S temi besedami še posebej je škof dr. Maksimilijan Matjaž na belo nedeljo, 27. aprila, označil svečanost in veličino dogodka, katerega se je udeležilo poleg upokojenega škofa dr. Stanislava Lipovška še okoli trideset duhovnikov ter lepo število vernikov od blizu in daleč. Temu je dragocen delež prispevalo petje zbora združenih družin s priložnostnim orkestrom pod vodstvom Mateja Prepadnika, na orglah je bila Metoda Kink, solistke so bile Sara Prepadnik, Lara Kramer in Špela Rošer. Še zlasti s pesmijo K tebi želim, moj Bog na orglah na začetku in himno svetega leta na koncu so maši zadušnici dali svojski pečat.

Slovesno bogoslužje je s somaševalci obhajal celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž. FOTO: Jože Potrpin

 Frančišek je bil papež Cerkve, ki hoče biti »poljska bolnišnica« z neznanimi zapuščenimi, izrinjenimi, zavrženimi.

Papež presenečenj

O pontifikatu papeža Frančiška bi lahko rekli, da je težko še kaj k dodati k temu, kar je bilo rečeno v teh dneh. »Morda bi bilo bolje da bi utihnili in molili,« je uvodoma poudaril škof Matjaž. Pa vendar je bil Frančišek poseben in poln presenečenj. Od prvega dne s pozdravom, poklonom, prošnjo za molitvijo, in vse do zadnjega dne z blagoslovom Mestu in svetu, stiku z množico. Ali da je bil papež z ljudmi tam, kjer je Cerkev potrebna, kjer jo potrebujejo. Bil papež Cerkve, ki hoče biti »poljska bolnišnica« z neznanimi zapuščenimi, izrinjenimi, zavrženimi. Kot je to storil na svoj zadnji veliki četrtek.

Praznična Božja beseda pa je škofu nudila nadalje temelj za štiri prizore, ki so odprli pogled na tega velikega papeža.

»Papež Frančišek je bil poseben in poln presenečenj.« FOTO: Jože Potrpin

Cerkev v izhodu

Pod noč tistega dne prvega v tednu, ko so bili, kjer so se učenci zadrževali iz strahu pred judi, so bila vrata zaklenjena. Po škofovih besedah je Frančišek hotel odkleniti vrata Cerkve. »Namreč Jezus trka na vrata Cerkve. Pa ne od zunaj, ampak od znotraj. Ker želi stopiti ven. Ven iz C(c)erkve ven iz tega nam tako navajenega svetega častitljivega prostora, želi, da bi ga izpustili Jezusa v svet, da bi lahko res Gospoda ponesli v svet. Cerkev v izhodu, tako se je uveljavila ta sintagma, izrek, ki je najbolj zaznamoval njegovo poslanstvo, njegovo razumevanje Cerkve. Cerkev mora biti na obrobju, mora doseči vse.« Skratka, odpiral je vrata zaporov, majhnih držav, domov, sveta vrata, vrata spovednic.

Poleg škofa Matjaža in upokojenega škofa Lipovška je somaševalo še okoli trideset duhovnikov. FOTO: Jože Potrpin

Ljudje po Božjem srcu bomo takrat, ko bomo sposobni drug drugega srečevati prav v srcu in srcem usmiljenja.

Resnično Božje obličje

Le-ta pa so v resnici sveta vrata, ki vodijo, v novo življenje, vrata Božjega usmiljenja. S tem je škof dotaknil druge veliki teme tokratne nedelje in papeža Frančiška pri Božjem usmiljenju. »Usmiljenost je tisto pravo in resnično Božje obličje, pravo ime za Boga. Zato je sklical tudi izredno leto Božjega usmiljenja. Ker je čutil, da smo morda tega najbolj potrebni, ne samo tisti, ki so zunaj Cerkve, ki Boga ne poznajo, ampak tudi mi, ki smo v Cerkvi. Tudi nam ne bi škodovalo, nasprotno, tudi mi bi zelo zelo potrebovali spoznanja, da je Bog usmiljen, usmiljenja potrebni prav mi. In da bomo veliki, ljudje po Božjem srcu takrat, ko bomo sposobni drug drugega srečevati prav v srcu in srcem usmiljenja.«

