Bukov vrh (832 m)
Bukov vrh (832 m)
![](/storage/app/media/News/2006-10-10/bukov-vrh-832-m-1.jpg)
Verjetno skorajda ni Slovenca, ki ne bi poznal Poljanske doline. Če ne zaradi krajev v njej, pa zaradi slikarjev, bratov Janeza (1850–1889) in Jurija Šubica (1855–1890) ter pisatelja Ivana Tavčarja (1851–1923) in njegovih del. Med najbolj obiskane zanimivosti v dolini spadata prav gotovo Tavčarjev dvorec na Visokem in bližnja cerkev svetega Volbenka. Vendar bi bilo škoda, če bi se naš obisk Poljanske doline omejil zgolj na njeno dno. Zakaj se ne bi enkrat povzpeli in si dolino pogledali od vrha, še posebej, ker za to ne potrebujemo prav veliko časa?
Bukov vrh je od Tavčarjevega dvorca oddaljen komaj dva kilometra zračne črte, vendar se nanj ne bomo odpravili s te strani. Označena krožna pot se namreč začne v vasi Hotovlja tik poleg Poljan. Cesta in z njo pot takoj za prvimi hišami zavijeta v Hotoveljsko grapo, ki nas v prvem hipu kar preseneti s svojo ozkostjo. Tu je vse utesnjeno: hiše, potok, cesta. Še sreča, da že po nekaj metrih prečimo Hotoveljščico in se zagrizemo poševno v breg. To je najnapornejši del celotne poti, ampak nič ne de. Samo da pridemo više! Najprej hodimo vzdolž grape, potem pa se začne pot umikati proti vzhodu. Steza je dobro uhojena ter označena z markacijami in ličnimi lesenimi tablami, tako da skoraj ne moremo zaiti. Kmalu stopimo iz gozda na precej obširen travnat svet, ki ga deloma že preraščajo borovci in smreke. Človek nehote pomisli, kako se je nekoč rod za rodom bojeval z gozdom za vsako ped trave in zemlje. Ampak tisto so bili drugačni časi. Današnji boji se odvijajo drugje.
![](/storage/app/media/News/2006-10-10/bukov-vrh-832-m-2.jpg)
![](/storage/app/media/News/2006-10-10/bukov-vrh-832-m-3.jpg)
![](/storage/app/media/News/2006-10-10/bukov-vrh-832-m-4.jpg)
Pobliže si moramo ogledati še cerkev, ki je na zemljevidih pogosto označena kot Sveta Sobota. Prvič je omenjena v urbarju iz leta 1501, leta 1747 pa so jo povečali in barokizirali. V notranjosti so štirje leseni oltarji. Glavni je posvečen žalostni Materi Božji, stranska svetemu Ahacu in svetemu Jerneju, levi zadnji oltar pa sveti Notburgi. Velikost cerkve kaže, da so jo v preteklosti pogosto obiskovali romarji. Semkaj so se zatekali predvsem s prošnjo za ozdravitev glavobola.
Mar ni to zadosten razlog, da vsaj med novoletnimi prazniki, ko nam v glavi odmevajo poki petard, sem poromamo tudi mi?