Zapri
Iskanje

Čakamo Miklavža …

Za vas piše:
Urša Černivec
Objava: 05. 12. 2018 / 11:39
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 06.12.2018 / 05:51
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Čakamo Miklavža …

Čakamo Miklavža …
Kakšna darila prinaša Miklavž?
Zakonci iz zakonske skupine Gorenja vas so nam zaupali, kako se decembra obdarujejo. Spremlja jih župnik Gregor Luštrek, ki je tudi pripravil današnjo duhovno misel.

Anita in Andrej Banič: 


V naši družini se bolj intenzivne priprave na prihod sv. Miklavža pričnejo že ob jasnih septembrskih večerih, ko opazujemo čudovite barve na žarečem večernem nebu. Takrat prične Miklavž peči piškote. Pogovori z najmlajšim se začnejo sukati okrog želja in pričakovanj, le kaj sem si zaslužil s pridnim obnašanjem preko leta, le kaj mi bo Miklavž prinesel, ali si je mogoče Miklavž zapisal tudi kakšno slabo stvar …

Misel na Miklavža in njegove knjige seveda pripomore h kakšnemu dobremu delu več, k samostojni odločitvi, da pomaga staršem, pa tudi v večerno molitev se vključi sv. Miklavža. Otrok Miklavžu napiše ali nariše pismo, ki ga pusti na okenski polici.

Potem se začne čakanje in ugibanje … vse do večera, ko se po vasi zaslišijo žvižgi parkljev. Takrat se otroci stisnejo v kot na peč in težko, težko čakajo uro, ko nas bo obiskal sv. Miklavž. Ta kmalu pride v spremstvu angelov in parkljev. S svojim močnim glasom napolni prostor in spodi hudobe stran, ker tu so pridni otroci doma. Skupaj zmolimo Sveti angel in s tresočimi rokami in svetlečimi očmi otroci prejmejo darila. Veselje je nepopisno. 

Pri nas darila nosi samo sv. Miklavž, zato ta izpolni kakšno večjo željo, prinese pa tudi nekaj, kar otrok potrebuje, in sladke priboljške. Tudi starejšima otrokoma, ki sta nekje v 5. razredu zvedela, kako vsa zgodba okrog sv. Miklavža poteka. In seveda tudi staršema, ki s svojim zgledom pomagata otrokom, da so dobri v srcu.

Tanja in Jakob Šubic:

Obdarujemo se le na god sv. Miklavža. Takrat začutimo, da se je prav res že začel advent, in hišo zajame praznično vzdušje. 

Hčerki napišeta pismo sv. Miklavžu kakšne dva tedna prej. Na Miklavžev večer pripravimo peharje za vse družinske člane, tudi babico in dedka.

Sv. Miklavž nas vedno obdaruje ponoči, da je pred tem nekaj pričakovanja. Če koga ni doma, darov ne dobi vnaprej. Zjutraj vsi odpiramo darila in prebiramo priložena »Miklavževa pisma«. Sedaj sta hčerki že starejši in tudi oni pripravita darilca za naju in stare starše. 

Ko sta bili še majhni, smo brali knjige o dobrem škofu sv. Nikolaju in se pogovarjali, kako je obdaroval ljudi takrat, ko je živel, in kako s svojimi pomočniki še vedno obdaruje ljudi na Miklavžev večer. Ko sta bili stari kakih osem let, sva jima razložila, da so med Miklavževimi pomočniki tudi starši in da pomočniki lahko postanejo tudi otroci. Tako ni bilo prevelikega razočaranja. Zdi se nama pomembno, da sta resnico o obdarovanju izvedeli od naju.

Božička ali Dedka Mraza nikoli nismo vzeli zares in v družini smo o njima govorili le v povezavi z vrtcem oz. šolo, ker sta jih tam pač obiskala. Hčerkama sva razložila, da vsi ljudje žal ne poznajo sv. Miklavža, zato so izumili nadomestke, ki pa so izmišljeni liki in nikoli niso zares živeli.

V času božičnih praznikov se trudimo v središče pozornosti postaviti Jezusa. Pod smrekico ne dajemo daril, temveč imamo tam jaslice ter pred njimi vsaj kdaj molimo in se pogovarjamo. Saj ima rojstni dan Jezus in ne mi, kajne?

Mateja in Gašper Čadež:


Mesec december je za našo družino eden najlepših. Razlogov za to je več, eden glavnih pa je Miklavž. Lahko bi rekla, da je to naš mali družinski praznik. Zato ga sedaj, ko sta starejši dve hčerki v dijaškem domu, prestavimo na vikend, da se ga lahko skupaj veselimo.



Punce napišejo Miklavžu pismo. Ko so bile še majhne, je bil to le seznam želja, sedaj pa vsebuje tudi zahvalo ter kakšno osebno izpoved.

Na Miklavžev večer nastavijo vsaka svoj pehar, zjutraj pa se v njih najde kakšna stvar s seznama želja, sicer pa Miklavž ve, kaj kdo res potrebuje. Obvezne pa so mandarine in pečen »miklavž«, to so kitke, ptički iz boljšega kvašenega testa. To navado sem povzela po svoji mami.

