Nadaljevanje iz: Breginj, Kobarid, partizani, Ivan Rutar, Ivan Kenda [1]

Alojz Šekli iz zaselka Golobi pri Livku se je rodil leta 1887. Na širšem Kobariškem naj bi bil prvi, ki so ga med vojno umorili partizani; bilo je 12. februarja 1943. Predlog oziroma kar nalog za umor je dala domača skupina ljudi, ki formalno sploh še niso bili organizacija ali odbor OF. Pravi odbor je ustanovil šele prve dni aprila 1943 aktivist Tone Šturm - Tinežev od Šturmov pri Livku, ki je prišel iz Ljubljane s t. i. drugo grupo aktivistov. V kraljevino Jugoslavijo je emigriral že leta 1930 in se je tam kmalu vključil v sindikalna delavska gibanja, postal član komunistične partije in tudi že aprila 1941 postal borec kamniškega bataljona. Iz Ljubljane so ga marca 1943 v tako imenovani »drugi grupi aktivistov« poslali »na teren« kot političnega aktivista OF za območje Kobariške.

Alojz Šekli je bil bister in načitan

Pokojni Alojz Šekli je bil reven kmet, bajtar, ki je nekaj časa študiral na Tolminskem učiteljišču. Ker pa ga oče ni mogel vzdrževati, se je moral vrniti domov in kmetovati na mali kmetiji, ki je dopuščala rejo dveh krav. Krompir in fižol so morali lepo razporediti, da so prišli do novega. Mož je bil majhne postave, zato so se ga pogosto posluževali z norčevanjem. On pa je bil bister in načitan. Bral je slovenski časopis Jutro, mohorjevske knjige, pa tudi italijansko časopisje, med katerim je bil najbolj fašistično napet časopis Il popolo. Najlažje ga je dobil zastonj v Kobaridu v gostilni pri Ganzelnu, ker so ga kot gostilničarji morali imeti. Gospodar Ganzel je revnemu hribovcu rad ustregel in mu spravljal po teden in več dni zastarele časopise. Tako vsestransko razgledan je znal utišati vse, ki so se iz njega norčevali, zato je bil nepriljubljen posebno ošabnim »bogatinom«. Mohorjevke mu je posojal domači župnik Kragelj. Te je hitro prebral.

Livek pred drugo svetovno vojno.

Živel je samotarsko življenje ob delu v krogu svoje družine

Zanimivo je, da v tistem času na Livškem sploh še ni bilo redne partizanske enote, le občasno so prišli trije ali štirje oboroženi borci in to na Livške Ravne k Šimenčevim, ki so živeli na 1050 metrih nadmorske višine. Če bi ubogi Alojz Šekli ali Až, kot se reče domačiji po domače, hotel kaj izdati, »revež ni imel česa«. Toda tega namena v njem niti ni bilo, kajti če bi bil italijanofil in član fašistične stranke, bi si kaj lahko pridobil tudi sredstva za študij, po katerem je hrepenel. Živel je bolj samotarsko življenje ob delu v krogu svoje družine (imel je štiri hčere in enega sina), in občudovanju lepe livške narave. V družbi je bil samo ob nedeljah pri maši in zjutraj ali zvečer, ko je nesel v vaško mlekarno mleko. V gostilno ni hodil.

Kljub joku, prošnjam in rotenju žene ter hčera so ga odgnali in umorili

Skupina dveh partizanov, ki naj bi prišla iz Šteh nad Drežnico, ga je na pobudo že prej omenjenih domačinov, skrajnežev, domnevno sprovocirala s tem, da sta šla ponoči na obisk v Aževo domačijo dva Benečana, ki sta se predstavila kot slovenska rodoljuba iz Benečije in da bi rada šla k partizanom. Možakar pa naj bi jima rekel, da naj gresta raje domov in naj ne delata staršem preglavic, ker da lahko dobro vesta, kaj Italijani počno s tako osumljenimi družinami. Kasneje so prišli ponj, ga kljub joku, prošnjam in rotenju žene ter hčera, odgnali dobrih 500 metrov proč od domačije ter ga na zverinski način ubili. Odrezali so mu tudi jezik. To se je zgodilo ponoči 12. februarja 1943.

