Nadaljevanje iz: Breginj, Livek, partizani, Stanko Mazora, Rafaela Rakar, Ivan Rutar [2]

Logje pri Breginju, med hišami pod cerkvijo je bil dom Lavrenčičevih.

Jožef Lavrenčič (1888) je bil moder in razgledan gospodar skromne domačije (pri Licjotovih) s trgovinico in tremi glavami živine v vasi Logje, tri kilometre od Breginja v smeri Robidišč. Podpiral je partizanstvo vse do kapitulacije Italije. Potem pa, ko niso več govorili samo o NOB in so začeli govoriti tudi o revoluciji ter jo na glas propagirati, se je od tega distanciral. Kaj je v resnici proletarska revolucija, je poznal iz Rusije, kjer je bil avstrijski vojak in ujetnik.

Logje, mesto hiše Licjotovih. Foto: Ivo Žajdela

Logje, mesto hiše Licjotovih, zadaj prehod Pradoli (proti Špetru in Čedadu) med hriboma pod Mija (levo) in Črča (desno). Foto: Ivo Žajdela

V eno smer petnajst kilometrov pešpoti po strmih stezah skozi Pradol pod Mijo

Gizelo Lavrenčič (1901–1944) iz Logov pri Breginju so partizani umorili z možem in sinom.

Gizela Lavrenčič (rojena Škvor na Robidiščih, 1901) je bila žena Jožefa Lavrenčiča. Bila je garaška gospodinja domačije pri Licjotovih. Vzdrževala je tri vogale hiše, saj ni delala le na mali kmetiji, ampak se je ukvarjala tudi s trgovinico. Vse blago za trgovinico je nosila v košu in torbah iz Špetra ob Nadiži, kamor je hodila peš po dvakrat ali tudi trikrat na teden. Pri tem je opravila samo v eno smer nad petnajst kilometrov pešpoti po strmih stezah skozi Pradol med Mijo in Črčo ter čez znameniti Napoleonov most nad Nadižo pod vasjo Logje. Ljudje so ji pravili tudi jajčarica, kajti denarja za nakup soli, malo olja, nekaj zrn kave, »cvirna«, niti za krpanje oblek ali »špage«, debelejše niti za šivanje domačih copat, igel in drugih potrebnih drobnarij ubogi ljudje tako niso imeli. Vse so plačali z jajci, doma pridelanim maslom in sirom ter kakšno salamo.

Franci Lavrenčič, partizani so ga umorili z mamo in očetom.

Partizani, bombardiranje in »izdajalka« Gizela Lavrenčič

Njene poti v Špeter so aktivisti OF začeli povezovati z mislijo, da tam Italijanom ali Nemcem tudi kaj izdaja. Ta sum jim je potrdilo nemško bombardiranje okolice vasi Logje konec februarja 1944, ker naj bi se tam domnevno nahajale partizanske enote. Ena teh bomb je padla tudi pred njeno hišo prav v trenutku, ko je bežal v zaklonišče njen starejši sin Franček in ga ubila. Druga bomba je razrušila hišo in v njej ranila gospodarja Jožefa, ker je pred begom v zaklon hotel pobrati še nekaj reči. V enakem času so Nemci bombardirali tudi Livek oziroma Šturme pri Livku, kjer so tudi eno osebo ubili. To je bil gospodar Kutinčeve domačije Janez Kutin (1901). Vozil je gnoj na njivo in ubila ga je bomba. Bombardirali so tudi druge kraje na območju Kobariške in Benečije. Ali je tudi te prijavljala uboga mati in gospodinja, ki ni delala drugega kot garala »od zore do mraka«, pravzaprav od teme do teme in ponoči, ter tako lahko dajala tudi partizanom? Nosila jim je celo zdravilna sredstva iz lekarne v Čedadu: povoje za rane in jod (jodovo tinkturo, razne masti za sušenje odrgnin in podobno). Jožef in Gizela sta imela tudi sina Ivana, ki se je rodil 28. novembra 1929.