Ker nimava navade, da bi med letom kupovala darila (prej igrače), razen za rojstni dan, jih je (bilo) zato za Miklavža nekoliko več. Ko sta bili starejši hčerki še manjši, sva kakšno igračo prihranila za pod božično drevesce, vendar sva to kmalu ukinila, ker se je s tem izgubil pravi pomen božiča, saj sta pozornost z najlepšega darila v jaslih, preusmerili na igrače pod drevescem.

Zdaj punce razumejo, da vsega ne moreš imeti in da je marsikatera stvar zanimiva le toliko časa, dokler je nimaš sam. Želiva pa jim tudi pokazati, da je večje veselje nekoga obdarovati kot biti obdarovan. Nekaj let se po polnočnici obdarujemo med seboj. Vsak že prej izžreba svojega obdarovanca, kateremu pripravi skromno darilo.

Tončka in Tine Ažbe:


Obdarovanja sv. Miklavža se v naši družini vsi veselimo. Dogodek je tako pomemben, da na Miklavžev večer pride domov iz dijaškega doma tudi naša srednješolka. Darila pri nas nosi samo sv. Miklavž. In ker prinese že v začetku decembra, naju reklame, ki prihajajo še ves mesec, ne obremenjujejo. Da je pričakovanje lepše, se nanj začnemo pripravljati že kak mesec prej.



Ko so bili otroci manjši, so pisali pisma in jih polagali na okensko polico, da so jih angelčki odnesli sv. Miklavžu. Na sam Miklavžev večer pa so sv. Miklavžu pripravili malico. Ta navada se je ohranila vse do zdaj, le da sedaj sv. Miklavž ob prihodu dobi tudi kakšno klobaso, pa kakšna »močnejša« pijača se je tudi že znašla na meniju ☺. Sv. Miklavž mora biti tudi pozoren, da vsi otroci dobijo glede na vrednost enako, še posebej, odkar otroci znajo računati in oceniti vrednost ☺. Presenečenje mora biti tudi za naju, zato pri obdarovanju poskrbiva drug za drugega.

Sv. Miklavž mora biti pri nas kar spreten, da ga ob razporejanju daril ne zalotiva, kaj je prinesel nama. Ko je zvečer vse postorjeno, pa greva spat – a ne zdrživa dolgo. Čez par minut sva že pokonci in greva gledat, koliko sva bila to leto pridna in kaj nama je sv. Miklavž prinesel. Zjutraj pa se ob odpiranju daril veselimo še skupaj z otroki.

DUHOVNA MISEL: Gregor Luštrek, župnik:


Medtem ko nam okolje v adventu ponuja vzdušje tako imenovanega veselega decembra, prežetega z mrzličnim nakupovanjem in praznim veseljačenjem, nas naš duhovni red vabi k spokornosti, umirjenosti in tihemu pričakovanju. Kako lahko kristjan v tej razpetosti ohrani pravo držo in razpoloženje? V pomoč nam je lahko ena od skupnih točk tega časa, ki se ponuja v obdarovanju.

Za kristjana je darovanje življenjska drža, ki je najbolj nazorna v Jezusu Kristusu in se nam na različne načine razodeva v zgledu svetnikov. V mesecu decembru je med njimi izpostavljen sv. Nikolaj, nam bolj poznan kot sv. Miklavž.

Svet ga je naredil skoraj pravljičnega, še posebej če mu dodamo spremstvo krilatih angelov in rjovečih parkeljnov. Medtem ko se človeška zaslepljenost v njem spogleduje z vero v čudežno moč materializma, ki bo z nekim dragocenim darom rešil vse naše tegobe, je ljudska modrost ob njegovem zgledu ohranila zdravo vsebino Božje dobrote. Kot otrok ob navzočnosti parkeljnov doživlja svojo krhkost in nemoč, tako se mora odrasel kristjan zavedati, da je v območju zla nebogljen in ranljiv.

Naša vrednost ni zgolj v tem, da smo čuječi in krepostni, ampak da nam je po Božji milosti odpuščeno in smo z Božjo pomočjo obvarovani. Kot se otrok ne veseli samo darila, pač pa celotnega miklavževanja, se pristen in iskren kristjan zaveda, da je njegova sreča v tem svetu del širšega občestva, ki ga vzpostavlja in vodi Božja dobrota.

Kot se otrok na Miklavžev dan veseli prejetega daru, se zrel kristjan s hvaležnostjo zaveda konkretnih darov Božje dobrote v svojem življenju. Prvi in najpomembnejši med njimi je naše življenje. To je Božji dar. Njegovo lepoto in dragocenost pa najbolj doživljamo ob svojih bližnjih. Če hočemo nekoga obdarovati, mu mora, karkoli že dajemo, povedati prav to: vesel sem te, rad te imam, tvoje življenje je zame dragoceno. Bodimo pozorni, da bo izročeni dar to sporočilo poudaril, ne pa prekril.

Nalaganje
Nazaj na vrh