Danes je na osnovi že do zdaj javno objavljenih podatkov, spominov, prispevkov in knjig povsem jasno ter znano, da so komunisti tudi na Primorskem organizirali in vodili partizanstvo (t. i. upor proti okupatorju) na enak način ter za enake namene, kot v osrednji Sloveniji. Nekateri so sicer trdili, da se je primorski »NOB« razlikoval od tistega v Ljubljanski pokrajini, saj naj bi šlo za »čisti« upor proti okupatorju, še posebno proti italijanskemu, brez revolucionarnih primesi. To seveda ni res.

Na Primorskem so se komunisti skrili za oznako Osvobodilna fronta

Tudi primorskega »NOB« ne moremo ločiti od komunistične revolucije. Razlika je bila le v tem, da so na Primorskem komunisti svoje revolucionarno početje bolj prikrivali. Svojega bistva, komunizma, niso izpostavljali, skrili so se za veliko bolj »nevtralno« oznako Osvobodilna fronta oziroma OF (ta je bila izrazita sopomenka za komuniste oziroma Komunistično partijo).

Primorci so bili zelo prizadeti od italijanskega nasilja (fašizma, raznarodovanja), zato so bili bolj občutljivi za nasilje, hkrati pa veliko bolj dovzetni za boj proti okupatorju. To so komunisti s pridom izkoristili. Pri novačenju v svoje vrste so imeli lahko delo, saj so Primorci drli v partizane, še posebej po kapitulaciji Italije jeseni 1943. Takrat so imeli komunisti naenkrat toliko moštva oziroma ljudi na razpolago, da so na veliko »razmetavali« z njihovimi življenji. Množično so jih pošiljali na Dolenjsko, kjer so jih uporabljali za napade na protirevolucijo. Mnogi so bili ubiti v povsem nespametnih bojih, seveda le za namene komunističnega uničevanja notranjepolitičnega nasprotnika (striktno so ga imenovali sovražnik) oziroma za boj za oblast.

Uničujoča komunistična goriška fronta

Primorci dobro vedo kaj pomeni izraz goriška fronta. Sredi septembra 1943 so komunistični partizanski komandanti množično »žrtvovali« za bojevanje neusposobljene ljudi, da jih je med prodori čez to »fronto« ubil nemški okupator. Toda posledice so bile še veliko hujše. T. i. goriška fronta je imela tudi svoje nadaljevanje, o čemer nihče ne piše, kar je značilno. Ta povsem nespametna »fronta« je razjezila Nemce, ki so takrat, po umiku Italijanov, zasedali izpraznjeni prostor, da so potem uprizorili čez Brkine in Istro silovito ofenzivo. Med njo so požgali veliko domov in ubili veliko partizanov. Za vse to nasilje in smrti nosijo krivdo predvsem komunistični komandanti.

Organiziranje partizanstva na Primorskem je v glavnem potekalo z ljudmi, ki so prišli iz osrednje Slovenije. Prvič zaradi usposobljenosti kadra, predvsem pa zato, da so komunisti tudi na Primorskem imeli vso organizacijo povsem v svojih rokah. Partizani so bili pač komunistična vojska, to je vojska za potrebe izvajanja komunistične revolucije, njen cilj pa je bil uničenje domačih političnih nasprotnikov in zasedba oblasti.

Ivan Rutar Foto: Ivo Žajdela

Ivan Rutar iz Kobarida je zbiral podatke o ljudeh, ki so jih ubili komunisti

Ivan Rutar je upokojeni učitelj iz Kobarida. Ker je služboval v več krajih na Kobariškem, je poznal veliko ljudi. Pred dvema desetletjema je zbiral podatke o ubitih ali kako drugače prizadetih in preganjanih ljudeh na območju Kobarida, ki so bili žrtve medvojnega in povojnega komunističnega nasilja. Podatke je zbiral za kobariško občino. Upal je, da bodo izšli v knjižni obliki, vendar se to ni zgodilo. Zaradi tega velikega dela je nekaj posebnega na Primorskem, verjetno mu ni para. Zasluži si veliko pohvalo in zahvalo. Ker, kar je zbral in zapisal, bi v večini odšlo v pozabo in bi bilo, kot da ni bilo.

