Zapri
Iskanje

Čas hrepenenja po združitvi z Gospodom

Marjan Turnšek
Za vas piše:
Marjan Turnšek
Objava: 09. 04. 2020 / 06:40
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 12.05.2020 / 08:20
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Čas hrepenenja po združitvi z Gospodom

Čas hrepenenja po združitvi z Gospodom
Kako smo z Jezusom povezani pri evharističnem in kako pri duhovnem obhajilu.

Foto: Cathopic


Spodbuda k duhovnemu obhajilu je v teh tednih zares na mestu. Seveda gre v primerjavi z evharističnim obhajilom za »nadomestek«, a je osebno lahko velikega pomena. Če v Katekizmu Katoliške cerkve pogledamo poglavje o sadovih obhajila (1391–1405), hitro ugotovimo, da vsi sadovi ne morejo biti v enaki meri prisotni v obeh primerih. Če bi bilo tako, bi ne bilo potrebno redno obhajati maše. Največja razlika je glede Jezusove telesne in bistvene navzočnosti. Verujemo, da je samo v sveti evharistiji Kristus navzoč »resnično, stvarno in bistveno«. Obhajanje maše je ponavzočenje Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja in na ta način smo lahko tudi mi pri tem »navzoči«. Vsega tega na isti način pri duhovnem obhajilu ni. Razliko bi si morda lahko predstavljali takole (vsaka primerjava šepa): neke osebe se lahko spomnim – in v meni oživi izkustvo z njo, postane zame bolj navzoča kot, kadar se je ne spominjam; z isto osebo se lahko pogovarjam po telefonu ali prek video povezave – in njena navzočnost zame je drugačna in še močnejša. Končno pa sem lahko z njo tudi v živem telesnem stiku – odnos je tako najbolj neposreden in najgloblji. Tako smo tudi z našim Gospodom lahko povezani na različne načine, ki pa niso med seboj enaki. Duhovno obhajilo nas z njim poveže na drugačen način kot evharistično obhajilo.

»Obhajilo želje«

Morda bo Kristus uporabil »neprostovoljni post« od evharističnega obhajila, da vam bo pomagal do še pristnejšega hrepenenja po evharističnem združenju z njim. To bi bil pozitiven sad tega časa samoosame. Naj tokrat veljajo tiste Pavlove besede, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu (Rim 8,28) – po Avguštinovo tudi zlo in greh. Hrepenenje ali velika želja po združitvi z Jezusom je temelj duhovnega (in evharističnega) obhajila. Trajno hrepenenje po Božji bližini pa je tista molitev, ki naj bi jo vedno »molili« in se je ne »naveličali« (Lk 18,1). Pri tem mislim na ozaveščanje in prebujanje globinske želje, ki jo je Stvarnik položil na dno človekovega srca pri stvarjenju – biti z Bogom. Torej bi lahko govorili o »duhovnem obhajilu« tudi kot o »obhajilu želje«. To pa nas lahko spomni na »krst želja« (velja samo za izredne razmere in nikakor ne, če je običajni krst z vodo mogoč), saj gre v obeh primerih za zakrament. Čeprav ne smemo preprosto enačiti obeh resničnosti, nam vsaj primerjava lahko pomaga, da kljub temu zaslutimo velik pomen in globino duhovnega obhajila.


Foto: Tatjana Splichal


Milosti, ki jih prejemamo

Glede prejetih milosti lahko razmišljamo, da jih vsak prejme po osebni potrebi in razpoložljivosti. Pri sadovih evharističnega obhajanja najdemo takšne, ki niso odvisni od človekove pripravljenosti (Jezusova navzočnost), drugi pa so osebne milosti, ki jih prejme vsak osebno, po svoji meri. Pri duhovnem obhajilu o prvih ne moremo govoriti, drugi pa so lahko vsaj podobni pri obeh, če že ne enaki. Določene sadove in darove Bog uresniči le znotraj obhajanja zakramenta, druge pa podarja tudi zunaj tega. Pravzaprav Bog ni vezan na obred, razen tam, kjer je sam tako odločil. Kot ni vezan na obred krsta, da podeli učinke krsta (krst želja in krst krvi; ob smrtni uri gotovo podeli milost krstnega prerojenja tudi nekrščenim, če se pritrdilno odzovejo na njegovo ponudbo – a ta misel ne sme biti potuha, da prej ne bi storili koraka, ki bi ga lahko), tako tudi ni vezan na obred maše, da posameznikom podeli določene milosti. To ne odvzame velike vrednosti obhajanj zakramentov, kajti postavil jih je Kristus zaradi nas, ker smo občestvena in telesna bitja ter potrebujemo telesno-duhovno dogajanje Božje navzočnosti in njegovega delovanja sredi občestva. In prav to so zakramenti. So tudi bogoslužje Cerkve, s katerim najpopolneje častimo Boga.

Ne le za izredne razmere

Duhovno obhajilo ni nekaj samo za izredne razmere, čeprav v njih bolj poudarjeno izstopi. Tudi sicer ga verniki lahko obujate med tednom, ko se ne udeležite obhajanja maše oziroma lahko tudi večkrat čez dan. Doma v družini ali kakšni drugi skupnosti ga lahko uresničite tudi skupno, zlasti zdaj ob nedeljah, ko lahko mašo spremljate le prek medijev. Posebno spodbudo vidim tudi v tem, da je angel v Fatimi pastirčke naučil molitev (druga angelova molitev), ki pravzaprav pomeni duhovno obhajilo, ko jih je kar na pašniku povabil, naj darujejo »predragoceno telo in kri, dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta«.

Zato ponavljam povabilo, da pogosto v sebi prebudite hrepenenje po združenju z Jezusom, si prikličete v spomin eno preteklih evharističnih obhajil (morda prvo sveto obhajilo), mu v duhu izkažete češčenje, obudite dej vere, upanja in ljubezni in mu izročite svojo notranjost, naj prebiva v njej kot v svojem domu. Nato pa ostanite v intimnem dialogu z njim, pripovedujte mu o svojem veselju in o svojih stiskah, problemih; v tem času pa mu še posebej izročajte dnevne situacije, ki jih poznate, zlasti obolele, zdravstveno osebje in vse prizadete, ter ga goreče prosite za odvrnitev epidemije.

Nalaganje
Nazaj na vrh