Logje pri Breginju, cerkev sv. Primoža in Felicijana. Partizani so pred njo po maši ugrabili Licjotove in jih odgnali v smrt. Foto: Ivo Žajdela

Partizanska ugrabitev Licjotovih pred cerkvijo

O partizanski »aretaciji« Licjotove mame Gizele, očeta Jožefa in sina Albina na kvatrno nedeljo, 24. septembra 1944, pred cerkvijo, kjer je bila maša, je pripovedovala domačinka, priča dogodka. Skupina štirih partizanov je Licjotove čakala pred cerkvijo in ljudje so bili hudo zaprepadeni, ko so videli, da so oboroženi partizani obkolili očeta, mater in sina ter slišali ukaz: »Vi pa danes ne boste šli domov, pač pa z nami«. Gospodar je hotel nekaj spregovoriti, toda rečeno mu je bilo, da naj kar »špara« besede, da se bodo že pogovorili tam kjer je treba.

Prosnid, pogled iz Robidišča. Foto: Ivo Žajdela

Partizani so Licjotove umorili ob potoku Legrada

Mašno oblečene Licjotove so pod stražo odgnali skozi vas in dol k mlinu ob Nadiži, kjer zavije steza na Robidišče, druga pa v Prosnid. Usmerili so se v Prosnid. Po pripovedovanju vaščanov Prosnida so jih zaprli v enega od senikov pod vasjo. Tam so jih imeli zaprte vso noč do popoldneva drugega dne. Ali se je z njimi kdo pogovarjal in kaj, ni znano. Očividec, domačin iz Prosnida, je povedal Ložanom (prebivalcem vasi Logje), da je celo govoril z njimi in jim svetoval naj pobegnejo, toda temu naj bi se odločna gospodinja, mati in žena uprla rekoč: »Nimamo zakaj bežati, bodo že zvedeli, da smo nedolžni. Če pa utečemo, porečejo ali ste videli da je res, tako kot so bili osumljeni in izdani.«

Nekateri ljudje iz Prosnida so povedali, da so naslednjega dne trije fantje iz Prosnida skrivaj, s pomočjo italijanskih daljnogledov, opazovali dogajanje, kako so vse tri odgnali na previs nad potokom Legrada (desnim pritokom Nadiže). Vsakega posebej so ubili s strelom v glavo in ga pahnili globoko v prepad ob Legradi. Tam so jih potem zasilno zagrebli v plitvo jamo, da jih ne bi odnesel v deževju narasel potok.

Prenos Lavrenčičevih iz soteske Nadiže in Legrade pod Prosnidom (desno v pobočju).

Pogreb Lavrenčičevih, drugi z desne je duhovnik.

Pokopali so jih lahko, ker so Logje spadali pod ZVU

Kmalu po vojni, leta 1945, verjetno septembra, so jih Ložani izkopali in jih mukoma, v zasilnih krstah, prenesli na domače pokopališče nad vasjo, kjer so jih imeli za zadnji počitek vso noč na parah. Domačini so ob njih bdeli in molili. Naslednjega dne popoldne so jih pokopali. Obred je opravil zadnji župnik v Logjeh Ličen, ki je potem, pred priključitvijo cone B k FLRJ, odšel v Italijo. Od tedaj naprej vas ni imela več svojega duhovnika. Lepo urejeno župnišče je »ljudska oblast« spremenila v prostore za zadružno trgovino, KLO (Krajevni ljudski odbor) in za potrebe množičnih organizacij (OF, partije, Skoja, ljudske mladine in rdečega križa). Licjotove so lahko prekopali zato, ker je vas takrat spadala pod Angloameriško vojaško upravo, sicer bi verjetno bili še danes zakopani tam v plitvem grobu ob Legradi.

Vas Logje je ob prvem ljudskem štetju leta 1869 imela 386 prebivalcev, leta 1931 358, leta 1966 183, po zadnjem uradnem popisu (Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj) leta 2002 pa le še 63 prebivalcev. Zgodbo umora Licjotove družine je Tine Velikonja opisal v prispevku v Zavezi (Moja najljubša pot je za Mijo v Čedad, št. 30, september 1998 – besedilo v wordu).

Logje, mesto hiše Licjotovih, zadaj prehod Pradoli med hriboma pod Mija (levo) in Črča (desno).

Inge Marcola iz Logov

Inge (Gertrud) Marcola iz Monze v Italiji (1927) je bila mlado dekle, ki jo je oče Franc Marcola, po rodu iz Podbele, po domače Štonhov, pripeljal iz Italije domov na dom svoje druge žene Amalije Cencič v Logje (bil je vdovec, zato se je poročil z domačinko iz Logov, da bi mu skrbela za po umrli materi osirotela otroka), da bi obe tako obvaroval pred bombardiranjem in lakoto. Tudi v Logjeh ni bilo izobilja, toda domače polente, mleka in krompirja je bilo dovolj.