Njegovi podatki o partizanskih zločinih so številčno povsem primerljivi s tistimi v osrednji Sloveniji. Tudi najbolj okoreli simpatizerji primorskega partizanstva so ob njih lahko samo tiho. Na Primorskem so partizani z enako silo, predvsem pa z enako krvoločnostjo ubijali ljudi, tako kot drugje po Sloveniji.

Partizansko-nemško uničenje vasi Strmec in Stanovišče

O povračilnih ukrepih okupatorja v Zgornjem Posočju sem nekaj že pisal (pred leti v Demokraciji). Najprej o požigu vasi in umoru vaščanov Strmca pod Mangartom: Vas črnih rut pod Mangartom (8. september 2011), Strmška tragedija (15. september 2011), Primorske Dražgoše (22. september 2011) in Vas je obnovila ZVU (29. september 2011). Potem pa še o požigu vasi in umoru vaščanov Stanovišča pri Breginju: Uničenje vasi Stanovišče (18. junij 2015) in Stanovišče – žrtev partizanstva (25. junij 2015). Oba nepopisno grozljiva dogodka s pomori vaščanov in požigom vasi so z povsem nespametnima (namernima proti nedolžnim in nemočnim civilistom) akcijama povzročili partizani in zato nosijo glavno odgovornost za zločine. Opisana »dogodka« sta bila le dva med mnogimi podobnimi.

Partizani so za potrebe komunistične revolucije »žrtvovali« civiliste

Potem, ko poznamo strategije komunistične revolucije, je jasno tudi to, da so te na videz »nespametne« akcije služile prav vnaprej predvidenim okupatorjevim povračilnim ukrepom proti civilnemu prebivalstvu. Partizani so sicer s svojo silno propagando vso pozornost vedno usmerili na okupatorja. V resnici pa se je za to peklensko strategijo skrivalo dvoje: tragika, ki se je štela v dobro t. i. NOB ter vsesplošen in globoko zajeden strah, ki je sledil temu nasilju. Vse je služilo »politiki« komunistične revolucije. Medvojni čas na Slovenskem je dobesedno nabit s tovrstno »politiko« komunistov.

Seveda moram tu omeniti še prispevek Jožka Kraglja v reviji Zaveza (štev. 14, september 1994), v katerem je pod naslovom Umor na Kobariškem opisal partizanski umor Franca Sovdata iz Ladre pri Kobaridu 20. julija 1944.

Spomenik vsem žrtvam nacizma, fašizma in komunizma ob župnijski cerkvi v Kobaridu. Foto: Ivo Žajdela

Ivan Rutar je iztrgal pozabi zločine komunistov

Seveda se bo o vsem tem v prihodnosti še veliko pisalo. Naj se vrnem h gradivu Ivana Rutarja in poglejmo v nadaljevanju, kaj vse je z marljivim delom zbral ter za večno iztrgal pozabi. Njegov trud je kljub 60 letom od dogodkov (ko jih je zbiral) edini do zdaj na Kobariškem, ki služi pieteti in spominu na umorjene ljudi (kot rečeno, Rutar na Primorskem pri tem izjemno pomembnem delu izrazito izstopa). Komunisti, partizani oziroma storilci umorov in zločinov so verjetno mislili, da bodo njihovi zločini potonili v pozabo. Ker so po vojni 45 let vladali s trdim totalitarizmom, med katerim so ljudem povsem sprali glave, je že kazalo, da bo zgodovina pisala le o tem, kar so vsa ta desetletja propagirali, torej o NOB. Rutarjevo gradivo pa kaže, da so bili enaki zločinci, kot drugod po Sloveniji.