Priredili so mu slovesen državni pogreb na Kobariškem pokopališču

Umor so seveda domači morali prijaviti oblastem in Italijani v Kobaridu so dogodek izkoristili s krepko protipartizansko propagando: priredili so mu celo slovesen državni pogreb na Kobariškem pokopališču. V Kobaridu je bila stalna posadka alpinov, ki so se potem z enoto z okrog 40 do 60 vojakov preselili na Livek, da bi vas varovala pred »ribelli«. Posadko so namestili v šoli in po vaških skednjih. Ti so potem krajanom povzročali težave, hkrati pa so bodočim partizanom zasedli zelo primerne strateške točke prehodov na Matajur in v Benečijo. 18. marca 1943 so uničili prvo partizansko skupino, ki naj bi prišla iz Briške čete. Dva partizana sta bila ubita, drugim je uspelo pobegniti.

Šekli je bil takrat že več kot tri mesece v grobu. On jih torej ni mogel izdati. Sicer pa so bili žrtve nevojaškega obnašanja: počivanja brez straž in na neustreznih mestih.

 Breginj, slika Toneta Kralja v cerkvi. Velja za vse nasilneže. Foto: Ivo Žajdela

Antona Cendola so umorili – ker so mu kradli drva

Čez leto dni, februarja 1944, so partizani ubili Antona Cendola iz vasice Jevšček pri Livku, po domače Tonina, rojenega leta 1898. Njegov oče Anton je bil avstrijski žandar in spoštovan v kraju. Strica, starega 46 let, iz še kar ugledne domačije v Jevščku, najzahodnejši vasi v pobočju Matajurja, ki še spada k Livškemu svetu in je tik na meji z Italijo, je skupina iz varnostne skupine Zapadno-primorskega okrožja na Matajurju ubila zato, ker jih je zasačil, da mu kradejo težko pripravljena drva za domačijo. Partizani seveda sredi gozda »niso imeli časa« za pripravljanje drv za komando mesta in štab. Na štab so javili, da jih je napadel s sekiro. Doma pri hiši je bil sam z še nekaj tetami, nihče ni bil poročen in tako so ostale brez moške roke pri hiši samo zato, ker se je njihov brat ali stric postavil v bran pred krajo svojih drv.

Partizanski umor matere Ane in sina Marjana Turjana

Ano Turjan, roj. Muznik (17. julija 1897), in sina Marjana Turjana (1926) partizana pri zaščitni enoti gospodarske komisije v Čadrgu, so partizani ubili septembra 1944. Mati je bila branjevka. Prodajala je drobnarije, kot so šivanke, niti, razne gumbe, pa kakšno cedelo ali drug bombon, in to komurkoli, ki je kaj rabil, naj je bil vojak Nemec, Mongolec ali domobranec ter seveda domačinom, ki jim je že pred vojno delala te usluge, pa tudi po bližnjih vaseh Kobarida. Prve dni septembra 1944 so ji poslali obvestilo, naj pride takoj v Čadrg, ker da je njen najmlajši sin Marjan smrtno ranjen. Mati najbrž nikoli ni prispela do Čadrga in nihče ne ve kje so jo umorili.

Marjana Turjana so ubili v Čadrgu prve dni septembra 1944. Osumili so ga, da pošilja materi obvestila za domobrance in Nemce. Tako je menilo vodstvo zaščitnega oddelka komisije enote za gospodarske in druge dejavnosti v vodstvenih organih za Tolmin in okolico. Po pripovedi Oskarja Korena iz Smasti, ki se je takrat zadrževal v Čadrgu kot član enote VDV, je bila s tem narejena velika krivica, ker je bil Marjan partizanstvu predan fant, mirne narave in priljubljen, prijeten mladenič. Starejši brat Jože je bil borec III. prekomorske brigade.

Ignaca Stergarja iz Sužida so ubili v Trebuši

Ignaca Stergara iz Sužida (1925) so partizani ustrelili na območju Trebuše leta 1944 zaradi kritiziranja in nestrinjanja z načinom partizanjenja, oziroma boja za osvoboditev. Domov ga je pripeljala sestra Milka, ki je od tamkajšnjih domačinov (Trebušanov) izvedela za njegov grob ob neki grapi.

