zavezniškim« bombardiranjem 10. marca 1944.

Tako se spominjajo ljudje, ki so dogodke doživeli

V maju 1944 sta prišla iz Renč v Miren dva partizana in sta pri hiši Ferdinanda - Nandiča Mozetiča, Miren 17, smrtno ranila Vinzenza Doma, komandanta nemške posadke, ki je stražila skladišče bencina in streliva v bivši Čevljarski zadrugi. Komandant je bil dober človek in je ščitil prebivalce. Zaradi tega so dali Nemci ukaz, da se morajo ljudje iz Mirna izseliti v 24 urah. Ranjeni komandant, ki je umrl v bolnišnici v Gorici, je pred smrtjo povedal, da tega niso storili Mirenci, ampak da sta prišla partizana, ki sta streljala nanj, od drugod. Nemci so malo popustili in do izselitve je prišlo nekaj dni pozneje. Izseliti so se morali prebivalci gornjega Mirna. Izselila se je tudi večina družin dolnjega dela vasi z levega brega Vipave. Ostalo pa je več družin Pri Štantu, Pri Šelu in Pri Grabcu. Izseliti se je moral tudi dekan Oskar Pahor in uvedel redno bogoslužje v podružničnih cerkvah na Peči in v Rupi. V Mirnu do konca vojne ni bilo redne maše.

»Tako se spominjajo ljudje, ki so dogodke doživeli. Nadaljnja preučitev dokumentov iz tistih časov v arhivih bo morda posamezen dogodek osvetlila še z drugega vidika, bistvo dogaja­nja pa bo ostalo isto,« je zapisal Anton Pust.

Prireditev v spomin Veri Lestan in Ivanu Štanti

Kulturni večer 30. novembra 2025 v župnijski cerkvi v Mirnu z literarno in glasbeno prireditvijo o Veroniki Veri Lestan in misijonarju Ivanu Štanti. Vir: Moja občina

Mirenci so lani in letos uprizorili ganljiv poklon Veri Veroniki Lestan in Ivanu Štanti, zaslužnima osebnostima iz Mirna. Najprej na kulturnem večeru o Veroniki Veri Lestan in Ivanu Štanti 30. novembra 2025 v župnijski cerkvi v Mirnu z literarno in glasbeno prireditvijo o Veroniki Veri Lestan in misijonarju Ivanu Štanti. Spominsko prireditev so ponovili 1. marca 2026 v župnijski cerkvi sv. Andreja ap. v Štandrežu ob dnevu slovenske kulture.

Kulturno društvo Stanko Vuk Miren – Orehovlje in Prosvetno društvo Štandrež sta bila organizatorja skupne prireditve ob letošnjem slovenskem kulturnem dnevu. V nedeljo, 1. marca 2026, se je v župnijski cerkvi sv. Andreja ap. zbralo lepo število poslušalcev, ki jih je v imenu organizatorjev nagovorila Mojca Dolinšek. Prebrala je tudi spremno besedilo Elvire Brumat Medvešček. Med drugim je poudarila plodno sodelovanje med mirenskim in štandreškim društvom, ki je že pred veliko leti preseglo nekdaj obstoječo mejo.

Poslušalci so ob tej priložnosti iz ust Mojce Dolinšek in Andreja Brešana prisluhnili življenjski zgodbi dveh zaslužnih osebnosti, rojenih v Mirnu, vasi, ki je bila zibelka mnogih zagnanih kulturnikov. Po njihovi začrtani poti vztrajno stopajo današnji kulturni navdušenci.

Kulturna prireditev, odbor za njeno pripravo je vodil župnik Robert Ušaj, se je vila pod naslovom Daritev bodi ti življenje celo, pomenljivim verzom Simona Gregorčiča, ki lepo povzema življenjsko vodilo obeh predstavljenih likov, Vere Veronike Lestan in Ivana Štante. Oba sta se rodila v Mirnu in oba sta okusila grozote druge svetovne vojne. Bila sta tudi pesnika in svoje življenje posvetila bližnjim.

Vosovsko poročilo o umorih Mirencev, na njem je tudi Vera Lestan, november 1943.

Pod mrtvim listjem desetletja čaka

Drugi del večera so posvetili Ivanu Štanti, ki se je rodil leta 1933. O Verini smrti je napisal tole pesem: Veri Lestan / Krščansko dekle plemenitih čustev, / ki je cvetelo na Vipavskem bregu, / v družini, ki poznala je molitev, / zavedni na slovenske korenine. / Ah Vera, neupogljiva hrbtenica! / Napoti si bila rdečim, črnim ... / Potujčevanje našlo je pregrajo, / napad na vero svojo mučenico ... / »To je upor, črni klerikalizem!« / že vinjeni so vpili v bližnji krčmi. / Ko noč zakrila je obraze podlih, / odvedli so ovčico, jo zaklali ... / Z ustrahovalnim molkom jo obdali. / Pod mrtvim listjem desetletja čaka, / da Božja roka jo otme iz mraka.