Ivana Kenda iz vasi Lisec pod Rodico

Naj začnem z Rutarjevim opisom partizanskega umora strica Ivana Kende, maminega brata, iz vasi Lisec pod Rodico oziroma nad Knežo (to zgodbo sem sicer že objavil v dveh variantah, tako da je to zdaj tretja, vendar po svoje spet posebna). Ivana Kenda se je rodil leta 1918 v Liscu, majhnem hribovskem zaselku pod Rodico. Leta 1937, po naboru za odhod v italijansko vojsko, se je umaknil čez mejo v Kraljevino Jugoslavijo, na Jesenice. Sledil je svojemu bratu Francu (1907), ki se je tedaj že nekaj let nahajal v železarni v Zenici v Bosni. Ker pa Franc mlajšemu bratu Ivanu ni uspel najti zaposlitve, se je ta vrnil na Jesenice in se tam po okoliških vaseh udinjal kot kmečki delavec. Nameraval se je že vrniti domov, ker je trpel hudo domotožje, toda bal se je kazni za dezerterstvo.

Leta 1939 je šel za dve leti delati v Nemčijo, kamor je takrat iz Jugoslavije in iz Italije odhajalo za dobrim zaslužkom in predvsem zagotovljeno službo veliko ljudi, tudi družinski očetje. Nemčija se je tedaj na vso moč pripravljala na vojno, za kar je rabila veliko delovne sile, ki jo je najprej našla pri svojih zaveznicah in revnih deželah, kot sta bili Italija in Jugoslavija. Svojo delovno silo je v glavnem imela pod orožjem in na pripravah na vojno. Po začetku vojne v jeseni 1940 se je vrnil na jeseniške Ravne. Tam se je potem zadrževal skoraj kot družinski član pri nekem bogatejšem kmetu. Bil je zadovoljen in pripravljal se je, da se bo v jeseni 1943 poročil.

Spomenik žrtvam nacizma, fašizma in komunizma v Kobaridu. Foto: Ivo Žajdela

Ko se je oktobra 1943 vrnil domov, so ga ugrabili komunisti

Po kapitulaciji Italije leta 1943, sredini oktobra (naj tu bralca opozorim, da je v prejšnjih dveh pripovedih Ivan Rutar zapisal datum konec septembra 1944), se je po skoraj osmih letih vrnil domov, obiskat domačijo in rodni kraj. Največje veselje mu je bilo, da bo sporočil novico o tem, da se bo poročil, ker z dekletom pričakujeta otroka. Domov se je vrnil čez bohinjsko hribovje in Rodico, kjer je pred leti šel v Jugoslavijo. Z vlakom si ni upal, ker so od Podbrda do Gorice ter Trsta progo in potnike nadzorovali italijanski vojaki oziroma fašisti. Ker je bil italijanski dezerter, se je bal, da ga kot takega zasledijo in pošljejo pod vojaško sodišče. Zato mu ni bilo težko nazaj čez varne hribe, kjer meje ni bilo več.

Doma je našel svakinjo samo z dvema hčerkama dojenčkoma, ženo starejšega brata Antona (1905), ki je bil že partizan Gradnikove brigade. Za Ivanov prihod so takoj izvedeli ostali domačini in komunistični »odbor OF«, ki so novico posredovali na komando Gradnikove brigade v Kneške Ravne. Ivan je bil doma samo eno noč, naslednji večer so že prišli ponj trije borci z »nalogo«, da ga odženejo na komando, ker da se mora pridružiti partizanom.

Partizanski »izdajalci«

Po pripovedovanju tete Francke, Ivanove svakinje, so se v izbi hudo kregali. Stric Ivan je po vsem, kar jim je povedal, kdo je, po kaj je prišel domov in zakaj se mora vrniti nazaj, in da je on že na jeseniških Ravnah povezan s partizani in OF, odločno vztrajal, da z njimi ne gre nikamor ter da če bi hotel sodelovati z Nemci, bi bil že na ruski fronti. Rekli so mu: »Če ne boš šel z nami, te bomo proglasili za izdajalca in te ustrelimo!« Ivan je spoznal, da se s takimi ljudmi ne da pogovarjati, ker ne vedo nič drugega kot za »izdajalstvo«.

