Ni veliko mater, ki bi lahko v živo pričevale o tem, kako je vzgajati svetniškega otroka. Še zlasti je zanimivo, da je ta otrok do vere v Jezusa pomagal tudi njej. Antonia Salzano Acutis je povedala, kako je Carlo doživel svoje zadnje dneve na tem svetu in kakšna znamenja ji je poslal iz nebes. 

Objavljamo del pogovora, ki so ga kot pripravo na letošnji oratorij prek spleta pripravili pri Oratoriju Slovenije.

Kakšni so bili Carlovi zadnji dnevi? Kako ste se počutili, ko je odhajal?

Za Carla je smrt pomenila naravni prehod k Jezusu. Jezus pa je bil njegova ljubezen. Zapisal je: »Biti vedno združen z Bogom, to je moj življenjski načrt.« Vse svoje življenje je osredinil v Jezusu. Smrt je bila torej naravni prehod v večno življenje, v resnično življenje, kjer bo srečal Jezusa. Močno se je zavedal obstoja večnega življenja, zato se res ni bal umreti.

Dva meseca pred smrtjo je posnel video, v katerem je rekel, da bo umrl, ko bo imel 70 kg. Ko je umrl, je bil visok 183 cm in je tehtal 70 kg. Bil je zelo suh. Rekel je: »Moja usoda je umreti.« To je rekel s širokim nasmehom, s pogledom, uprtim v nebo.

Ko so prišli Carlovi zadnji dnevi na zemlji, sem se delno že spreobrnila, Bog me je pripravil na njegov odhod. V glavi sem slišala nekakšen glas, podoben kot v Jobovi knjigi: »Bog je dal, Bog je vzel, vedno naj bo slavljeno Božje ime.« Bila sem priča smrti svetnika.

Posmrtni ostanki Carla Acutisa. FOTO: www.perugiatoday.it

Kako pa je Carlo doživljal svoje zadnje dni?

Carlo se ni nikoli pritoževal, nikoli ni nič rekel ... Če so ga vprašali, ali je v bolečinah, je vedno odgovarjal: »Obstajajo ljudje, ki trpijo veliko bolj kot jaz.« In to vedno z nasmehom ... 

Rekel je: »Iz te bolnišnice ne bom prišel živ.« Levkemija je tiha bolezen. Ne odkriješ je, dokler nenadoma ne eksplodira kot bomba. Tudi če en dan prej narediš preiskavo, je ne zaznaš. Na začetku smo mislili, da je imel Carlo preprosto gripo, saj je bila takrat večina njegovih sošolcev doma z gripo. 

Ampak čeprav se je zdelo, da ima preprosto gripo, je rekel: »Darujem svoje trpljenje za papeža, za Cerkev in da ne bi šel v vice, temveč naravnost v nebesa.« To je rekel pred nama z možem med večerjo, doma. Tega se zelo jasno spomnim, saj sva mislila, da se šali, ker se je pogosto hecal, bil je zelo živahen. Ampak se sploh ni šalil. 

Zavedal se je, da bo njegovo življenje najverjetneje trajalo le še nekaj dni.

Ko je bil mlajši, je vedno govoril, da bo umrl, ker mu bo počila žila v možganih. In v resnici je njegovo smrt povzročilo to. Predrla se je ena od možganskih ven. In vsi zdravniki in sestre, ki so Carlu pomagali v bolnišnici, so bili zelo začudeni nad dejstvom, da se ni nikoli pritoževal, vedno se je smehljal ... Mislim, v takšnih situacijah je zelo zelo težko najti moč. 

Levkemija je namreč zelo boleča. Carlo se ni mogel premikati, ker je imel veliko krvavitev, ampak je vse sprejemal. In res se sploh ni bal. To je moj zadnji spomin na Carlovo smrt.

Da je svetnik, vemo zaradi čudežev, ki jih je izprosil po svoji smrti …

Carlo nam je po smrti dal veliko znamenj. Na primer, istočasno se je prikazal dvema svojima prijateljicama. Jokali sta zaradi Carlove smrti, bili sta obupani. In Carlo se je obema istočasno prikazal v sanjah in ju oštel: »Nehajta jokati, saj sem tako srečen v nebesih!« 

Drug primer je bil duhovnik, ki ga sploh ni poznal. Sanjal je o Carlu in potem vzpostavil stik z mano in mi govoril stvari, ki sva jih lahko vedela le Carlo in jaz. Na ta način nam je pomagal razumeti, da je resnično živ.

Carlo Acutis. FOTO: arhiv Družine. 

Tudi sama sem doživela nekaj posebnih Carlovih znamenj. Na primer, napovedal mi je, da bom imela še dva otroka. Upoštevajte, da sem bila že kar stara. Ko je Carlo umrl, sem bila namreč že v svojih štiridesetih in ni bilo tako preprosto, da bi zanosila. To se je zgodilo štiri leta po Carlovi smrti. Imela sem težave, ampak res sem zanosila in rodila dvojčka. Povedal mi je tudi druge stvari.

Skrivnost tega, da postaneš svetnik, je, da ljubiš Jezusa bolj kot vse drugo in da ljubiš bližnje kot samega sebe. 

Napovedal je tudi, da bo razglašen najprej za blaženega in nato za svetnika. Zdaj čakamo na kanonizacijo, ampak prva napoved se je uresničila. Izprosil je mnogo čudežev, ki so dokumentirani, enega tudi že po svoji beatifikaciji.

Brazilski deček Mattheus je ozdravel na priprošnjo Carla Acutisa. FOTO: CNA.

Svetost ni le za Carla ali patra Pija ali druge svetnike. Postati svetnik je namreč Božja zapoved. Carlovo življenje je bilo evharistična daritev. Carlovo življenje je bilo darovano za rešenje mnogih duš in vse njegovo življenje je temeljilo na evharistiji in seveda na ljubezni do drugih s konkretnimi dejanji.

Več preberite v prihajajoči (34.) številki Naše družine. Oglejte si celoten pogovor na tej povezavi. 

Pogovarjal se je Blaž Lesnik, prevedel Tilen Mlakar, uredila Mojca Purger.