Oglej (Aquileia) je bil eno najpomembnejših krščanskih središč severnega Jadrana in iz njega se je vera širila proti Emoni (Ljubljani), Celeji (Celju), Poetovioni (Ptuju) in drugim rimskim mestom. Že v 3. in 4. stoletju poznamo krščanske skupnosti, mučence in škofe na teh območjih, med njimi znamenita škofa Viktorina Ptujskega in Maksimilijana Celjskega.

Prvi oglejski škof je bil sv. Mohor (Hermagora)

Po izročilu naj bi bil prvi oglejski škof sv. Mohor (Hermagora), ki naj bi ga postavil evangelist Marko. Ko so se v 6. in 7. stoletju na teh območjih naselili Slovani, je bilo treba začeti novo evangelizacijo. Pri pokristjanjevanju prednikov Slovencev sta imeli glavno vlogo dve cerkveni središči, in sicer Oglej za območja južno od Drave in Salzburg za Karantanijo in območja severno od Drave.

Po lanski Krki letos še v Oglej

Verniki iz celjske škofije so množično, z enajstimi avtobusi, romali že leta 2025, ko so šli na svetoletno Božjo pot v Krko, v severnem delu Koroške. Tudi zaradi te številčnosti so se za podobno romanje odločili tudi letos, ob 20-letnici škofije. Odziv je bil še večji, saj se je v Oglej odpravilo kar 16 avtobusov romarjev.

Pred oglejsko baziliko nas je nagovoril Karel Bolčina

Program romanja se je začel z zborom romarjev pred oglejsko baziliko, kjer nas je nagovoril slovenski duhovnik v Štandrežu pri Gorici Karel Bolčina, vikar za Slovence v Gorici. Tako številčni smo dodobra napolnili sicer veliko notranjost oglejske stolnice.

Jan Dominik Bogataj je predstavil tri osebnosti, povezane z Oglejem

Pred mašo nam je v baziliki dr. Jan Dominik Bogataj predstavil tri knjige iz zbirke Cerkveni očetje, ki obravnavajo osebnosti, povezane z Oglejem: Fortunacija Oglejskega, bil je eden najstarejših latinskih razlagalcev evangelijev, Kromacija Oglejskega, bil je učeni pastir in biblični razlagalec, in tri knjige z besedili sv. Hieronima, ki je tudi bil duhovni sin Ogleja.

Potrebujemo občestvo, Cerkev bratov in sester

Sledila je slovesna maša, ki jo je ob somaševanju številnih duhovnikov daroval celjski škof Maksimilijan Matjaž. Romarje je nagovoril, da potrebujemo drug drugega, da potrebujemo občestvo, da se prepoznamo res kot Cerkev bratov in sester, ki se podpiramo in ki si v tem prepoznavanju Boga v našem življenju pomagamo in se spodbujamo, da bi vedno bolj rastli in se zavedali, da smo pravzaprav mi danes tisti, ne naši predhodniki, ne naši starši in stari starši, tudi ne umrli preroki in svetniki, ampak na nas je, da to Božjo besedo sprejmemo v svoje življenje in jo oznanimo.

V Svetem Duhu se prepoznavajo kot sočutni in dejavni člani občestev

Spomnil je, da so si zato za vodilo, vizijo skupnega življenja v škofiji zadali oziroma si prigovorili, odkrili tisti stavek, tisto misel, ki jo zdaj že nekaj let ponavljajo, ko pravijo, da se v Svetem Duhu prepoznavajo kot sočutni in dejavni člani občestev, kot misijonarski učenci ter kot voditelji. »V tem jubilejnem dvajsetem letu naše škofije se želimo še posebej ustaviti pri tem prvem delu in si klicati v srce in pred naše duhovne oči tega resničnega voditelja, ta ogenj, to srce naše Cerke, to pa je Svetega Duha.«

V Svetem Duhu kot ljubljeni, kot poklicani, kot izbrani in kot poslani

Sveti Duh, ki ga je naš Gospod obljubil svojim učencem, ki ga je obljubljal svoji Cerkvi, ko je odhajal, ta Gospod, ki nas bo učil vsega, ki nas bo spomnil vsega, ta Gospod, ta Sveti Duh je tisti, v katerem smo bili rojeni pri krstu v to skupnost Cerkve. On nam pravzaprav daje vse moči in karizme, ki jih potrebujem za uresničitev svojega poslanstva, svojega življenja, najsi bo svojega življenja kot Jezusov učenec, kot poslanec v Cerkvi, najsi bo tudi svoje življenje, ki si ga pletem, ki si ga gradim drug z drugim. V Svetem Duhu se torej prepoznavam kot cerkev, kot ljubljeni, kot poklicani, kot izbrani in kot poslani.«

Po maši je bil čas za osebno romanje, za ogled poleg obsežnih mozaikov, arheoloških izkopanin in velike krstilnice, ter za druženje.

Romarji so ob Najsvetejšem prosili za domovino, Cerkev in za duhovno rodovitnost

Iz Ogleja smo se odpeljali do Marijinega svetišča na Vejni nad Trstom, ki je v veliki betonski stavbi, italijanska država je to cerkev (prvotno) v letih oid 1963 do 1965 pozidala za Italijane, ki so v 50. letih zaradi komunističnega režima v Jugoslaviji zapustili Istro in Dalmacijo ter so jih večinoma naselili na območju med Trstom in Tržičem, kjer so v veliki večini živeli Slovenci. S tem so močno vplivali na narodnostno strukturo prebivalstva v tem delu slovenskega etničnega ozemlja, ki je tisočletje in več veljalo za slovensko obalno območje.

Pri Mariji na Vejni so romarji ob Najsvetejšem prosili za domovino ob njenem prazniku ter za Cerkev in njeno duhovno rodovitnost.

Zahvala za 20 let celjske škofije

Kot je v romarski knjižici poudaril celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž, so se želeli romarji ob jubileju zahvaliti »za 20 let naše celjske škofije ter skupaj prositi za darove Svetega Duha, ki jih v tem času posebej potrebujemo«.

Romanje je potekalo tudi v duhu sinodalne prenove Cerkve in uresničevanja škofijske vizije: »V Svetem Duhu se prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.« Z romanjem so želeli udeležence spodbuditi k poglobitvi vere ter k bolj zavestnemu življenju poklicanosti, ki jo v jubilejnem letu škofija povzema z besedami: poklicani, izbrani in poslani.

1/13