Kot je povedal Miro Šlibar v imenu letošnjih zlatomašnikov, so na Brezje poromali zato, da se s pastirjem ljubljanske nadškofije Stanislavom Zoretom zahvalijo za 50 let duhovništva, vsem, ki so bili njihovi sopotniki, romarji na poteh njihovega pastirovanja. 61 jih je bilo posvečenih v svetem letu 1975 za celotno Slovenijo in 17 za ljubljansko nadškofijo. 18 jih je Gospod že poklical k večnemu bogoslužju. Ob Gospodovem oltarju na Brezjah jih je bilo zbranih 24. Nekateri so se opravičili, nekateri pa iz zdravstvenih težav niso mogli priti. Za vse so molili z Danielom Ropsom: »Daj, da bomo s pogumnim srcem sprejemali preizkušnje in da bo vsaka ura časa, ki nam je v življenju še odmerjena, kakor podaljšana maša, ko se bomo darovali in žrtvovali.

Letošnje zlatomašnike je povezoval Miro Šlibar. FOTO: Ivo Žajdela

Naj bo prvi veliki hvala izrečem materi Mariji

Nadškof Stanislav Zore je v nagovoru dejal, da so k Mariji na Brezje prišli zato, da bi se skupaj z zlatomašniki zahvalili za 50 let duhovniškega služenja v Cerkvi v Sloveniji, na najrazličnejših koncih, v različnih službah, pa vendar vedno v službi enega in istega Boga ter v zvestobi enemu gospodu, Jezusu Kristusu, saj so njegovi duhovniki.

Verjame, da jih je Marija skozi vsa leta duhovništva spremljala in da so se zatekali k njej, v prošnjah zase, za tisto, kar je potrebovala njihova duša, kar je potrebovalo njihovo telo ter v prošnjah za druge, za tiste, ki so jim bili zaupani in ki so njim zaupali svoje stiske, prošnje in življenje. »Zato naj bo prvi veliki hvala izrečem materi Mariji na tem milostnem prostoru naše slovenske zemlje in vernosti. Potem se zahvaljujemo dragemu Bogu.«

Nadškof Stanislav Zore med pridigo. FOTO: Ivo Žajdela

Vsakemu zagotavljam, da bomo v nebesih presenečeni

Spomnil je na evangeljski odlomek, ki so ga poslušali, kako Jezus pošilja svoje učence v svet, na pot oznanjevanja in jim naroča: bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. »Pa nam pride na misel, saj tega jaz ne morem. Vsakemu zagotavljam, da bomo v nebesih presenečeni, koliko gobavcev, mrtvih, bolnikov, obsedenih je po tvojem duhovništvu dobilo tisto, za kar so prosili Boga. Kajti, v Božjem kraljestvu, še posebej v tem kraljestvu izpolnjevanja Božje volje, je tako, kakor je rekel Jezus: Naj ne ve levica kaj dela desnica in dosti krat smo mi tista levica, ki ne ve, kaj je storila po moji molitvi, po mojem deljenju zakramentov, po mojem maziljenju bolnih, desnica, Bog sam.«

Stanislav Zore s somaševalci. FOTO: Ivo Žajdela

V svojem delu smo prinašali evangelij, Jezusa Kristusa

Vsak od duhovnikov je bil dodeljen za delo, ki mu ga je zaupal Bog. »Vsak bi lahko delal nekje drugje, nekaj drugega, in verjamem, da uspešno, učinkovito. Zelo verjetno je, da je za marsikoga izmed nas nekdo drug, starši, sorodniki, nekdo tretji, imeli načrte, kaj vse bi lahko počeli, dosegli v določenih poklicih. Ampak, Bog te je poklical. Ampak, vsi ti, ne glede na načrte, ne glede na pričakovanja, so nas oddelili za delo, za katerega nas je poklical Bog. V tem delu smo prinašali evangelij, Jezusa Kristusa.

 Letošnji zlatomašniki so se prišli zahvalit Božji materi Mariji na Brezje. FOTO: Ivo Žajdela

Vsaka molitev, to bedenje, to trpljenje, nikjer nobene vrstice

Dela, ki se vidijo, o katerih pišejo kronike, ki jih lahko razberemo iz župnijskih statistik, iz matičnih knjig, prikažejo samo majhen delček duhovnikovega dela oziroma uspehov. »Zato je včasih past, skušnjava tistega, ki nas obtožuje pred Bogom, da bi temu majhnemu delčku pripisovali prevelik pomen. Je še druga statistika, ni zabeležena v nobeni knjigi, statistika, ki jo nosiš s seboj v svojem srcu. In ti veš, kako si živel in molil za svoje ljudi, kako si z njimi trpel. Vsaka molitev, to bedenje, to trpljenje, nikjer nobene vrstice. Morda kakšna poteza na tvojem obrazu, kakšna brazgotina na tvojem srcu. Ta statistika je veliko močnejša od tiste v naših knjigah.

In še tretja statistika, tista, ki jo piše Bog. Zato pravim, da bomo šele v nebesih spoznali, kako smo izpolnjevali Jezusovo naročilo, kaj naj počnemo kot oznanjevalci evangelija. Tam bomo spoznali, kakšne sadove so v resnici rodila naša duhovniška dejanja, duhovniško služenje, takrat bo naše življenje v popolnosti postalo evharistija, ena sama velika zahvala Bogu. Danes je to samo predokus tega, kar bomo takrat iz obličja v obličje izrekali v hvaležnosti našemu Bogu.

Zlatomašniki z nadškofom Stanislavom Zoretom. FOTO: Ivo Žajdela

Zdaj je molitev pozlačena. Bog daj, da bi postala biserna, in še lepša

Nadškof Zore je zlatomašnikom položil na srce, da morajo biti vsak dan vsi njihovi farani, vseh njihovih far, deležni njihove molitve. Zdaj je ta molitev pozlačena. Bog daj, da bi postala biserna, in še lepša.

Ko se jim je zahvaljeval, je dejal, da je popolnoma nemočen, da bi lahko povedal, kako velika mora biti ta zahvala. Tisto največjo zahvalo bodo dobili od Boga. V zahvali nikakor ne more zaobjeti vsega, kar so naredili po Božji volji, z Božjo milostjo in blagoslovom za ljudi. Prosil jih je, naj ne nehajo biti pastirji, pozlačeni, ampak ljubezen ne spreminja barve. »Ljubezen je vedno samo ljubezen. Bodite pastirji, ki ljubite svoje črede, od kaplanskih let naprej.«

1/6