»Morda bi bilo bolje da bi utihnili in molili ...« FOTO: Jože Potrpin

Poklicani in poslani

Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus rekel, mir vam bodi. Kakor je Oče mene poslal tudi jaz vas pošljem.
Kar je papež Frančišek tako močno vedno znova ponavljal, je bila prav ta resnica, da smo poklicani in poslani. »Kristjani nismo sprejeli svojega poklica in svoje vere zato, da jo bi živeli sami. Da jo bi negovali, še tako lepo čislali in zavijali v obleke, oltarje, skrinje in podobe našega življenja, ampak da bi jo delili, jo pričevali, živeli. Ko je nas pozival k sinodalni prenovi Cerkve, je bilo to gotovo eno njegovih najbolj preroških dejanj njegovega papeževanja. Da bi prepoznali, da smo res vsi Cerkev, Kristusovo usmiljeno telo tukaj na zemlji. Da ima vsak član, vsakdo, ki je poklican v to Cerkev, svojo neprecenljivo vrednost in svoje poslanstvo. Da bi zaživeli iz milosti tega poklica. Iz milosti daru svetega krsta, darov Svetega Duha, ki so nam bili podeljeni. In da bi se res prepoznali, kot tisti živi Kristus, kot ljubljeni sin in ljubljena hči nebeškega Očeta. Cerkev je občestvo, pravi, Cerkev je družina, kjer se mora vsak čutiti doma in dobrodošel. Glavni voditelj Cerkve pa je Sveti Duh.«

Kristusove in naše rane

In končno, četrti prizor. Ko je Jezus osmi dan po veliki noči stopil pred učence pri zaprtih vratih, ker Bog je ostal in ostaja do konca, Bog presenečenj, je pozval Tomaža naj položi svoj prst v njegove rane. »Ni skrival svojih ran Vstali. Naš Bog se ne boji ran, se ne boji bolečin, se ne sramuje nepopolnosti. Nepopolnosti ljudi, ki se mu bližajo, ki se ga dotikajo. Tudi Frančišek se tega ni bal. Ni hotel dajati videza popolnosti ne s svojo pojavo, obleko, ne svojim govorjenjem. Niti ne končno s svojim življenjem do konca. Da smo ga videli šibkega, nemočnega, ubogega, pravzaprav že odhajajočega in umirajočega. Ni se bal nepopolnosti. Žal pa mu je bilo za nepristnost, za neresničnost.« Papež se je ustavil pred solzami malih, nemočnih, četudi grešnih in oddaljenih. Tako kot Tomaž, ki je tudi takrat pred Gospodom, pred njegovimi ranami ostal brez besed. Samo tiste Moj Gospod in moj Bog so pravzaprav dale odgovor.

Odprta vrata

In s temi Tomaževimi besedami, Moj gospod in moj Bog, pa je škof Matjaž tudi sklenil svoj nagovor. Vedno znova naj bi izrekali, ko nam bo zmanjkalo naše pameti, poguma in naše vere. »In pri tem smo prepričani, da lahko zaupamo v Frančiškovo priprošnjo. V priprošnjo papeža odprtih vrat. Umrl je v svetem letu. In pustil vrata svetega leta odprta. Svetoletna vrata v Rimu bo zaprl njegov naslednik. Pustil je odprta vrata sinodalne Cerkve, sinodalne poti, v kateri bomo sedaj hodili mi naprej. Pustil je vrata Cerkve odprta za vse, ki so izgubili upanje. Da bi bila kdaj lahko ta Cerkev dom tudi za njih. Naj nam izprosi vero v moč Cerkve, svetost Cerkve, ki ljubi, odpušča, je velika takrat, ko je majhna, takrat, ko sprejema in služi.«