Sužid pri Kobaridu, cerkev sv. Treh kraljev. Foto: Ivo Žajdela

Janka Kuriniča iz Sužida so ubili, ker je bil spoštovan

Janka Kuriniča, Ualjavca iz Sužida (12. avgusta 1885), gozdarja in poljskega čuvaja, več let pred vojno uslužbenca občine Kobarid, so označili kot »sumljivega tipa« in ubili zato, ker je bil v službi na občini. Med ljudmi je bil cenjen in spoštovan, ker je bil z ljudmi prijazen ter je znal pogosto zamižati na obe očesi, ko je šlo za kakšno »na črno« posekano poleno v gozdu, za kar bi ga fašisti z veseljem kaznovali in obravnavali kot protifašistično delovanje.

Franca Kuriničiča iz Sužida so v smrt poslali domači terenci

Franca Kuriničiča, Batajevega iz Sužida (1911) so partizani ugrabili doma po nalogu domačih terencev. Odgnali so ga neznano kam v smeri Matajurja na Livško in ga umorili. Kje je zakopan ni znano, kot tudi ne zakaj so ga umorili.

Takrat so hoteli ubiti tudi Janka in Rudija Stergarja. Janko Stergar (1927) je ostal živ le po čudežu. Morilci so mislili, da je mrtev in so ga pustili v gozdu, bil je ranjen nad nosom. Ležal je pod mrtvim gozdarjem domačinom Jankom Kuriničem – Ualjavcem. Ves krvav in prestrašen se je zbudil iz nezavesti in tak prišel v beneško vas Dreko. Benečani so ga oblekli in spravili do komande mesta Kobarid na Matajurju. Kako da so mu pustili doživeti konec vojne, ni znano. Pred sicer neuspelim umorom so ga v domači vasi postavili celo za sekretarja Skoja, ker je imel nekaj šol. Izhajal je iz bogate družine in brez vzroka je nekomu padlo v glavo, da se je v Skoj vrinil z namenom, da bo izdajal funkcionarje in terence OF.

Rudiju Stergarju iz Sužida se je pred morilci uspelo rešiti skozi zadnja vrata domačije. Kot divja žival je bežal po njivah, čez hrib in dol na varno k znancem v Čedad, nato pa v Trst. Domov se iz užaljenosti ni vrnil nikoli več.

Breginj, pogled s pokopališča. Foto: Ivo Žajdela

Stanka Mazoro so umorili v Trebuši, ker je govoril »drugače«

Stanko Mazora (1919) iz Breginja je bil iz kmečko trgovske in gostilniške družine. Bil je učitelj. Po kapitulaciji Italije se je vrnil domov in ni šel učiteljevat v Como ob znamenitem jezeru, kjer je bil vpoklican k vojakom. Kot učitelj je imel tudi čin oficirja poročnika.

Sredini septembra 1943 se je pridružil partizanom v Breginju in po razpadu »Kobariške republike« odšel z enoto Gradnikove brigade naprej čez Stol in Krn na Cerkljansko. Kot italijanski rezervni oficir (kot učitelj) je tudi v partizanih dobil čin vodnika. Toda kot študiran človek je ugovarjal komisarjem v raznih zadevah, zato jim je postal trn v peti. Iz partizanov naj bi ušel k domobrancem v Trst. Iz Trsta se je spet vrnil k partizanom, kar je nerazumljivo, saj je lahko dobro vedel, da je zaznamovan. Po vrnitvi so ga ubili v samoti grap Trebuše.

Po eni varianti (avtor pripovedovanja je levičar) naj bi od partizanov dezertiral k domobrancem v Trst, kjer naj bi se zadrževal le nekaj časa, nakar naj bi se vrnil nazaj v svojo partizansko enoto in prav to dezerterstvo naj bi bilo vzrok umora. Toda zgodba je na tako trhlih nogah, da kdor zna malo sklepati, bo takoj ugotovil, da bi šolan in bister mladenič ne naredil tako neumnega koraka. Če bi »dezertiral«, potem se v svojo enoto gotovo ne bi več vrnil prostovoljno, kot »spokorjeni volk«, ker je dobro poznal pravila obnašanja, zlasti v partizanski vojski, kjer je bil dovolj že majhen sum za pobeg, da so človeka ubili. Sporočila o »obsodbi« in vzroku zanjo niso poslali nikomur.

