Ko je nekoč puščavnik Janez Pritlikavec sedel pred cerkvijo, so se okrog njega zbrali bratje menihi in ga spraševali o svojih mislih – skušnjavah. To je videl eden od starcev, padel v skušnjavo zavisti in mu rekel: »Janez, tvoj kozarec je poln strupa!« Janez je odgovoril: »Tako je, oče! In to si rekel, ko vidiš samo zunanjost. Kaj bi lahko šele rekel, če bi videl še notranjost!« (Janez Pritlikavec, 8) Starec je zavidal mlademu Janezu, da je imel okrog sebe toliko poslušalcev, ki so želeli od njega dobiti kakšen koristen nasvet za svoje duhovno življenje. S svojo opazko o kozarcu, polnem strupa, ga je skušal užaliti, ga postaviti v slabo luč. Janez pa je odgovoril mirno, s kančkom humorja. Opazka ga ni prizadela, ni se branil ali opravičeval. Na zlo ni odgovoril z zlom, temveč z izrazom čiste svobode, sadom njegovega umiranja samoljubju.