Mirenski Grad. Foto: Ivo Žajdela

Leto 1944 je v Štantovo družino prineslo hudo tragedijo

Ivan Štanta je bil najstarejši od šestih otrok. Starša sta ga vzgajala v trdni veri. Življenje družini ni prizanašalo. Leto 1944 je v Miren in njihovo družino prineslo hudo tragedijo. 18. marca 1944 je bil lep in sončen pomladni dan. Čeprav je bila vojna v samem vrhuncu svojega strašnega delovanja, so ljudje z upanjem in vztrajnostjo obdelovali polja. Tistega dne je veliko vaščanov sadilo krompir. Bil pa je to tudi Ivanov enajsti rojstni dan. Iznad Krasa so prihrumela letala. Ker so ljudje videli, da so »zavezniška«, niso pomislili na nevarnost. Toda prav ta letala so začela sejati smrt. Njihova strašna žetev je zahtevala več kot 30 smrtnih žrtev v Mirnu in Orehovljah ter mnogo ranjenih.

Mirenski Grad, cerkev Žalostne Mate Božje. Foto: Ivo Žajdela

Kot povračilni ukrep so Nemci odpeljali Ivanovega očeta v smrt

V bližini domače hiše je bila ubita Ivanova nona in mlajši brat. Toda stisk in težav tistega leta še ni bilo konec. Maja 1944 so se zaradi uboja nemškega oficirja morali ljudje izseliti. Sprejeli so jih sorodniki in znanci v sosednjih vaseh. Ivanova družina je živela v Štandrežu. Julija so v bližini hiše partizani zajel nemškega vojaka. Kot povračilni ukrep so istega dne Nemci odpeljali Ivanovega očeta in hišnega gospodarja ter hišo požgali. Očeta so odpeljali v taborišče, kjer je umrl. Družina je ostala brez vsega. Vrnili so se v domačo hišo. Pozimi je mama rodila najmlajšega, ki mu je v spomin na v bombardiranju ubitega otroka, dala ime Lovrenc.

Čeprav je bil Ivan še otrok, je prevzel velik del nalog, ki bi jih v normalnih okoliščinah opravljal oče. Že takrat je v njem rastla tiha želja, da bi postal duhovnik. Po vojni je odšel v semenišče v Italijo. Novo mašo je daroval leta 1959 v cerkvi Žalostne Matere Božje na Gradu. Leta 1962 je odšel v misijone na Madagaskar. V požrtvovalnem delu je preživel več kot štiri desetletja svojega življenja. Skrbel je za najbolj ranljive in uboge. Umrl je leta 2003 na Madagaskarju, kamor se je vračal do zadnjega trenutka, saj je ta dežela postala njegov pravi dom.

Grob Cirila Šinigoja v Mirnu, ki so ga komunisti umorili 10. novembra 1943. Foto: Ivo Žajdela

Od Cirila Šinigoja do Stanka Vuka

V Mirnu je jeseni 1943 poleg izginotja Vere Lestan najbolj odmeval umor dr. Cirila Šinigoja (1913, Sesljanu). Doktoriral je leta 1938 na Fakulteti za literaturo in filozofijo Univerze v Padovi z disertacijo Vpliv francoske okupacije v slovenski književnosti. Vosovski morilci naj bi ga zakopali kar na mestu umora ob reki Vipavi, na desnem bregu, proti vasi Orehovlje. Cirilova mama je tja, ob Vipavo, še po vojni nosila cvetje za umorjenega sina.

Omenjenim umorjenim iz Mirna moramo prišteti tudi Alessandra Sanguaninija (1883, Rivarolo pri Mantovi), laiškega brata lazaristov (Misijonska družba) na Mirenskem Gradu nad Mirnom, ki so ga partizani umorili verjetno prav tako pri Renčah 12. oktobra 1943.

Spominska plošča Stanku Vuku v Mirnu, ki so ga komunisti umorili skupaj z ženo Danico (Tomažič) v Trstu 10. marca 1944. Foto: Ivo Žajdela

Med osebe iz Mirna, ki so jih ubili komunisti (vosovci) treba prišteti tudi Stanka Vuka, rojenega v Mirnu leta 1912. Končal je univerzo v Benetkah, uveljavil se je tudi kot pesnik in pisatelj, politično pa je pripadal krščansko-socialni skupini. Na II. tržaškem procesu decembra 1941 so ga Italijani »obsodili« na dolgoletno zaporno kazen, izpustili so ga (Nemci) februarja 1944. Skupaj z ženo Danico so ga umorili v Trstu 10. marca 1944.

Ker so komunisti uspeli po vojni kar 45 let vzdrževati totalitarno enoumje, so z lahkoto umor Vuka pripisovali nasprotni strani. In še celo po demokratizaciji, vse do leta 2015, ko je Martin Brecelj z izjemno raziskavo končno razbil to perverzno mitologijo in v knjigi Anatomija nekega zločina, eni najboljših tovrstnih po letu 1990, objavil imena in »funkcije« vseh vpletenih v ta grozljivi umor, od naročnikov do izvajalcev (treh vosovcev).

Spominska plošča Stanku Vuku v Mirnu, ki so ga komunisti umorili skupaj z ženo Danico (Tomažič) v Trstu 10. marca 1944. Foto: Ivo Žajdela

Ivo Žajdela, Miren – nemiren kraj ob meji, Demokracija, 18. 3. 2010Renato Podbersič, Primer vasi Miren pri Gorici, Zaveza, št. 118, 2020

1/15