Zapri
Iskanje

Carmen Rajer: Staranje je dosežek družbe, ne njena težava

Za vas piše:
Helena Adamič
Objava: 04. 08. 2021 / 06:27
Čas branja: 10 minut
Nazadnje Posodobljeno: 04.08.2021 / 07:03
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Carmen Rajer: Staranje je dosežek družbe, ne njena težava

Carmen Rajer: Staranje je dosežek družbe, ne njena težava
Carmen Rajer iz CSD Posavje, enote Krško verjame, da bomo kot družba preživeli le, če bomo tukaj drug za drugega. FOTO: Mateja Jordović Potočnik
To leto smo v Katoliški cerkvi praznovali prvi svetovni dan starih staršev in ostarelih, morda znak, da se bomo v bodoče kot družba znali aktivneje vključevati v pomembnost skrbi za starejše in graditi bolj povezane odnose med starejšimi in mlajšimi. Zaradi bogatih izkušenj in osebnega pristopa pri skrbi za starejše smo k pogovoru povabili vodjo projekta MOST, Carmen Rajer s CSD Posavje, iz enote Krško.

Carmen Rajer je širši javnosti znana kot vodja projekta Dolgotrajne oskrbe v skupnosti »MOST«. Do 31. decembra 2020 sta ga sofinancirala Republika Slovenija in Evropski socialni sklad, do tega datuma je bil za uporabnike brezplačen. Namenjen je bil prehodu v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrb in po njegovem zaključku se je Občina Krško kot glavni pobudnik in partner projekta odločila storitve tudi v nadaljevanju sofinancirati. Tako »Most« trenutno v 50 % sofinancira Občina Krško, drugo polovico plačajo uporabniki sami in v polni kadrovski zasedbi deluje od maja 2021.

Kako je vas osebno zanesla pot na področje oskrbe starejših?

Lahko rečem, da me oskrba starejših spremlja od 15. leta starosti, ko sem se vpisala na Srednjo zdravstveno šolo v Novem mestu, ljubezen do starejših pa se je vsekakor rodila iz velike navezanosti na staro mamo s katero smo skupaj živeli. Sobivanje z njo je bil zagotovo velik dejavnik, da tako rada počnem to, kar počnem. Žalostno je, kako cenimo stare stvari kot so staro pohištvo, slike, zlatnino, stare avtomobile, ko pa pridemo do starejših ljudi tega naenkrat več ni. Imamo žive priče naših korenin, marsikdo je pisal zgodovino, oral ledino, kjer je ni še nihče pa tega niti ne vemo, pa bi si samo morali vzeti čas in jih videti ter poslušati. 

Koliko zgodb slišim, koliko lepote v njihovih očeh, koliko toplih stiskov dlani, besed zahvale za delo, ki ga opravljajo naši zaposleni … ko bi se le zavedali koliko lepega lahko dobimo od starejših ljudi, koliko modrosti in znanja. Vsi bomo enkrat stari pa se tega premalo zavedamo.

Lahko projekt Most kratko opišete? 

Projekt Most je nadgradnja pomoči na domu, ki se na enoti Krško CSD Posavje izvaja že 30 let. Nadgradnja pomeni, da poleg storitev, katero izvajajo socialne oskrbovalke oziroma socialni oskrbovalci, nudimo tudi storitve, ki so bile doslej na voljo le v institucionalnem varstvu.

Projekt MOST omogoča ljudem izbiro, saj lahko s pomočjo celostne oskrbe na domu ostanejo doma. FOTO: Pexels

V same domove smo starejšim ali kronično bolnim osebam pripeljali storitve zdravstvene nege, katere nosilec je diplomirana medicinska sestra, izvajalci pa so tehniki zdravstvene nege. Tako jim nudimo vse storitve pomoči pri osebni higieni in gospodinjski pomoči, pomoč pri odmerjanju zdravil in nadzor nad njihovim jemanjem, pomoč pri komunikaciji z osebnim zdravnikom, skrbimo za uporabnike s specifičnimi zdravstvenimi stanji, npr. osebe z motnjami požiralnega refleksa, z demenco, osebe ki potrebujejo spremljanje vitalnih funkcij, povsem nepomične osebe, prav tako sodelujemo s patronažno službo in drugimi službami v lokalni skupnosti. Vse to so osebe, ki bi brez naše pomoči morale iti v institucijo, tako pa so lahko doma, med svojimi najdražjimi, kar je dejansko neprecenljivo.