Po pripovedovanju Mazorove sestre, ki živi v Italiji blizu Nem (Nimis), so skupaj z njenim bratom Stankom ubili še enega mladeniča iz Breginja, ki pa velja za »padlega« partizana. Njegova družina ima tudi spomenico in morda tudi vedo, da je trditev Stankove sestre zelo verjetna, kajti bila sta sovaščana in partizani so ju skupaj mobilizirali. Tudi ta mladenič, ki je bil prav tako razgledan, je bil o bojih in politiki partije gotovo enakega mnenja, kot Stanko in zato tudi v napoto vodilnim v enoti.

Za Jožka Šimca so izdali »spomenico«, ubili pa so ga verjetno sami

Jožko Šimac iz Breginja je partizanil v isti partizanski enoti kot njegov sovaščan in prijatelj učitelj Stanko Mazora. To je bil zadosten razlog, da so se ga »znebili«. Verjetno so »vedeli«, da je imel enake nazore, politična prepričanja in mnenja o partizanstvu, kot Mazora, ki jih je ocenjeval kot revolucijo in banditsvo, ne pa boj proti okupatorju. Po vojni do dali domačim spomenico »padlega« (prav: ubitega, umrlega) borca.

Breginj, cerkev sv. Nikolaja. Foto: Ivo Žajdela

Rafaela Rakarja iz Breginja so uporabili za (suženjskega) peka

Rafaela Rakarja iz Breginja (1912) so partizani v času »Kobariške republike« dodelili intendaturi, za peka, ker je pogosto delal pri vaškem peku Bricu. Ta je imel razmeroma veliko pekarno, saj je pekel kruh tudi za okoliške vasi Breginja. Rakar je imel tudi sam doma veliko peč in je veliko pekel tudi za partizane. V času »osvoboditve Kobariške« od 15. septembra 1943 do uničenja »Kobariške republike« je bil partizanski pek, saj je bilo za partizanske enote na Breginjskem potrebno peči dneve in noči. Bil je še mladoporočenec, z mlado ženo in sinčkom. Po razpadu »Kobariške republike«, ko so partizani morali zapustiti Breginj, je moral tudi Rafael z njimi. Noben izgovor, da bo delal doma za partizane, ni pomagal. Moral je na pot z Gradnikovo brigado, kjer naj bi bil še naprej v intendaturi kot borec pek.

Kot »dezerter« nikoli več ni videl svojega otroka in mlade žene

Na poteh bojev in hajkanj čez hrib in dol od Breginja čez tolminske hribe, Cerkljansko, Trebušo do Banjške planote, je bilo s peko kruha bolj težko. Zaradi domotožja in hudih telesnih naporov je tako oslabel in zbolel, da so mu dali dovolilnico, da je šel domov na okrevanje. Po napornih in samotnih poteh skozi gozdove, grape, čez potoke ter reki Sočo in Nadižo mu je uspelo priti do Robidišč. Tam ga je ustavila partizanska patrulja, ga odgnala v štab in ta je odločil, da ga ubijejo, ker da je dezerter. Bil je neoborožen. Nikoli več ni videl svojega otroka in mlade žene. Leta 1950 je žena uspela dobiti mrliški list, ne pa drugih podatkov. Ker nič ne ostane skrito, je po ustnem izročilu poznavalcev zadeve (po pripovedi Milana Lenkiča st. iz Breginja) prišla na dan tudi njegova zgodba.

Nadaljevanje v: Jožef Lavrenčič, Licjotovi, Inge Marcola, Logje, Breginj, partizani, Ivan Rutar [3]

Ivo Žajdela, Odrezali so mu tudi jezik, Ivan Rutar, Reporter, 20. 2. 2017

1/5