Ljudje, postavljeni v karanteno, pripovedujejo popolnoma iste korake, kot jih doživlja nekdo, ki ga zaprejo v zapor. FOTO: Tatjana Splichal

Med 15. in 21. novembrom obhajamo teden zaporov, ki nas vabi, da bi se v čim večji meri zavedali potreb vseh, ki se jih dotika beseda zapor. Letos nosi naslov Združeni v zapori. Zaprte osebe vedo vse o zapori, ki je precej bolj neusmiljena kot izkušnja »ostati doma«, ki jo še vedno izkušamo med pandemijo. Vendar smo se tudi zunaj zaporskih zidov morali naučiti, kako se prebijati skozi negotovost in strah. Morda se bomo s to izkušnjo letos lažje poistovetili z vsemi, ki so tako ali drugače povezani z zaporom. O tem smo se pogovarjali z zaporniškim duhovnikom Robertom Friškovcem.

Kako epidemija vpliva na delo zaporniškega duhovnika?

Predvsem se pozna, da znotraj samih zaporov, tako kot zunaj, z zbranim občestvom ni možno obhajati svete maše ali ostalih zakramentov. Pozna se tudi pri prehajanju med občinami, ko nekdo pokliče in si želi obiska, a ne moreš. Po drugi strani sem bil v tem obdobju zaposlen z drugimi stvarmi: veliko več je bilo klicev, pogovorov prek sodobnih tehnoloških naprav. Pa tudi na sami Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij, kjer delujem kot koordinator in pokrivam tudi področje mednarodnega sodelovanja, sem stopal v čevlje različnih vlog, predvsem ker je bilo treba nadomeščati nekoga, ki je bil doma ali je delal od doma in mi je tudi to zapolnilo mojo pot, moje delovanje.

Kako karanteno občutijo v zaporu?

Najprej je smiselno dati pohvalo zaporskemu osebju, da se trudijo ohranjati mirnost, varnost in zdravje. Zaradi omejitve širjenja virusa so začasno prepovedni obiski, kar močno vpliva na življenje zaprtih oseb. Iskalo se je možnosti, kako ta ukrep omejitve blažiti. Spodbujalo se je k pisanju pisem, kar je danes zelo redko. A so se potrudili, tudi nekateri ki tega res niso vešči, in so napisali pismo domačim. Potem poteka pilotni projekt uporabe tablic in vzpostavljanje stika z domačimi prek Skypa.

Ali omejitve, ki jih doživljamo v teh časih, lahko primerjamo z življenjem v zaporu?

Večkrat rečem, če uporabim mladostniški žargon, če kdo »šteka«, kaj pomeni karantena, izolacija, so to zaprte osebe. Marca sem v angleškem časopisu The Guardian bral zapis ene obsojenke, ki je bila ravno takrat izpuščena in je opisovala doživljanje zapora in doživljanje realnosti zunaj. Potegnila je marsikakšno vzporednico, ki jo ljudje zunaj še niso osmislili. Da tudi, ko si nekje zaprt, življenje teče in ga moraš osmišljati. Ljudje, postavljeni v karanteno, pripovedujejo popolnoma iste korake, kot jih doživlja nekdo, ki ga zaprejo v zapor. Grozo, strah, vprašanja, kako dolgo bo trajalo …

Se s to izkušnjo lažje poistovetimo z zaporniki?

To bi bila moja srčna želja. Da ljudje s to izkušnjo dobimo občutljivost ne le do zaprtih oseb, ampak za sočloveka. Zame zaprte osebe niso samo zaporniki, ampak marsikdo, ki ga srečam na delovnem mestu, v lastni družini … Je zaprt, ker doživlja nekaj v svoji notranjosti. Ga je strah, je jezen, užaljen, ker se boji povedati … Ogromno je teh ujetosti.

Zato je pomembno, ali znam v tem času prisluhniti sebi, da prepoznavam to izkušnjo, ker me to lahko pelje v nek drugačen odnos do sočloveka, ki zaporo doživlja tudi takrat, ko teh omejitev ni, ko bo ta epidemija šla svojo pot.

---
Celoten pogovor najdete v novi številki tednika Družina (46/2020).

---
Gradivo tedna zaporov in spodbude za molitev najtede TUKAJ.