Poleg teh storitev nudimo na domu še fizioterapijo, delovno terapijo in kineziologijo, s čimer krepimo ali ohranjamo njihovo samostojnost, tako fizično kondicijo kot ohranjanje kognitivnih/umskih sposobnosti, kar je pravzaprav osnova človeškega samospoštovanja. Nobeden ne želi biti odvisen od drugih več, kot je to potrebno.

Zakaj je po vašem mnenju projekt tako uspešen?

 S projektom ljudem nudimo možnost izbire, ki je do sedaj niso imeli ter na domu nudimo celostno oskrbo. Z našo podporo namreč lahko ostanejo doma. Prepričana sem namreč, da je vsak najraje doma, kar jim lahko tudi omogočimo. Želela bi si, da je takšna oskrba omogočena starejšim na nacionalni ravni, saj na ta način omogočamo starejšim kvalitetno in varno jesen življenja, ki si jo vsi želimo, obenem pa razbremenimo otroke, ki si tudi želijo živeti kvalitetno in polnovredno življenje brez skrbi, kako bo za starše ali druge družinske člane poskrbljeno. A žal trenutno marsikatera občina nima drugega kot pomoči na domu in patronažnega varstva, zato je zadnji čas, da se premaknemo iz mrtve točke tudi na nacionalni ravni. Skrb za starejše je vsekakor večplastna, nikakor pa nam ne sme predstavljati problem. Zadnja leta vse prevečkrat slišim o »problemu staranja«, kar ni v redu, nobeden ne želi biti problem družbe, staranje je dosežek sodobne družbe in ne sme postati težava.

Živim s starši v isti hiši in njihovo življenje je moje največje darilo, medgeneracijsko sožitje katerega se ob tem uči moja hči pa je znanje za življenje, ki ga bo vedno nosila v sebi.

Kje vidite prihodnje izzive, katerega področja oskrbe starejših bi se morali prednostno lotiti?

Vsekakor bi bilo nujno potrebno sprejeti Zakon o dolgotrajni oskrbi s katerim bomo storitve iz institucij pripeljali v domače okolje ter zagotovili enako dostopnost do storitev na nacionalni ravni, potrebno bo razvijati programe v skupnosti. Mobilnost je velik problem starejših, mladi so v službah, marsikatera odročna vas nima javnega lokalnega prevoza, starejši potrebujejo spremstvo, da se počutijo varne, s starostjo poteče vozniško dovoljenje s čimer se še bolj poveča odvisnost starejših oseb od mladih, težje se znajdejo na cesti z novimi prometnimi pravili.

Delati bo potrebno na edukaciji in osveščanju različnih služb v skupnosti, kot so pošte, uradi, trgovine, da bodo znali ohranjati strpnost in spoštovanje do starejših s katerimi pridejo v stik. Vse več je tudi oseb z demenco, zaradi česar je osveščanje javnosti še toliko pomembnejše.

Kažejo se tudi potrebe po večurnem varstvu v domačem okolju, pomoči opravili v hiši in okrog nje, vzdrževanju, vmesnih oblikah bivanja, kot so varovana stanovanja, gospodinjske skupnosti, dnevni centri… Poleg naštetega je nesporno dejstvo, da imamo v Sloveniji veliko število neformalnih oskrbovalcev, ki doma skrbijo za svoje družinske člane, kar je velika obremenitev, saj so poleg življenjskih partnerjev, to običajno osebe, ki so delovno aktivne, to je t.i. sendvič generacija, ki mora skrbeti zase in za svoje delo, za svoje otroke, ki se šolajo in še za starše ali stare starše, kar je precejšen zalogaj. V večini primerov to namreč pomeni, da morajo skrbeti poleg svojega gospodinjstva še za celotno drugo gospodinjstvo. Tudi zato je nujno potrebno, da se zakonodaja spremeni in tem osebam ponudi podporo in pomoč.

Epidemija je razkrila, kako malo se zavedamo, da bomo tudi mi kot ostareli, če bomo ta privilegij sploh imeli, potrebni pomoči in podpore. FOTO: Pexels

Dejavni ste na številnih področjih, kaj je za vas največji uspeh pri vašem delu?

Mislim, da je moj največji uspeh ljubezen do dela, ki ga opravljam že 28 let, ljubezen do starejših, entuziazem s katerim želim osvestiti širšo javnost, da je pomembno kako se obnašamo drug do drugega, da je pomembno, da pomagamo, smo sočutni, podporni, da se sprejemamo brez predsodkov in obsojanja in, da je pomembno sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bo nudila rešitve tudi v domačem okolju in ne le v institucionalnem.