Inge, rojena avstrijski materi v Ingboru, nedaleč od Trbiža, je bila od vseh občudovana, lepa in prijazna deklica. Imela je še brata Humberta, ki pa je raje kot z mačeho, odšel k stari mami v Trbiž. Inge je bila tudi zelo družabno dekle. Rada je hodila obiskovat sestrične v Podbelo. Teta Pavla Dugon je imela Inge zelo rada. V Breginju ji je priskrbela celo dobro šiviljo, da se je hodila k njej učit šivanja. Tam pa je bila tudi manjša vojaška posadka in karabinjerska postaja. Inge, ki ni obvladala slovenščine oziroma domače govorice, se je včasih rada pogovorila s kakšnim alpinom ali karabinjerjem. To pa je bil »vzrok«, da so jo domači terenci sumili, da izdaja. Uboga Inge je o OF in partizanstvu vedela zelo malo ali nič.

Napoleonov most na Nadiži pod vasjo Logje. Čezenj je Gizela Lavrenčič nosila v Benečijo in iz nje osnovna živila in predmete. Ob tem mostu so partizani umorili Inge Marcola iz Logov. Foto: Ivo Žajdela

Trije partizani morilci so Inge ugrabili

Nekega nedeljskega večera je skupaj z drugimi dekleti poslušala pod oknom gostilne fantovsko petje. Med njimi so bili tudi trije oboroženi partizani, ki jih je tedaj prvič videla. Ko je eden izmed partizanov prišel na vogal gostilne, da si olajša tiščečo vodo, so se dekleta razbežala. Med njimi je opazil tudi Inge, o kateri je že slišal govoriti. Takoj je v gostilni skrivoma javil drugim, da je videl bežati izpred okna dekleta in med njimi tudi Inge. Umaknili so se in sklepali, da so dekle domači terenci že ovadili kot nevarno. Takoj so sklenili, da pojdejo ponjo in jo bodo ubili. Mladenka je komaj prisopihala po klancu navzgor k teti Dugonovi, že so trkali na vrata trije partizani. Na vse rotenje tete in strica je Inge morala z njimi. Obljubili so, da se bo kmalu vrnila, da se bodo le nekaj pogovorili z njo.

Napoleonov most na Nadiži pod vasjo Logje. Ob njem so partizani umorili Inge Marcola iz Logov. Foto: Ivo Žajdela

Umorjeno Inge je domov odnesel v košu

Žal je bila resnica čisto nekaj drugega. Ubogo dekle so vlekli vse do Nadiže pod vasjo Logje in jo tam blizu Napoleonovega mostu na majhni livadi ustrelili. »Prvi strel jo je le nekoliko oplazil nad nosom, prosila je naj jo pustijo domov, da ne bo ničesar nikomur povedala,« je kasneje pripovedoval eden od partizanov in dodal, da je tudi sam opozoril ostala dva, naj nikar tega ne delajo. Toda nič ni pomagalo, drugi strel jo je smrtno zadel. Pokrili so jo z neko jopico in pustili tam ležati. Ker je naslednje jutro ni bilo domov, jo je Dugonin mož šel iskati in jo našel. Domov jo je nesel v košu za seno. Vsa vas je bila pretresena in ni bilo človeka, pravijo, da bi ne jokal ob njenem mrtvaškem odru. Priredili so ji lep pogreb. Ko se je po vojni leta 1945 oče vrnil v Logje in je zvedel kaj se je zgodilo z njegovo ljubljeno hčerko, se mu je skoraj zmešalo. Zapustil je domače kraje Logje in Podbelo ter se ni nikoli več vrnil.

Nekateri občudovalci lepe Inge ji še danes občasno polagajo šopke rož na mestu, kjer je obležala mrtva, preden jo je stric odnesel domov.

Napoleonov most na Nadiži pod vasjo Logje. Ob njem so partizani umorili Inge Marcola iz Logov. Foto: Ivo Žajdela

Nadaljevanje v: Franc Lazar, Andrej Čušin, Jakob Čebokli, Simon Medved, partizani, Kred, Breginj, Ivan Rutar [4]

Ivo Žajdela, Umor Inge Marzola, Ivan Rutar, Reporter, 27. 2. 2017

1/19