Nobena še tako jasna razlaga ni bila dovolj in moral je na silo z njimi. Svakinji je rekel, da se ponoči ne bo vračal domov, pač pa bo ostal v Ravnah pri znancih in se vrnil naslednje jutro ali dopoldne, ko bo uredil vse, tako kot je zahtevajo. Ivana pa ni bilo nazaj ne naslednje jutro, ne dopoldne in ne zvečer. Po nekaj dneh je prišel do tete Francke sosedov petnajstletni fant (Milan Čendov) ves pretresen in prestrašen ter rekel teti Francki: »Joj, joj, Francka, kaj sem jaz videl!«

Ubili so ga kot žival, kar s koli po glavi in telesu, ves je razmesarjen

Teto je obšel čuden občutek in vprašala ga je, kaj je videl. »Tam v grapi za vasjo, pod potjo ob potoku, leži skoraj slečen in mrtev vaš Ivan«. Teta se je od groze sesedla. Ko je prišla nekoliko k sebi, je poklicala sovaščana, naj gre pogledat, kaj je. Ko se je ta čez dobre pol ure vrnil, ni bilo besede od njega. Ko ga je potolažila s šilcem žganja, je spravil iz sebe: »Ja, Francka, tam je, kot ti je že povedal Milan Čendov. Ubili so ga kot žival, kar s koli po glavi in telesu, ves je razmesarjen. Jaz sem skopal majhno jamo, vrgel nanj nekaj smrekovih vej in ga zasul. Saj pokopati ga nima kdo. Kdo ga bo nesel na pokopališče daleč ven na Knežo, več kot dve uri hoda. Doma so same ženske z otroki in par starčkov, ki še sami k maši ne morejo. Za zdaj pustimo tako, ko se vrne tvoj mož Tone, bo že poskrbel, da se ga prekoplje.« S prvim večjim deževjem je potok narasel in Ivana je odneslo. Bog ve, kje so strohnele njegove kosti.

Ivanov brat: »Zakaj sem partizanil«

Ivanov brat Anton se je vrnil domov šele junija 1945. Ko je zvedel kaj se je zgodilo z Ivanom, se mu je hotelo zmešati. V Tolminu na Ozni, kamor je hodil iskat pravice in neke notranje tolažbe, so ga vedno trdo in nečloveško obdelali.

Potem je doma garal, ves notranje pobit in se spraševal zakaj je partizanil skoraj tri leta. Mislil je na brata Ivana ter na sestri Marijo (1907) in Lucijo (1912), ki sta umrli zaradi bolezni in nemožnosti ozdravitve, ker ni bilo ne denarja, ne možnosti poiskati pomoč v bolnišnici. Umrl je zagrenjen.

Spomenik vsem žrtvam nacizma, fašizma in komunizma ob župnijski cerkvi v Kobaridu. Foto: Ivo Žajdela

O, krivica za krivico, strahota za strahoto

Ivan Rutar: »To žalostno zgodbo sem zvedel poleti 1944, ko sem bil pri teti Francki, da sem ji kot 14-letni otrok pomagal kaj delati in varovati dve mali hčerki. Bil sem prestrašen do groze. Vse večere sem prebedel, nisem mogel zaspati, kajti pred menoj je bil neprestano okrvavljen obraz strica Ivana (po njem je tudi meni mama dala ime Ivan, da bom postal tako lep mladenič, kot je bil on). Po glavi pa mi je neprestano brenčala beseda izdajalec. Razmišljal sem: 'Moja zlata mama je torej imela brata izdajalca in jaz sem njegov nečak!?'

Na sestankih pionirjev in mladincev se je govorilo o izdajalstvu, o strašnih duhovnikih, ki ne učijo drugega kot izdajati. Bal sem se sestankov, bal sem se, da bodo tudi v meni odkrili kakšnega izdajalca in za povrh, da je lahko izdajalka tudi moja draga in edina mama, čeprav je ležala bolna na smrtni postelji ter je od jetike izčrpana umrla 25. maja 1945. O, krivica za krivico, strahota za strahoto. In takih podobnih strahot sem potem poslušal pripovedovati solznih ljudi po vsej Kobariški, od vasi do vasi, ki svojih bratov in sester, stricev, očetov in mater, ne bodo nikoli pozabili. Ali bo kdaj poplačana krivica!? Saj ne more biti!«

Nadaljevanje v: Breginj, Livek, partizani, Stanko Mazora, Rafaela Rakar, Ivan Rutar [2]

Ivo Žajdela, Partizansko nasilje na Kobariškem, Ivan Rutar, Reporter, 13. 2. 2017

1/5