Zadnjih 10 let delam kot vodja pomoči na domu, bila sem vodja projekta Integrirana oskrba v občini Krško »Most«, sedaj sem tudi vodja programa Dolgotrajna oskrba v skupnosti »Most«, Prav tako sem že drugi mandat predsednica Sekcije za oskrbo na domu pri Socialni zbornici Slovenije, predavam v okviru Socialne zbornice Slovenije, Ljudske univerze Krško, Ministrstva za zdravje pa tudi drugje, v letu 2020 sem prejela tudi znak strokovne odličnosti Socialne zbornice Slovenije.

Na ta način lahko predajam naprej praktično znanje in izkušnje, ki sem jih v vseh teh letih pridobila, ker menim, da je to bistvo človeškega obstoja in razvoja. Le tako lahko napredujemo, se razvijamo in izboljšujemo svoje delo. Sem tudi mentorica prostovoljcev, ki delujejo v okviru CSD Posavje, enota Krško, del ekipe interventne službe ter članica komisije za osebno asistenco na področju invalidskega varstva. Pomagala sem tudi pri res čudovitem projektu Inkluzija otrok in odraslih Pegas, katerega so izvajali na Turistični kmetiji Zevnik, na Čatežu in v katerem so nudili brezplačne aktivnosti s konji za različno ranljivo populacijo s kognitivnimi in gibalnimi ovirami ter dejansko prestavljali meje mogočega.

Kot družba se v skrbi za starejše verjetno preveč zanašamo na institucionalno varstvo, a kje lahko pri skrbi za starejše pripomoremo vsi, tukaj in zdaj?

Glede na to, da sem dolga leta delala v domu, zelo cenim in spoštujem delo v institucionalnem varstvu vendar pa sem kljub temu še vedno strastna zagovornica tega, da je lepo, če imajo ljudje možnost ostati doma, med svojimi ljudmi, na svojem domu, se pa tega občutka skrbi in odgovornosti do sočloveka učimo že od malih nog.

Zato je nujno osveščanje javnosti o vlogi starejših v današnji družbi ter te teme uvesti tudi v šolski kurikulum, saj je tudi izobraževalni sistem močan gradnik kolektivne odgovornosti do ranljivih. Mladi danes enostavno o teh temah ne razmišljajo, ne zato ker jim ni mar, temveč zato, ker jim o tem ni potrebno razmišljati.

Prepričana sem, da je medgeneracijsko povezovanje na podeželju še vedno tesnejše kot v mestnem okolju, ker se vsi med seboj poznamo, v mestnem okolju se človek lažje izgubi, vendar pa je nesporno dejstvo, da takšne povezanosti, kot so jo poznali naši predniki, mi že davno nimamo več. Epidemija s katero smo se soočili je zelo razgalila razmišljanja o starejših ter nas podelila na dva pola in sicer na tiste, katerim je bilo mar in tiste, ki niso razumeli zakaj bi se morali odreči svojemu načinu življenja, da bi zaščitili starejše. To je samo pokazatelj kako malo se zavedamo, da bomo nekoč tudi mi stari ter potrebni pomoči in podpore, če bomo seveda imela srečo ali privilegij, da se bomo postarali.

Vsak mora pri sebi razmisliti kje lahko pomaga, namreč koliko damo, toliko dobimo pa četudi je to nasmeh, prijazna beseda, roka opore, pomoč pri prečkanju, ceste, … Ne rabimo veliko, da druge osrečimo in da ob tem sami postanemo boljši ljudje. Priložnosti pomagati drugemu, je več kot dovolj.

Kaj bi iz svoje zakladnice izkušenj še želeli sporočiti bralcem Družine?

Verjamem v dobro v ljudeh, verjamem v to, da bomo kot družba preživeli samo, če bomo tukaj drug za drugega, se cenili, se slišali in se videli, zato bodimo prijazni, spoštljivi in potrpežljivi, tako do sebe kot do drugih, še posebej pa do starejših.

Vsak takšen dan je neprecenljiv, cenimo to. Naši starejši so preživeli čase miru in čase grozot, ki jih je prinesla vojna vihra pa vendar niso izgubili življenjske energije, živeli so v pomanjkanju, nekateri bolj, drugi manj, pa vendar so peli ob vsakem opravilu, se skupaj veselili, se tolažili, si medsebojno pomagali, verjeli drug v drugega,… tako je človeštvo preživelo. Učimo se od njih, dokler so med nami.

Vsak mora pri sebi razmisliti kje lahko pomaga, saj ne potrebujemo veliko, da osrečimo druge in pri tem sami postanemo boljši ljudje. FOTO: Pexels


Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh