Zapri
Iskanje

Čaven (1242 m)

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 10. 10. 2006 / 09:37
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Čaven (1242 m)

Kadar se peljemo po Vipavski dolini, nas zbode v oči dvojnost tamkajšnje pokrajine. Na jugu mehkoba kraškega gričevja, na severu pa ostrina skalnatega roba, ki se dviga nad dolino kakor obzidje. Ob pogledu na mogočno skalovje se kar ne moremo upreti želji, da bi se povzpeli tja gor in se razgledali po krajih, skozi katere potujemo.



Vzpon na Čaven bomo začeli v vasi Kamnje, ki leži kakšen kilometer in pol severno od ceste Ajdovščina–Nova Gorica. Če se zapeljemo mimo cerkvice sv. Mihaela v središču vasi in prečkamo Kamenjski potok, opazimo ob bližnji kapelici smerokaz, ki nas usmeri v levo. Kmalu se od asfaltne ceste odcepi kolovoz, po katerem bomo hodili tričetrt ure. Vzpon je blag in tudi vroče ni preveč, saj nas pred pripeko varuje drevje. Vendar naj nas to ne zavede. Če nimamo v nahrbtniku dovolj pijače, izkoristimo priložnost, ki nam jo ponujata izvira ob poti. Više namreč vode ne bo več, žeja pa nam lahko pošteno pokvari izlet.

Ko hodimo takole po poti brez razgleda, največkrat niti ne pomislimo, da bi se lahko za trenutek zazrli – v tla. Poglej, no, kakšen promet je tam spodaj! Po nevidni stezi druga za drugo neutrudno hitijo mravlje, malce vstran pa ravno v nasprotno smer korači dolgonogi pajek. Prav sedaj se je ognil velikemu kamnu. A nikar ne mislite, da so tam spodaj sami bojazljivi pritlikavci. Tudi med hrošči se najde kakšen velikan, ki se vede bolj samozavestno kot drugi.



Ob vznožju Čavna se pot razcepi na položnejšo in bolj strmo, ki si na začetku kar ne zasluži takšnega imena. Vsekakor pa je izredno mehka. Borove iglice na tleh ustvarjajo vtis, da hodimo po preprogi. Čez pol ure pridemo do predela z imenom Šija, kjer si lahko ob leseni mizi privoščimo malico. Ampak rajši še malo počakajmo, saj je pred nami strmina, ki je ne kaže naskočiti s polnim želodcem. Ko je dobršen del vzpona že za nami, prečkamo tako imenovano sredčavensko stezo, ki vodi od Predmeje proti lovski koči, po nadaljnjih petnajstih minutah hoje po položnejšem svetu pa stopimo na travnato ravnico Mala gora, kjer so leta 2000 domačini postavili lično zatočišče. Z nje krenemo naravnost navzgor. Ko premagamo strmino, se naša pot priključi široki stezi, ki teče po vrhu Čavna. Če zavijemo na desno, pridemo kmalu do Koče na Čavnu (1242 m), kjer si lahko brezskrbno oddahnemo, saj smo z večjimi vzponi za danes opravili.



Pot od Koče na Čavnu do Kuclja je verjetno najlepši del današnjega izleta. Hodimo večinoma po ravnem, zdaj po gozdu, zdaj po odprtem. Opazneje se povzpnemo le dvakrat: najprej sredi smrekovega gozdička, kjer moramo paziti, da ne zgrešimo odcepa na levo, ter nato še na sam Kucelj. Čim bolj se bližamo vrhu, tem širši je razgled. Čisto spodaj je Vipavska dolina z Vipavskim Križem, na jugovzhodu se dviga Nanos, na jugozahodu opazimo 643 metrov visoki Trstelj. Še več pozornosti kot oddaljeni kraji pa pritegne pisano cvetje, ki ga je tod okrog vse polno. Že na Mali gori je bilo precej svišča in podlesnih vetrnic. Na pobočjih Modrasovca nad Kočo na Čavnu smo občudovali preproge votlih petelinčkov in deveterolistnih konopnic. Zdaj so nas presenetili še številni žafrani, svišči in jegliči. Res prava paša za oči, ki ima iz tedna v teden drugačno podobo.

No, nekateri imajo tudi tukaj svoje račune. Kot na primer par, ki je v polivinilasto vrečko nabiral – kot se je pozneje izkazalo po ostankih na tleh – zaščiteno vrsto jegliča. Temu pač ne moremo reči drugače kot barbarstvo, za katero ni nikakršnega opravičila.



S Kuclja se spustimo po stezi, ki gre proti jugu. Po nekaj deset metrih pridemo do slabo označenega razcepa, kjer zavijemo po pobočju navzdol. Spust je strm in za utrujene noge kar naporen. »Okrepite utrujene roke, utrdite klecava kolena. Recite njim, ki so plahega srca: Bodite močni, nikar se ne bojte!« Ob takšnih priložnostih postanejo besede preroka Izaije kar nekoliko bolj razumljive. Sicer pa ima strma pot tudi veliko prednost: veliko prej nas pripelje v dolino.

Čez pol ure pridemo do odcepa, ki pelje proti cerkvici sv. Pavla na Školju. Svet je medtem postal položnejši in poraščen z drevjem. Hoja je prav prijetna: če smo morali zgoraj zavirati, je sedaj hitrost, s katero nas nese navzdol, ravno pravšnja. Koraki nas naposled prinesejo do slabo označenega križišča pod skalnato vzpetino. Tu moramo na levo, čeprav je desna pot videti širša. Ko se povzpnemo na vrh, je negotovosti konec, saj že po nekaj metrih opazimo preprosto cerkev sv. Pavla. Zgrajena je bila šele po koncu druge svetovne vojne, vendar je videti starejša. Sicer pa je bil 520 metrov visoki osamelec, na katerem stoji cerkev, poseljen že v predzgodovini. Če boste srečali kakšnega domačina, ga le povprašajte, kje je mogoče videti kakšen ostanek iz davnine.



Od cerkve krenemo po neoznačeni poti, ki gre ob robu skalovja proti jugu. Zelena oznaka na tleh nam pokaže prehod, ki nas po nekaj metrih strmega spusta pripelje do ostankov vodnega stolpa iz poznoantičnega obdobja. Nadaljujemo po stezi proti zahodu, prečkamo potok, in že se znajdemo v vasi Vrtovin. Do Kamenj, kjer smo začeli današnjo pot, nam ostane le še pol ure hoje po asfaltu. Za razgreta stopala nič kaj prijetna reč, ki pa jo lahko vendarle premagamo z nasmeškom. Ali kot pravi sveti Pavel: »Pri vas naj se vse dela iz ljubezni.«

Nedeljska maša v Kamnjah
V župnijski cerkvi sv. Mihaela v Kamnjah je maša vsako nedeljo ob 10. uri, tretjo in četrto nedeljo v mesecu pa tudi ob 8. uri.

Osnovni podatki
Izhodišče: Kamnje

Višinska razlika: 1030 metrov

Trajanje poti: 5 do 6 ur (do Koče na Čavnu 2.30)

Težavnost: pot ni zahtevna, je pa mestoma precej strma

Zemljevid: Goriška

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh